Aleš Oblak, MMC: "Ljudje zaradi svoje ekoanksioznosti sprejemajo dramatične življenjske odločitve"
Aleš Oblak, eden prvih raziskovalcev, ki se pri nas ukvarja z ekoanksioznostjo, v intervjuju za portal MMC spregovori o tem, kaj je eko anksioznost, kaj je v njenem ozadju, pa tudi, kako jo zdraviti. Dotakne pa se tudi nekaterih drugih duševnih ran sodobne družbe.
»Ekoanksioznost je tesnoba oziroma stiska, ki jo ljudje čutijo ob zavedanju, da okolje propada, da se spopadamo z najbolj možno eksistencialno skrb vzbujajočimi situacijami po svetu. Zanimivo je, da je zelo odvisno od posameznika, kateri vidik okoljskega propada mu povzroča to stisko. Ljudje jo doživljajo zelo različno. Aktivisti, okoljevarstveniki, biologi, ki operirajo s statistiko, z grafi, imajo zelo dodelano idejo in sistemsko razumevanje o dogajanju. Na drugi strani pa je preprosto zavedanje, predvsem starejših ljudi, da ni več enakih zim, da ni snega, da letos ni bilo češenj ali jabolk. Ekoanksioznost se torej pojavlja na dva načina. Pojavlja se pri ljudeh, ki vstopajo v stik s problemom z abstraktnimi in oddaljenimi informacijami, in pri ljudeh, ki jo razvijejo skozi osebno izkustvo tega, kako se svet spreminja. Oboje povzroča precej hudo trpljenje. Nekateri spremenijo svojo kariero, študij, odločijo se, da ne bodo imeli otrok. V luči ekoanksioznosti sprejemajo zelo pomembne življenjske odločitve,« je dejal Oblak. Po njegovih besedah pri ekoanksioznosti »ne gre toliko za apokaliptičnost, za misel o velikem koncu, kot za to, da ljudje ne vidijo več smisla v vsakdanjih projektih, osiromašeni so "gušta", ki ga imamo do življenja. Ko se zjutraj zbudijo in pijejo kavo, v tem ne uživajo«
Kot pravi Oblak, živimo v družbi, ki je relativno odtujena, čeprav v Sloveniji morda še ni tako hudo, pristna skupnost vseeno izumira. »Marsikdo zato doživlja stisko, saj ne ve, kam bi lahko odšel, na katere prijatelje naj se obrne. Na drugi strani pa se stiske pojavljajo tudi iz finančnih razlogov. Za nekoga, ki živi prekarno, ki je na robu, lahko doživlja stisko, ker svojim otrokom ali partnerju ne more kupiti darila. Zdi se mi, da živimo v družbi, ki je za to postala zelo neobčutljiva in se ne zavedamo, kako velike so lahko te stiske.«
4 komentarjev
marko272
Morda bi vsaj pri nekaterih pomagalo, če bi se začeli vsaj prilagajati podnebnim spremembam, npr. z ukrepi proti pozebi sadja, namakanjem, protipoplavno varnostjo ter prehransko in energetsko samooskrbo. Če bi dodali še zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, bi si lahko rekli: bo še malo slabše, ampak verjetno bomo zvozili brez hujših posledic. S subvencijami za fosilna goriva večjimi od tistih za zeleni prehod, pa drvimo v zelo negotovo prihodnost. Težava ni v opozarjanju na ekološke probleme, ampak v neukrepanju politike.
marko272
Morda bi vsaj pri nekaterih pomagalo, če bi se začeli vsaj prilagajati podnebnim spremembam, npr. z ukrepi proti pozebi sadja, namakanjem, protipoplavno varnostjo ter prehransko in energetsko samooskrbo. Če bi dodali še zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, bi si lahko rekli: bo še malo slabše, ampak verjetno bomo zvozili brez hujših posledic. S subvencijami za fosilna goriva večjimi od tistih za zeleni prehod, pa drvimo v zelo negotovo prihodnost. Težava ni v opozarjanju na ekološke probleme, ampak v neukrepanju politike.
Andrej Muren
Osebno sem "anksiozen" samo zaradi naših levakov, ki nam pripravljajo vsak dan večjo revščino. Podnebne "krize" pa se prav nič ne bojim, saj imam "ekologe", ki jo propagirajo, za sleparje, v najboljšem primeru za neumneže.
rasputin
Podnebne "krize" pa se prav nič ne bojim, saj imam "ekologe", ki jo propagirajo, za sleparje, v najboljšem primeru za neumneže. *** Torej imaš bedakoanksioznost ali bedakostrah, to je strah pred bedaki. Ta je bolj upravičen kot katerikoli drug strah.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.