Blagoslov istospolnih parov, ki pa ni "čisto ta pravi", dodatno pojasnjuje Vatikan. Cerkev se zapleta, odkar so se Nemci "sneli s ketne"

18. decembra, kakor verjetno že vsakdo ve, se je spet začelo. Potem ko smo moralni teologi ravno dobro opravili z Izjavo Dikasterija za nauk vere na temo možnosti pristopanja istospolno usmerjenih in tako imenovanih »transoseb« k zakramentoma svetega krsta in svetega zakona. S tem smo se ukvarjali konec oktobra in poskušali vernemu ljudstvu pojasniti, kako si Sveti sedež po novem to predstavlja. V drugi polovici prejšnjega meseca pa smo to doživeli še enkrat, zopet na podobno temo, od istega Dikasterija, povsem nenapovedano, nepričakovano in, kakor je slišati, tudi dokaj nedogovorjeno.

Dikasterij je izdal dokument z naslovom Fiducia supplicans, latinsko ime, ki se je v katoliških krogih hitro prijelo. Mainstream mediji so zagnali vso mašinerijo, da lahkovernim ljudem povedo, kako sedaj Katoliška cerkev blagoslavlja tudi istospolne pare. Prav zanimivo, za Fiducio sem najprej slišal na našem nacionalnem radiu, ki sicer redno ignorira katoliške dogodke. Zaman sem denimo čakal poročilo o tisočih mladih v Stični preteklo jesen, v večini oddaj tudi ni bilo zaslediti omembe izjemno številčnega in za našo državo pomembnega Taizejskega srečanja mladih; za možnost blagoslova istospolnih parov pa se je brž našel čas, pa še to se je predstavljalo narobe.

Za kakšne blagoslove gre?

Urban Šifrar je že kvalitetno predstavil vsebino dokumenta. Predvsem je treba povedati, da je Dikasterij razdelal katoliško teologijo blagoslovov in jo tudi nekako »podaljšal«. Razločuje namreč med t. i. (1) zakramentalnimi blagoslovi (kot denimo pri zakramentu svetega zakona); (2) striktno liturgičnimi blagoslovi (vsi blagoslovi, ki jih duhovnik opravi po določeni od Cerkve potrjeni obliki, recimo blagoslov konj na sv. Štefana); ter (3) »preprostimi« blagoslovi, ki so v našem okolju nekoliko manj znani.

Preprosti blagoslov se, kakor je dodatno v teh dneh pojasnil Dikasterij, jasno razlikuje od drugih razvidno liturgičnih ali obrednih blagoslovov. Gre za to, da je tak blagoslov zelo kratek, »nekajsekundnem«, brez obreda, pri čemer duhovnik nad dve osebi kliče Gospoda »za mir, zdravje in druge dobrine«. »Hkrati prosimo, da bi živela Kristusov evangelij v popolni zvestobi in da bi Sveti Duh rešil ti dve osebi vsega, kar ne ustreza njegovi Božji volji, in vsega, kar zahteva očiščenje,« pojasnjujejo v Vatikanu.

Ta neobredna oblika blagoslova ne želi upravičiti ničesar, kar ni moralno sprejemljivo. »Ne gre za poroko, tudi ne za ›odobritev‹ ali ratifikacijo česar koli. Je le duhovnikov odgovor na prošnjo dveh ljudi, ki prosita za Božjo pomoč. Zato v tem primeru duhovnik ne postavlja nobenih pogojev in ne želi poznati intimnega življenja teh ljudi.«

Skratka, načeloma nič novega. Blagoslove lahko deli vsak krščeni kristjan kadarkoli in komurkoli. Bolje, da se blagoslavlja, kakor kolne, bi sam dodal. Je pa res, da Dikasterij dreza v zapleteno področje, kjer gre vendarle za blagoslov duhovnika, ta blagoslov pa je sam po sebi obreden. In ker gre za par, ki ne živi po katoliškem učenju, je stvar toliko bolj zapletena.

Treba je sicer reči, da je Fiducia supplicans izrazito jasna v potrjevanju katoliškega pogleda na družino in partnerstvo. V bistvu odpira neka mala vratca, ki že zdaj niso bila povsem zaprta, ker, kot rečeno, preproste blagoslove tako ali tako poznamo.

Realnost

Seveda pa je eno teorija, drugo pa praksa. Dokument je bil široko izjemno napačno razumljen in (namenoma) pokvečeno predstavljen javnosti. Nekateri duhovniki v tujini so komaj čakali, da lahko blagoslovijo kakšen par, zaslediti je bilo poročila o takojšnjem kršenju dokumentovih zahtev po ne-liturgičnosti, spontanosti in preprostosti takih blagoslovov. Zaradi prepojenosti naše kulture z woke-ideologijo je dokument razburil mnoge vernike, še več, neposrečeno je bil objavljen tik pred božičnimi prazniki, zato sem se denimo sam odločil, da se s tem zavoljo lastnega miru ne bom ukvarjal, dokler ne gredo sveti večeri mimo.

