Ambrožev most kot manifest za novo ekonomsko liberalno politično gibanje? Ja in ne.

Podjetnik Ambrož Duler, ki je v bliskoviti samoiniciativni akciji postavil most za pešce v Prevaljah na Koroškem, je takole opisal dogajanje: Zjutraj je pri mostu srečal župana, ki je hodil okoli ves obupan. Ni vedel, kaj narediti. Duler mu je rekel, da ima rešitev – že jutri lahko postavi nov most. Županu se je to zdelo nemogoče. Zanimalo ga je, kje bo dobil material. Bom zrihtal, je odvrnil. 36 ur po pogovoru z županom – oziroma 24 ur po dobavi materiala – je most, ki povezuje desni breg Meže in Leše s centrom Prevalj, že stal.

Podjetnik, ki z ženo Mirjano Duler vodi podjetje Adteh, je tako čez noč – oziroma v 36 urah – postal narodni heroj. Na družbenih omrežjih smo prebirali, da je dokazal, česa je sposoben kleni Slovenec, ko mu za vratom ne visi predimenzioniran birokratski aparat. Nekdo je zastavil retorično vprašanje, če si upamo zamisliti, kaj bi se zgodilo s cenami stanovanjskih nepremičnin, če bi se jih gradilo tako hitro, kot je bil postavljen Ambrožev most. 

Zmaga! Ambrož Duler, mož beseda, na mostu s sinom Luko. Most za pešce med desnim bregom Meže in centrom Prevalj se finišira. Ljude so zelo hvaležni. Velike zmage človeškosti in solidarnosti nad tragedijo. Berite nas še naprej, vse to in še več - jutri @vecer pic.twitter.com/p6axvK2VuO

— Tomaž Ranc (@TomazRanc) August 8, 2023

Nekateri so šli še dlje in predlagali, da bi morala zgodba z mostom postati podlaga za novo ekonomsko liberalno politično gibanje. Navdušenje nad Dulerjevo akcijo je spodbudilo tudi levo usmerjene spletne šaljivce, ki so roman Atlasov skomig ameriške filozofinje Ayn Rand preimenovali v Ambrožev most. Roman namreč predstavi anarhokapitalistično vizijo sveta, kjer je celo gradnja javne infrastrukture podvržena zasebni pobudi.

Skepsa

Zgodba odpira več zanimivih vidikov. Kot prvo seveda razkriva, česa vse je sposoben zagnan in sposoben podjetnik. A o tem kasneje. Moja prva reakcija na eskpresno postavitev mostu, priznam, je bila: Pa je to varno? Ena od lekcij povodnji je namreč ravno ta, da imamo na področju regulacije vodotokov in umeščanja objektov v prostor kaos (pa čeprav poln birokracije). Na udaru kritik pa so bili tudi neprimerno koncipirani mostovi.

Inženir Marjan Pipenbaher, konstruktor pelješkega mostu, je denimo razložil, da pri hudourniških rekah podpore nikakor ne bi smele biti v koritu reke, saj obstaja v tem primeru nevarnost izpodkopavanja temeljev, okrnjena pa je tudi pretočnost. Direktor Inštituta za vodarstvo Primož Banovec pa je o mostu, ki ga je podrlo v Kamniku, za Večer povedal: "Zavod za varstvo kulturne dediščine je v svojih pogojih zahteval, da mora imeti nov most, ki se že projektira, obvezno sredinski opornik, ker ljudje lokalno to imenujejo Plečnikov most, saj ima stebričke. To je bizarno. No, narava je hitro pokazala, kaj si misli o sredinskih opornikih na hudournikih."

Ambrožev most sredinskih opornikov sicer nima. Dva vzdolžna jeklena profila, ki ju povezujejo jeklene plošče, sta po besedah Dulerja statično preverjena; vprašanje pa je, če je bila preverjena tudi nosilnost brega in stabilnost obeh brežin. Pa vendarle: da v inženirsko-arhitekturnem smislu objekt še zdaleč ni brez vrednosti, priča zapis arhitekta Matevža Grande za revijo Outsider. Zapisal je, da gre za enega najbolj navdihujočih objektov, zgrajenih v zadnjem času, in celo, da bi ga lahko "brez zadržkov umestili med presežne primere sodobne arhitekture".

Osemtonski most, ki je stal okoli deset tisoč evrov, po njegovih besedah spontano artikulira aktualne prostorske paradigme: minimalen poseg v prostor, ponovna uporaba materialov (ograje) in merilo človeka. "Težko bi z manj sredstvi dosegli večji učinek," pravi Granda.

Vloga države

Kakorkoli, županu ne bi mogli pretirano zameriti, če zaradi varnostnih razlogov postavitve ne bi dovolil. Prav tako nihče ne misli, da bi morali zasebnikom sistemsko omogočiti, da takole čez noč postavljajo mostove. Kljub temu pa zgodba Ambroževega mostu razkriva potencial podjetniškega sektorja, ki bi se ga dalo sprostiti z rahljanjem na kakšnem drugem področju. Cinik bi lahko rekel, da mora priti do naravne katastrofe, da se tega zave cela Slovenija.

Ne gre za vprašanje, ali rabimo več ali manj države, ampak kje jo rabimo več in kje manj.

Slovenija je polna paradoksov. Preobilno državo imamo na področjih, kjer bi morala biti vitkejša, po drugi strani pa povsem odpove na področjih, kjer se ji ne bi odrekli niti največji svobodnjakarji (npr. pri regulaciji vodotokov). Popušča torej ravno tam, kjer ne bi smela popustiti, ne popušča pa tam, kjer je absurdno ne popustiti.

Ne gre torej za vprašanje, ali rabimo več ali manj države, ampak kje jo rabimo več in kje manj. Pred dnevi je v okviru dobrodelne akcije na Radio 1 poklical obupan mož in oče, ki mu je zalilo na novo obnovljeno hišo. Zavarovati je ni mogel, ker leži na rdečem poplavnem območju. Pri tem se zastavlja vprašanje, kje je v takih primerih naša pogosto preveč pokroviteljska oziroma paternalistična država. Škatlice za cigarete so zaradi regulacij tako odurne, da jih človek niti pogledati več ne upa, po drugi strani pa lahko veselo gradimo na nevarnih območjih.

Dulerjev most na Prevaljah stoji! V enem dnevu! Veselje krajanov je neprecenljivo @24ur_com pic.twitter.com/Lq6SLRXtky

— Žana Vertačnik (@ZanaVertacnik) August 8, 2023