Au, au, a snemaš? Kaj nas še čaka, kri?!
Lucija Čakš
- 18. 8. 2020 ob 6:34
- 14 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
»Groženj, žalitev in napadov je preveč za demokratično družbo.«
11. avgusta so na spletnih omrežjih informativnega programa RTV objavili video v podporo samim sebi. Manica J. Ambrožič je stopila pred kamere in povedala, s čim se soočajo ona in njeni novinarji.
Ob mojstrsko zmontiranem filmčku s kanček preveč dramatično glasbo v ozadju je razgalila, kakšnega blatenja, sramotenja, žaljivk in groženj so deležni RTVjevi novinarji v komentarjih na spletu.
Prav Janežičeva me je na FDV učila, da naj zbrano gledam televizijo. Naj bom pozorna, kako so stvari predstavljene, saj to marsikdaj pove še več kot besede. In zato sem videla od dopusta prijetno zagorelo odgovorno urednico informativnega programa, ki se je postavila po robu vsem kritizerjem. Videla sem, da so po ekranu zapeljali negativne odzive, pozitivne pa so le mimogrede omenili. Opazila sem nekoliko pretirano dramatično glasbo.
Predvsem pa sem ob ogledu razmišljala, da raznih trolov, enoumnih neotesancev, spletnih pametnjakovičev tak video ne bo prepričal, da se vedejo bolj uglajeno. Tudi politikov ne.
»To je naša realnost« je rekla.
No, ne samo njihova. Kot novinarka delam že 13 let in se mi je groženj, žalitev in napadov v tem poklicu vedno zdelo čisto preveč. Od nekdaj. Karkoli sem napisala, in ni bilo ravno medlo ali mlačno, je pri nekom vzbudilo zgražanje, jezo, dobivala sem kritike, tudi grožnje. Še posebej, če so bili omogočeni spletni komentarji. In to že na članke o tem, kako vzgajam otroke ali kako skrbim za lep odnos z možem. Kaj šele, če se lotim kakšne bolj kočljive teme.
Ko sem se v novinarstvu preizkušala še kot študentka, sem si kritike hudo jemala k srcu, če so bili kaki napadi in šikaniranja, sem od njih lahko cel mesec prihajala k sebi.
Zato razumem, kako težko je lahko, ko se neprijazni in neotesani komentatorji spravljajo na tvoje delo. Poznam občutek, ko se neke teme kar ne moreš lotiti, čeprav veš, da bi jo bilo potrebno obravnavati. Ker že vnaprej veš, da bodo odzivi grozni. Da jih boš poslušal z vseh strani. Da bodo ljudje užaljeni in jezni, ker nisi bil dovolj lev ali dovolj desen ali kakršenkoli že.
Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo. Da znam ločiti konstruktivno kritiko od tiste neumestne. Pa tudi, da mnogo lažje zdržim razne kritike in pritiske, če sem z napisanim sama zadovoljna in za tem tudi stojim. Vedno se mi je zdelo, da je to pač sestavni del odraščanja, zorenja in napredovanja tako na osebnem kot poklicnem področju.
Verjamem, da gredo skozi podoben proces zorenja tudi številni drugi novinarski kolegi in kolegice. Da se zavejo, da odzivi, komentarji ljudi na medijske vsebine pogosto več povedo o teh ljudeh kot o sami vsebini. Večji je nemir v njih in manj so zadovoljni s seboj, tem bolj bodo nezadovoljni z vsem okrog sebe in bolj glasno se bodo pritoževali. S tega vidika se mi zdi, da so kritike, tudi nesramni komentarji, ja, celo grožnje, sestavni del novinarskega poklica.
Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, je pred kratkim v intervjuju za Mladino dejala, da so bili še pred nedavnim novinarji in novinarke gospodje in gospe, spoštovani in ugledni, sedaj pa so »presstitutke«, okrivljeni za vse zlo v državi. Rada bi ji rekla, da če si je novinarstvo izbrala, ker želi biti ugledna gospa, si je izbrala napačen poklic. Pa hkrati tudi, da so časi, ko je ugled prišel v paketu s katerimkoli poklicem, nepreklicno mimo. Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni.
