100 dni Bidnove administracije: kakšna je "alternativna vizija katolištva" katoliškega predsednika?

Nemalo ljudi je 20. januarja ob inavguraciji Joeja Bidna kot ameriškega predsednika poudarjalo, da se ne sme vnaprej ocenjevati, kako se bo odrezal, predvsem glede dejstva, da se rad predstavi kot katoličan: "Dajmo mu prvih sto dni".

No, vseeno smo že takrat predvidevali, da bi ga lahko – pa še to le s težkimi kompromisi – označili le za neke vrste "kultur-katoličana", kaj več pa zelo težko. 30. aprila pa je vendarle poteklo njegovih prvih 100 dni, odkar je Joe Biden prisegel kot ameriški predsednik. Kot nalašč za to, da preverimo, koliko in če sploh smo zgrešili tisti, ki smo žalostno dvomili v njegovo katoliškost.

In žal ni bilo nič drugače, kot se je predvidevalo: drugi ameriški katoliški predsednik je pokazal, da je trdno usidran v demokratsko tradicijo zadnjih predsednikov; hkrati pa je povozil praktično vsa katoliška prepričanja o svetosti življenja in dostojanstvu vsakega človeka.

Razveljavitev vrste ukrepov predsednika Trumpa

Bidnova administracija je že nekaj dni po prisegi razveljavila vrsto ukrepov predsednika Trumpa glede zaščite človeškega življenja, ob tem pa tudi spodbudila agresivno politiko splava. S posebno izjavo je Biden podprl 48. obletnico sodbe Roe vs. Wade; januarja je razveljavil Mexico City Policy, s čimer je omogočil ponovno financiranje mednarodnih organizacij, ki podpirajo splav. ZDA so nadalje odstopile od Ženevske deklaracije (Geneva Consensus Declaration) iz oktobra 2020, v kateri je 34 držav med drugim sklenilo, da mednarodna pravica do splava ne obstaja.

Biden je sicer večino svojega štiridesetletnega življenja v politiki podpiral Hydeov amandma, ki preprečuje financiranje splava z davkoplačevalskimi sredstvi. Potem pa se je nekaj spremenilo.

Oblikovanje novega kabineta

Prvih njegovih sto dni je minilo tudi v znamenju oblikovanja kabineta, ožje Biden-Harris-administracije. Novi zunanji minister Antony Blinken je kmalu napovedal posebno zavzemanje za "reproduktivno zdravje", ki da je človekova pravica. Za to frazo se sicer običajno skriva širjenje dostopa do splava.

Paradoks glede vere je sicer še toliko večji, ko gre za ministra za zdravje. Ta je postal Xavier Becerra, še en "dejaven katoličan". Prav zato so ga nekateri ameriških mediji označili za "predstavnika alternativne vizije katolištva", ki socialnim vprašanjem daje prednost pred "ideološkimi temami", kot naj bi denimo bila teorija spola in splav.

Becerrase se je še kot državni tožilec v Kaliforniji spopadel z Nacionalnim Inštitutom za družino in življenje ter z Malimi sestrami revnih (Little Sisters of the Poor). V obeh primerih je šlo za siljenje v prakse, povezane s splavom, oba primera sta zaključila na Vrhovnem sodišču in oba je novi ameriški zdravstveni minister izgubil.

Becerra se je na zaslišanjih pred imenovanjem spraševanju o splavu sicer izogibal, a še isti dan, ko je bil potrjen, je odjeknila novica, da bo ministrstvo izdalo nova pravila za zvezni program načrtovanja družine (Title X Federal Family Planning Program), ki bi omogočila zvezno financiranje Planned Parenthood in drugih klinik, kar je Trumpova administracija onemogočila.

Ob tem je Bidnova administracija tudi umaknila pravilo, ki je omejevalo jemanje abortivne učinkovine Mifepriston kar doma. Sedaj bo opravljanje splavov brez direktnega zdravniškega nadzora možno kar doma; kontroverzno pa so tudi odpravili zahtevo, da etični svetovalni
odbor pregleda predloge za raziskave, ki vključujejo tkiva splavljenih človeških zarodkov. S tem se omogoča nadaljnje izkoriščanje ranljivih nerojenih Američanov.

Kakorkoli obračamo, je prvih sto dni predsednika Bidna v očeh marsikaterega katoličana zelo temačnih.

Joe Biden je sicer večino svojega štiridesetletnega življenja v politiki podpiral Hydeov amandma, ki preprečuje financiranje splava z davkoplačevalskimi sredstvi. Potem pa se je nekaj spremenilo, in lani, na začetku kampanje pred predsedniškimi volitvami, ni bilo več jasno, kaj točno Biden misli glede teh pomembnih vprašanj. Sedaj je to jasno.

Med konservativnimi katoličani žalost in nezadovoljstvo

Po prvih stotih dneh njegove vlade se rezultati na področju zaščite človeškega življenja že vidijo, in katoličani z njimi ne moremo biti zadovoljni. Čaka se sicer Bidnovo mnenje glede smrtne kazni, katoliške karitativne dejavnosti pa sedanjo administracijo hvalijo, ker je v zadnjem American Rescue Plan zagotovila znatna denarna sredstva tako državljanom kot samim organizacijam.

Kakorkoli obračamo, je prvih sto dni predsednika Bidna v očeh marsikaterega katoličana zelo temačnih. Drugi, bolj svobodomiselni pol katolištva, pa Bidna še vedno podpira, čeprav je glede vprašanja človeškega življenja in vzgoje otrok novi predsednik zavzel najbolj skrajno stališče, kar ga je le lahko.

Paradoks te tragedije je toliko večji zato, ker gre za enega najmočnejših ljudi na svetu, ki pa je v stotih dneh storil vse v podporo abortivni industriji, se pravi veliko v škodo najšibkejših. In ko gre za najšibkejše, le stežka govorimo o "alternativnih vizijah katolištva" in dobrih socialnih politikah.

Prav zato je sedaj ameriška Cerkev v pričakovanju junijskega zasedanja Ameriške škofovske konference, ko se bodo škofje odločali, ali naj Joeju Bidnu in drugim katoliškim politikom pošljejo sporočilo, ostrejše kot kdajkoli prej: prepoved prejemanja svetega obhajila, če vztrajajo pri javnem zagovarjanju pravic do splava in drugih spornih praks.