Aleš Oblak, MMC: "Ljudje zaradi svoje ekoanksioznosti sprejemajo dramatične življenjske odločitve"

Aleš Oblak, eden prvih raziskovalcev, ki se pri nas ukvarja z ekoanksioznostjo, v intervjuju za portal MMC spregovori o tem, kaj je eko anksioznost, kaj je v njenem ozadju, pa tudi, kako jo zdraviti. Dotakne pa se tudi nekaterih drugih duševnih ran sodobne družbe.

»Ekoanksioznost je tesnoba oziroma stiska, ki jo ljudje čutijo ob zavedanju, da okolje propada, da se spopadamo z najbolj možno eksistencialno skrb vzbujajočimi situacijami po svetu. Zanimivo je, da je zelo odvisno od posameznika, kateri vidik okoljskega propada mu povzroča to stisko. Ljudje jo doživljajo zelo različno. Aktivisti, okoljevarstveniki, biologi, ki operirajo s statistiko, z grafi, imajo zelo dodelano idejo in sistemsko razumevanje o dogajanju. Na drugi strani pa je preprosto zavedanje, predvsem starejših ljudi, da ni več enakih zim, da ni snega, da letos ni bilo češenj ali jabolk. Ekoanksioznost se torej pojavlja na dva načina. Pojavlja se pri ljudeh, ki vstopajo v stik s problemom z abstraktnimi in oddaljenimi informacijami, in pri ljudeh, ki jo razvijejo skozi osebno izkustvo tega, kako se svet spreminja. Oboje povzroča precej hudo trpljenje. Nekateri spremenijo svojo kariero, študij, odločijo se, da ne bodo imeli otrok. V luči ekoanksioznosti sprejemajo zelo pomembne življenjske odločitve,« je dejal Oblak. Po njegovih besedah pri ekoanksioznosti »ne gre toliko za apokaliptičnost, za misel o velikem koncu, kot za to, da ljudje ne vidijo več smisla v vsakdanjih projektih, osiromašeni so "gušta", ki ga imamo do življenja. Ko se zjutraj zbudijo in pijejo kavo, v tem ne uživajo«

Kot pravi Oblak, živimo v družbi, ki je relativno odtujena, čeprav v Sloveniji morda še ni tako hudo, pristna skupnost vseeno izumira. »Marsikdo zato doživlja stisko, saj ne ve, kam bi lahko odšel, na katere prijatelje naj se obrne. Na drugi strani pa se stiske pojavljajo tudi iz finančnih razlogov. Za nekoga, ki živi prekarno, ki je na robu, lahko doživlja stisko, ker svojim otrokom ali partnerju ne more kupiti darila. Zdi se mi, da živimo v družbi, ki je za to postala zelo neobčutljiva in se ne zavedamo, kako velike so lahko te stiske.«

Celoten intervju lahko preberete na MMC.