S tem nočem normalizirati neprimernih komentarjev na spletu. Hočem le reči, da so tega deležni vsi, povsod. Da je morala na spletu, še posebej v okrilju anonimnosti, na izjemno nizkem nivoju. Tudi med uglednimi javnimi osebnostmi. Kot neslana šala je, da Janežičeva za žaljive in nestrpne komentarje namigne, da so podpihnjeni s strani politike (ehem, torej Janše na tviterju), med tem ko si njen upokojeni kolega s trapastimi pričkanji na tviterju zbija vso kredibilnost, ki jo je zaslužil med dolgoletno kariero.
Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica. To je pač sestavni del razkrivanja informacij, za katere nekdo noče, da bi prišle do publike. Pri čemer ne pritiskajo le bralci, poslušalci, gledalci. Bodimo iskreni, še bolj pritiska kapital. Sploh pa se vedno največji pritiski dogajajo že znotraj medijskih hiš. Kaj bo objavljeno, kako bo objavljeno, kdaj bo objavljeno, če sploh bo objavljeno – nikdar ni odločitev le enega novinarja. Tudi le enega urednika ne. In če gre kaj verjeti govoricam, imajo na RTV že tu kar nekaj komunikacijskih šumov.
Pa še druga plat je – ki je v kratkem video sporočilu Janežičeva ni dovolj poudarila: kadar pridejo intenzivni odzivi na določeno medijsko vsebino, praktično vedno pridejo z obeh polov spektra. Na vsebine, ki jih nekaj bralcev intenzivno popljuva, vedno pridejo tudi najlepše pohvale. Vsebine, v katere vložim največ časa, premisleka in piljenja, so največkrat za to tudi prepoznane.
»Kaj nas še čaka? Kri?« se vpraša Manica Janežič Ambrožič in zgovorno dvigne obrvi. A mislim, da ve prav tako dobro kot jaz, da je od tega, da ti nekdo zapiše »crkni« v komentar na spletu in tem, da ti dejansko grozi s smrtjo, velikanski razkorak.
Če bi bil sistem res tako grozen do novinarjev in bi se dejansko lahko bali za svoje življenje, o tem ne bi snemali propagandnih spotov, ampak si še šepetati o tem ne bi upali, ko bi kakšen preveč pogumen novinar nekega dne enostavno izginil neznano kam ali »storil samomor« v sila sumljivih okoliščinah.
11. avgusta so na spletnih omrežjih informativnega programa RTV objavili video v podporo samim sebi. Manica J. Ambrožič je stopila pred kamere in povedala, s čim se soočajo ona in njeni novinarji.
Ob mojstrsko zmontiranem filmčku s kanček preveč dramatično glasbo v ozadju je razgalila, kakšnega blatenja, sramotenja, žaljivk in groženj so deležni RTVjevi novinarji v komentarjih na spletu.
Ob vse pogostejših žalitvah, grožnjah in napadih na slovenske novinarje in novinarke komentar odgovorne urednice @InfoTVSLO @ManicaAmbrozic
“To je naša realnost. To je naše sporočilo” pic.twitter.com/1lsjSWoQ8x
— TVSLOinfo (@InfoTVSLO) August 11, 2020
Prav Janežičeva me je na FDV učila, da naj zbrano gledam televizijo. Naj bom pozorna, kako so stvari predstavljene, saj to marsikdaj pove še več kot besede. In zato sem videla od dopusta prijetno zagorelo odgovorno urednico informativnega programa, ki se je postavila po robu vsem kritizerjem. Videla sem, da so po ekranu zapeljali negativne odzive, pozitivne pa so le mimogrede omenili. Opazila sem nekoliko pretirano dramatično glasbo.
Predvsem pa sem ob ogledu razmišljala, da raznih trolov, enoumnih neotesancev, spletnih pametnjakovičev tak video ne bo prepričal, da se vedejo bolj uglajeno. Tudi politikov ne.
»To je naša realnost« je rekla.
Realnost vseh, ki delajo v novinarstvu
No, ne samo njihova. Kot novinarka delam že 13 let in se mi je groženj, žalitev in napadov v tem poklicu vedno zdelo čisto preveč. Od nekdaj. Karkoli sem napisala, in ni bilo ravno medlo ali mlačno, je pri nekom vzbudilo zgražanje, jezo, dobivala sem kritike, tudi grožnje. Še posebej, če so bili omogočeni spletni komentarji. In to že na članke o tem, kako vzgajam otroke ali kako skrbim za lep odnos z možem. Kaj šele, če se lotim kakšne bolj kočljive teme.
Ko sem se v novinarstvu preizkušala še kot študentka, sem si kritike hudo jemala k srcu, če so bili kaki napadi in šikaniranja, sem od njih lahko cel mesec prihajala k sebi.
Zato razumem, kako težko je lahko, ko se neprijazni in neotesani komentatorji spravljajo na tvoje delo. Poznam občutek, ko se neke teme kar ne moreš lotiti, čeprav veš, da bi jo bilo potrebno obravnavati. Ker že vnaprej veš, da bodo odzivi grozni. Da jih boš poslušal z vseh strani. Da bodo ljudje užaljeni in jezni, ker nisi bil dovolj lev ali dovolj desen ali kakršenkoli že.
Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo.
Sčasoma sem ugotovila, da nikdar ne bo vse, kar napišem, všeč vsem. Naučila sem se, da za svoje delo ne potrebujem nujno pohvale, niti me nesramne kritike ne potrejo. Da znam ločiti konstruktivno kritiko od tiste neumestne. Pa tudi, da mnogo lažje zdržim razne kritike in pritiske, če sem z napisanim sama zadovoljna in za tem tudi stojim. Vedno se mi je zdelo, da je to pač sestavni del odraščanja, zorenja in napredovanja tako na osebnem kot poklicnem področju.
Verjamem, da gredo skozi podoben proces zorenja tudi številni drugi novinarski kolegi in kolegice. Da se zavejo, da odzivi, komentarji ljudi na medijske vsebine pogosto več povedo o teh ljudeh kot o sami vsebini. Večji je nemir v njih in manj so zadovoljni s seboj, tem bolj bodo nezadovoljni z vsem okrog sebe in bolj glasno se bodo pritoževali. S tega vidika se mi zdi, da so kritike, tudi nesramni komentarji, ja, celo grožnje, sestavni del novinarskega poklica.
Ugled ne pride sam po sebi
Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije, je pred kratkim v intervjuju za Mladino dejala, da so bili še pred nedavnim novinarji in novinarke gospodje in gospe, spoštovani in ugledni, sedaj pa so »presstitutke«, okrivljeni za vse zlo v državi. Rada bi ji rekla, da če si je novinarstvo izbrala, ker želi biti ugledna gospa, si je izbrala napačen poklic. Pa hkrati tudi, da so časi, ko je ugled prišel v paketu s katerimkoli poklicem, nepreklicno mimo. Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni.
S tem nočem normalizirati neprimernih komentarjev na spletu. Hočem le reči, da so tega deležni vsi, povsod. Da je morala na spletu, še posebej v okrilju anonimnosti, na izjemno nizkem nivoju. Tudi med uglednimi javnimi osebnostmi. Kot neslana šala je, da Janežičeva za žaljive in nestrpne komentarje namigne, da so podpihnjeni s strani politike (ehem, torej Janše na tviterju), med tem ko si njen upokojeni kolega s trapastimi pričkanji na tviterju zbija vso kredibilnost, ki jo je zaslužil med dolgoletno kariero.
Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica.
Zdi se, kot da se novinarski kolegici ne zavedata, da je pritisk na novinarje nekaj, brez česar se ne da opravljati novinarskega poklica. To je pač sestavni del razkrivanja informacij, za katere nekdo noče, da bi prišle do publike. Pri čemer ne pritiskajo le bralci, poslušalci, gledalci. Bodimo iskreni, še bolj pritiska kapital. Sploh pa se vedno največji pritiski dogajajo že znotraj medijskih hiš. Kaj bo objavljeno, kako bo objavljeno, kdaj bo objavljeno, če sploh bo objavljeno – nikdar ni odločitev le enega novinarja. Tudi le enega urednika ne. In če gre kaj verjeti govoricam, imajo na RTV že tu kar nekaj komunikacijskih šumov.
Pa še druga plat je – ki je v kratkem video sporočilu Janežičeva ni dovolj poudarila: kadar pridejo intenzivni odzivi na določeno medijsko vsebino, praktično vedno pridejo z obeh polov spektra. Na vsebine, ki jih nekaj bralcev intenzivno popljuva, vedno pridejo tudi najlepše pohvale. Vsebine, v katere vložim največ časa, premisleka in piljenja, so največkrat za to tudi prepoznane.
»Kaj nas še čaka? Kri?« se vpraša Manica Janežič Ambrožič in zgovorno dvigne obrvi. A mislim, da ve prav tako dobro kot jaz, da je od tega, da ti nekdo zapiše »crkni« v komentar na spletu in tem, da ti dejansko grozi s smrtjo, velikanski razkorak.
Če bi bil sistem res tako grozen do novinarjev in bi se dejansko lahko bali za svoje življenje, o tem ne bi snemali propagandnih spotov, ampak si še šepetati o tem ne bi upali, ko bi kakšen preveč pogumen novinar nekega dne enostavno izginil neznano kam ali »storil samomor« v sila sumljivih okoliščinah.
Zadnje objave
Civilna iniciativa Tržnice ne damo: gre za škandal!
10. 12. 2024 ob 9:00
Otroci – žrtve napredka
10. 12. 2024 ob 6:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
DEC
11
Luzernski simfonični orkester
20:00 - 22:00
DEC
11
Avtomobili - Kino Šiška
20:00 - 23:00
Video objave
Izbor urednika
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
14 komentarjev
Rajko Podgoršek
Čestitke Luciji Čakš za odličen komentar.
Hja novinarstvo je bilo včasih - za obema stranema železne zavese - res nekakšen ''gosposki'', ugleden poklic, ki so ga opravljali 8večinoma) možje v frakih, suknjičih, s cigaretami in cigarami, za svojimi lastnimi pisalnimi mizami iz mahagonija, kjer so tipkali na svetleče pisalne stroje. Pogosto se je zraven prilegel kozarček viskija ali konjaka. Morali so imeti žilico za pisanje in seveda - odvisno od okolja v katerem so živeli - pripravljenost ustvarjati in uokvirjati ter razkrivati ali celo skrivati zgodbe in ozadja.
Ta poklic se je že zdavnaj spremenil in je v času spreminjajoče se medijske industrije izgubil ogromno nekdanjega blišča.
Veliko nadobudnih novinarjev še vedno misli, da smo leta 1952 v času velikih časopisnih hiš. Na žalost temu ni tako.
V vsakem primeru menim, da je novinarstvo danes en izmed najbolj nehvaležnih poklicev.
debela_berta
hhahaha, cmere rtv-jevske. kaj pa komentarji o sds volilcih, ki so neuki, zaplankani, zabiti, jih je treba pobiti itd na npr portalu mladine? ali o hribovskih klerokatolibanih? Zakaj pa teh zapisov niso dali zraven... (no, saj mogoče drži)
ja hebat ga, dragi moji novinarji in 'novinarji', tak poklic ste si izbrali, sedaj pa pojejte kruh, ki ste si ga spekli.
Alojzij Pezdir
Besni, razžaljeni ter vse bolj popadljivo napadalni odgovorni urednici informativnega programa državne TV Slovenija Manici Janežič Ambrožič s sodelavci bi verjel, ko bi z enako profesionalno in človeško odločnostjo in pokončnostjo preprečili vdor vsiljivcev na sejo programskega sveta RTV Slovenija s podobno neprimerno sramotilnimi, hujskaškimi in sovražnimi parolami proti nenavzočim tretjim osebam.