Glavni problem: gre za pare

Kaj je osnovna težava? Zelo preprosto: gre za pare. Vsakomur je jasno, da lahko duhovnik blagoslavlja osebe. Še grešniku, ki mu spovednik ne more dati odveze na koncu spovedi, lahko podeli blagoslov. Vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja je po Katekizmu jasno, da tudi istospolno usmerjena oseba lahko prejme blagoslov.

Težava, ki je Dikasterij po mojem mnenju ne bo nikoli rešil, je blagoslov parov, kar se tokrat izrecno predvideva. Lahko se sicer podaljša teologija blagoslovov, lahko to tudi imenujejo »pastoralna« rešitev, vendar na področju moralne teologije zadeve niso tako »enostavne«. Zato pa je upor velik in ga nobeno dodatno pojasnilo ne bo pomirilo. Ostali bodo polarizacija, slaba volja, nerazumevanje in upor.

Če bi Cerkev vlagala svoj napor v evangelizacijo in pojasnjevanje obstoječega katoliškega nauka, bi morda imeli boljše rezultate v evangelizaciji. Tako pa se že tri leta, odkar so se Nemci »sneli s ketne« in začeli svoj Synodaler Weg, ukvarjamo s temami, ki zadevajo majhen odstotek v zahajajoči Cerkvi Zahodnega sveta.

S temi vprašanji se absolutno preveč ubadamo

Kot sem nedavno že zapisal, se s temi vprašanji absolutno preveč ukvarjamo. Če bi Cerkev vlagala svoj napor v evangelizacijo in pojasnjevanje obstoječega katoliškega nauka, bi morda imeli boljše rezultate v evangelizaciji. Tako pa se že tri leta, odkar so se Nemci »sneli s ketne« in začeli svoj Synodaler Weg, ukvarjamo s temami, ki zadevajo majhen odstotek v zahajajoči Cerkvi Zahodnega sveta. Tem temam se je nato deloma podredila še splošna Sinoda v Cerkvi.

Večinski katoliški svet se s temi vprašanji ne ukvarja, oziroma, kot je bilo zaznati v odzivih nekaterih škofov in škofovskih konferenc, izrecno zavrača idejo, da bi o vsem tem sploh razpravljali. Mimogrede, gre za zelo zanimiv zgodovinski pojav. Še ko so se leta 1968, v polnem teku pokoncilskega norenja, škofovske konference prikrito upirale potrditvi katoliškega mnenja o kontracepciji, so to počele tako, da upor ni bil očiten. Tokrat imamo pred seboj zanimiv zgodovinski precedens, ko nek dokument naleti na neposredno nasprotovanje škofov in kardinalov, tudi takšnih, ki jih je imenoval aktualni sveti oče, podpisan pod navodili Dikasterija.

Tega problema ne bo rešilo nobeno pojasnilo

Kot rečeno, tega dogajanja in moralno-teološkega neskladja, ki ga mnogi zvesti katoličani čutijo, ne da bi imeli teološko izobrazbo, ne bo rešilo nobeno dodatno pojasnilo. V originalnem, decembrskem dokumentu, beremo, da poleg danih smernic »ni pričakovati dodatnih odgovorov [...] v zvezi s tovrstnimi blagoslovi«. Že nekaj dni potem, januarja, je Dikasterij pogoltnil zajeten hleb zarečenega kruha in izdal še eno pojasnilo navkljub svoji obljubi. Tokrat je šlo tako daleč, da lahko beremo, da se bomo pač morali »navaditi, da [...] če duhovnik podeli tak preprost blagoslov, ni heretik; ničesar ne potrjuje in ne zanika katoliškega nauka.«

To so kar težke besede, ki z osupljivo lahkotnostjo opravijo z nekim dogajanjem v Cerkvi, ki je premočno pokazala nestrinjanje, da bi lahko nekaj vatikanskih uradnikov rokohitrsko »poveznilo« neko zelo majavo prakso na vso Cerkev.

Ekumenska težava

Za konec pa le še en pomislek, ki je redko omenjen, pa zato ni prav nič manj pomemben: Na svetu ne poznamo samo ene nositeljice apostolskega nasledstva, namreč Katoliške cerkve, ampak tudi starodavne Pravoslavne Cerkve, ki imajo na področju dajanja blagoslovov drugačno, bolj jasno tradicijo in predvsem globlje razumevanje. Nova izjava je tako na moralno-teološkem področju kot na področju zakramentalne teologije naredila korak vstran od pravega ekumenizma, v neko območje, ki pravoslavnim bratom in sestram ni prav nič blizu.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki