Berlusconi, evropski "nogometni tajkun", ki je ob prvem srečanju z navijači na stadionu pristal s helikopterjem

Ob smrti italijanskega politika in poslovneža Silvia Berlusconija se ga v teh dneh tako ali drugače spominja tudi nogometni svet. V italijanskem nogometu nihče drug ni pustil bolj neizbrisnega pečata: tri desetletja je bil Berlusconi neločljivo povezan z milanskim prvoligašem AC Milanom, ki ga je kupil leta 1986 (in rešil pred bankrotom), ga čez noč okrepil z največjimi virtuozi tedanjega časa in tlakoval (med drugim) pot trem naslovom evropskega prvaka v petih letih, skupaj v njegovi eri pa kar petim.

Bil je prvi evropski »nogometni tajkun«, dolgo pred Abramoviči, Glazerji in šejki, z  uspehi AC Milana pa je dvigoval tudi lastno javno priljubljenost v Italiji in to izkoristil za uspešen pohod v politiko.

A Berlusconijevo nogometno poglavje se začne poleti 1986. AC Milan, serijski italijanski prvak in dvakratni evropski prvak, je bil tedaj v veliki rezultatski in finančni krizi. Italijanski klubski nogomet je poleti 1980 pretresel stavniški škandal, »Totonero«, eden od klubov, obtožen nameščanja rezultatov, pa je bil tudi Milan, ki je bil kaznovan z izključitvijo iz prve lige in je sploh prvič v svoji zgodovini zaigral v nižjem rangu tekmovanja.

Poti nazaj navzgor ni bilo na vidiku, leta životarjenja in slabih rezultatov je prekinil šele Berlusconi, ko je z denarjem Mediaseta in Fininvesta prevzel klub, za trenerja postavil tedaj vzhajajočo »menedžersko« zvezdo Arriga Sacchija in si omislil še atomski napad, kakršnega Italija še ni videla. Eden za drugim so v Milano prišli nizozemski superzvezdniki Marco van Basten, Ruud Gullit in Frank Rijkaard. Da je imel Milan še talentirane domače branilce v Francu Baresiju, Alessandru Costacurti in mlademu Paolu Maldiniju, je bila le češnja na torti novega projekta.

Trije helikopterji

Prenovljene »Rossonerre« je poleti 1986, pred začetkom nove klubske sezone, na tribunah Arene Civice pozdravilo 10 tisoč navijačev.

Da ne bo šlo za normalno predstavitev in da prihajajo novi, filmski časi, so nakazali trije helikopterji, ki so pristali sredi arene in iz katerih so skupaj z Berlusconijem in trenersko ekipo poskakali nogometaši. Vse to je pospremila herojska glasba, ki je glasno donela iz stadionskih zvočnikov.

Po »hollywoodsko« je kot prvi izstopil kapetan Franco Baresi, kot zadnji, ob najglasnejšem aplavzu navijačev, sam Berlusconi. »Vedel sem, da se bodo ljudje smejali. Ampak Milanu sem takrat želel pokazati, da je prišel čas za nov način razmišljanja,« se je dogodkov v enem izmed intervjujev za Corriere dello Sport leta kasneje spomnil Berlusconi.

Da ne bo šlo za normalno predstavitev in da prihajajo novi, filmski časi, so nakazali trije helikopterji, ki so pristali sredi arene in iz katerih so skupaj z Berlusconijem in trenersko ekipo poskakali nogometaši. Vse to je pospremila herojska glasba, ki je glasno donela iz stadionskih zvočnikov.

Novi AC Milan je takoj postal ena najbolj zastrašujočih ekip v Italiji in Evropi. Atomski napad, kompaktna obramba, nepopustljiva, garaška sredina, vse to povezavo v celoto s strani taktičnega genija, gospoda s cigaro (italijanski menedžerji so na klopeh na tekmah Serie A lahko kadili vse do leta 2003) Arriga Sacchija. Bil je to čas Napolija z Diegom Armandom Maradono, Trapattonijevega Interja z Lottharjem Mattheusom na igrišču, v katerem je Milan že leta 1988 prvič po desetletju postal italijanski prvak, že naslednje leto pa z magičnim nizozemskim trojčkom prvič po 20 letih pokoril tudi Evropo.

Milan je leta 1990 tudi ubranil naslov evropskega prvaka in vse do uspeha Real Madrida leta 2017 ostal zadnji klub, ki mu je  to uspelo. V domačem prvenstvu so rdeče-črni dominirali tudi v 90. letih; Sacchija je zamenjal Fabio Capello, nizozemske virtuoze pa balkanski nogometni čarodeji, kot sta bila Dejan Savičević in Zvonimir Boban, s katerimi je Milan trikrat zapored osvojil »scudetto«.

Češnja na torti je bila nova zmaga v Ligi prvakov leta 1994 v Atenah. Milan je tja prišel kot »underdog«, saj mu je nasproti stala strašna Cruyffova Barcelona, s Pepom Guardiolo na sredini igrišča ter Romariem in Hristom Stoičkovim v napadu. Milan jo je proti vsem pričakovanjem »razbil« kar s 4:0.

Novo tisočletje

Po nekaj letih »remonta« je Berlusconi financiral novo šampionsko ekipo, ki jo je novi trener Carlo Ancelotti zgradil okrog Andreja Ševčenka, Kakaja in Clarenca Seedorfa. Ta je uspela v novem tisočletju (v letih 2003 in 2007) še dvakrat osvojiti naslov evropskega prvaka. Za razliko od šejkov (lastnik Manchester Cityja šejk Mansur je denimo svojo ekipo na sobotnem finalu Lige prvakov v Carigradu v živo gledal prvič po 13 letih) se svoje nogometne igračke Berlusconi nikoli ni naveličal. Bil je strasten navijač, na kultnem domačem San Siru je le redkokdaj izpustil Milanovo tekmo, ves čas pa je ob njegovem boku sedel dolgoletni sodelavec in prijatelj, športni direktor Adriano Galliani.

Bolj so minevala leta, več denarja se je vrtelo v evropskem nogometu in so z astronomskimi vložki vstopali vedno novi akterji, vedno težje je Milanov »sugar daddy« sledil tem trendom. Vse bolj se je moral klub zanašati na Gallianijeve genialne menedžerske sposobnosti, da je luknje in vrzeli v ekipi krpal s prostimi agenti, odsluženimi veterani in mladimi, perspektivnimi nogometaši, kar mu je presenetljivo dolgo odlično uspevalo. V tem obdobju se je rodila znamenita Gallianijeva fraza, ki si jo je rad izposodil tudi Berlusconi, namreč, »da ima Milan zmagovanje, zlasti pa ligo prvakov, zapisano v svoji DNA«.

A v zadnjem desetletju je bil nasmešek na obrazu dvojca Berlusconi-Galliani vse pogosteje kisel. Milan s časoma niti doma več ni mogel slediti glavnima konkurentoma Juventusu in Interju. In čeprav v zadnjih letih z arabskimi milijoni ni več mogel tekmovati, zaradi česar je pod pritiskom navijačev, ki so si še naprej želeli dragih okrepitev (in ekipe, ki bi bila konkurenčna najboljšim v Evropi) Berlusconi klub leta 2016 prodal kitajskemu finančnemu skladu Sino-Europe Sports, je tudi v zadnjih letih življenja našel svoje zadoščenje na manjšem peskovniku. Njegovo podjetje Fininvest je leta 2018 kupilo 99-odstotni delež v nogometnem palčku AC Monzi: Berlusconi je na menedžerski položaj postavil prijatelja Gallianija in iz kluba samo v treh letih naredil prvoligaša.