Odgovorni urednici in njej podrejenim državnim uslužbencem bi verjel, ko bi njen enosmerni in enoumni komentar ilustrirali z vsemi sramotilnimi, žaljivimi, sovražnimi spisi, ki letijo tako na "leve" kot tudi na "desne", ki letijo tako z "leve" kot tudi z "desne". Ko bi se z enako prizadetostjo postavila tudi v bran tistih stanovskih kolegov, ki so deležni žaljivih, prezirljivih, sramotilnih sporočil celo od cehovskih kolegov iz lastne medijske hiše.
Odgovorni urednici in predstavnikom "četrte veje oblasti" s TVS bi verjel, ko bi želeli, hoteli in bili pripravljeni ter sposobni kdaj organizirati demokratično, odprto tematsko okroglo mizo, izmenjavo mnenj, javno razpravo s predstavniki vsaj pomembnejših in vplivnejših legalnih in legitimnih interesnih skupin v družbi ter ne bi vselej znova za vrhovno in edino "strokovno avtoriteto" malikovali in mitizirali zgolj dr. Marka Milosavljevića, akademika dr. Slavka Splichala in nemara kdaj še gospo dr. Bašič Hrvatin.
Preprosto rečeno: gospa odgovorna urednica Manica J. A. in njeni predani in zvesti "družbenopolitični delavci" naj se najprej kritično, samokritično, odkrito in pošteno lotijo svojih lastnih "službenih" in "zasebnih" prispevkov v državnem mediju in na družbenih spletnih omrežjih ter naj nehajo nezrelo in neprofesionalno goljufati sebe in druge s ponavljanjem puhle in prazne floskule: "Pekel so drugi!"
Stopnjevanja medijskega in spletnega sramotenja, ščuvanja, prezira, sovraštva, ki lahko v posameznih ekscesnih primerih privede celo "do krvi", se pravi neposrednega in nepovratno zblojenega medsebojnega nasilja, nikakor ne bo mogoče zaustaviti zgolj z alibično držo ovajanja, stigmatiziranja in demoniziranja "drugih" in "drugačnih".
Kraševka
Lucija Čakš, čestitke, za tako dobro prikazan prispevek o novinarstvu.
Tudi jaz sem na TV gledala Manico Ambrožič - 11. avgusta.
Prav onemela sem, kako si to (ne gospa) "ženšče" upa uporabiti, našo Nacionalko, da sebe reklamira in BLATI tiste, ki ne obožujejo Ekstremno--Levih Novinark, kot je ona M. Ambrožič, Carl, MojcaP. Šetinc..... Ja punce, tako enostransko poročate, da včasih hočete BELO pokazati, kot, da je ČRNO. Pa nismo vsi "Farbenblind". Zato so največhrat kritike na vaš račun razumljive, pa vi ste zaslepljeni, da ne prepoznate, da bi se ob kritikah zamislili in sklenili, da se boste POBOLJŠALI.
M. Ambrožič je dajansko (11, avgusta) povedala, da ona bo še naprej "zasukana" izključno v Levo, tako, kot njene prijateljice.
Še vedno bodo IZKRIVLJALE dejstva in zameglile resnico. Tega pa se res ne da pohvaliti.
Dober NOVINAR, povabi na TV vedno dva različna pola, da vsak osvetli svoj pogled. Le tako bi ljudje dobili jasne slike o POLITIKI.
Novinarji Nacionalke, dolžni ste delati za Leve in Desne!
Če tega ne zmorete, si služite denar "na svojo roko", kot S.p. delavci!
capricornus
To niso "ženščeta" niti "babšeta" ampak prefrigane ženske polne sebe, ki se zavedajo da se roke ki te hrani ne seka.
Mateja Kropec Šega
Bravo, Lucija! Jasno in glasno. nastavljeno ogledalo, če se bo hotela pogledat.
Hribarjev Rafko
Resnica ni črna.
Resnica ni bela.
Resnica je običajno nekje vmes, recimo, da je siva.
Zato so zame kredibilni le mediji, ki imajo iste vatle za vse: konzervativce in naprednjake, multi-kulti in nacionalne, desne in leve, antilope in leve, ...
No, in taki so pač popljuvani iz vseh strani. Ker ne izpolnjujejo pričakovanj, da bodo *objektivno* partijsko trobilo.
Še ena groba o pluralnosti: Kje že sta zaposlena dr. Jože Možina in dr. Bernard Nežmah?
Zakaj pa v medijih, ki naj bi bili *prvi v službi resnice* slišimo le eno resnico.
Ok, pomembno je, da državljani slišimo obe plati. A je njihova *resnica* pogosto že do skrajnosti zmanipulirana.
Saj veste, o čem govorim. O istih vatlih...
Resnica ni črna.
Resnica ni bela.
Resnica boli.
Še največkrat tistega, ki jo pove...
MEFISTO
Mislim, ne, prepričan sem, da se to ob teh komentarjih že pošteno zvijaš od bolečine. Resnica res boli, pa ne tvoja.
Friderik
"Ljudje enostavno niso več tako vzgojeni" pravi ga.Čakš. In za to gre pri vsem tem. Vzgojili smo, desetletja smo se trudili, celo generacijo patoloških narcisov, ki mislijo, da vse, kar jim šine v glavo suho zlato. Da imajo pravico zmerjati, podtikati, žaliti...in nobene odgovornosti niti do avtorja prispevka, niti do bralcev. Patološki narcisi so na obeh straneh našega političnega spektra in edino zdravilo za njih je cenzura njihovih "komentarjev". Sami ne bodo spregledali. Če jih starši in šola niso vzgojili, je iluzorno pričakovati, da bodo prenehali s svojimi produkti bolnega uma. Patološki narcis ne ve, da si vsakdo zasluži spoštovanje, pa če se še tako ne strinja z njegovimi stališči.
MEFISTO
Se tega, kar učiš, tudi sam dosledno držiš?
STAJERKA2021
Glej, glej, RTV se počuti napadeno!
Ubožčki, kako so pod pritiski - katerimi že? Grozi jim, da ne bo več tako kot prej! Pa ne, saj to ne bo za vzdržat!
Ob ogledu novic na RTV, je večina uperjenih p r o t i aktualni vladi. Ne zmorejo več kot naštevanje rezultatov testiranja. Res je, da je obdobje kislih kumaric, vendar tako enostransko poročanje pa jim ni v čast. Pozabljajo pa, da so predobro servisirani z obveznim RTV prispevkom!
Upam, da se ta medijska hiša očisti! Ker res niso več gledljivi. Samo enostransko nabijanje!
edii
.. kako kaj z plačili RTV njenem možu (tako lahko beremo).... in .... da naj zbrano gledam televizijo, SORRY prav bi bilo da naj IZBRANO gledam televizijo.
Sprehajalec
To pa je komentar zrele osebnosti, ki ima umirjeno duševnost in svet razume in živi.
Zaključek: "In kaj nas čaka? Kri? " je lahko samo nadaljevanje zaprtega uredniškega tima, ki določa enostransko obveščanje javnosti, kjer je problem posameznika, ki je bil vzgojen v neuravnovešeni družini bolje partnerski zvezi, kjer je vsak samo gledal kaj bo iz take zveze dobil (eni oprano perilo in seks, druga stran navidezno okolju primerno sožitje in otroci živeči tja v en dan) in daje takim modelom partnerskih zvez izključno prednost!!
In v pričakovanju boja za "NOVO" družbo" se v svoji notranjosti zaveda: Kdor seje veter, žanje vihar.
Zaključek Mance je samo pravo pričakovanje odziva javnosti, ki bo počasi imela teh neumnosti dovolj.
Še enkrat: novinar naj bo novičar, komentator pa naj komentira.
P. Kos
Javnost že ima tega dovolj. To se ga. Janežič-Ambrožič zelo dobro zaveda in boji. Upam, da upravičeno, saj je demokratičen odklon te javne hiše prevelik in ker, dost' je takšne RTV SLO, kot nam jo dnevno servirajo RTV gospe(!) ter gospodje(!) in to za naš denar, da ne bo pomote.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.