Blagoslov istospolnih parov kot upor proti grdemu Vatikanu

V nekaterih katoliških cerkvah po Nemčiji so lahko istospolni pari v ponedeljek 10. maja pristopili k blagoslovu. Pod geslom #liebegewinnt, »ljubezen zmaga«, so namreč po nekaterih župnijah (okrog 80) potekale posebne svete maše ali obredi, h katerim so duhovniki – kot znak upora proti nedavnemu dokumentu Kongregacije za nauk vere – posebej povabili istospolne pare.

Množic parov, ki naj bi želeli biti blagoslovljeni, sicer ni bilo od nikoder. Zato pa so se lahko v soju žarometov kopali nekateri kul duhovniki.

Kdo je imel korist

Nekaj let nazaj smo spremljali razpravo o možnosti pripustitve ponovno poročenih k svetemu obhajilu. Prelitega je bilo ogromno črnila in žolča, ampak na koncu niti ni bilo jasno, kje so množice ločenih, ki so bili željni obhajila.

Nekaj jih je bilo – in mnogi med njimi imajo pretresljive, razmisleka potrebne zgodbe. A eno je osebna pastorala, torej spremljanje vernikov na njihovi duhovni poti, nekaj drugega pa je zganjanje cerkvene politike.

Nekaj podobnega se je zgodilo tokrat. Zato ostaja grenko vprašanje, komu je ta akcija sploh koristila in kakšnemu namenu služila.

Morda je koristila četici nemških duhovnikov, ki so dobili svojih pet minut slave, ko so z mavričnimi štolami skakljali naokrog in se nastavljali kameram. Ti isti duhovniki pogosto štol niti ne nosijo, ampak to je že druga tema, kaže pa na dodaten paradoks.

Brez podpore škofov

Škof Georg Bätzing, predsednik Nemške škofovske konference, je akcijo že vnaprej skritiziral, rekoč, da dejanje blagoslova »ni primerno za cerkvenopolitične manifestacije ali protestne akcije«. Dovoljenja, spodbude ali strinjanja škofov ti duhovniki niso imeli.

In s tem je škof kar dobro zadel bistvo: zmešali so se cerkvena politika, hud klerikalizem in pregovorna nemška upornost proti Svetemu Sedežu.

To človek še nekako razume, kar pa je popolnoma nesprejemljivo, je uporaba bogoslužnih opravil v take namene. Nisem namreč prepričan, da je te duhovnike in »pastoralne asistente gnala posebna pastoralna ljubezen. Mimogrede, ja, celo »pastoralni asistenti«, torej laiški uslužbenci župnij, so ponekod »blagoslavljali«.

Kakšen nemški duhovnik kar direktno prizna, da je blagoslov istospolnih dobra rešitev zato, "ker verniki itak ne poznajo razlike med poroko in blagoslovom".

Rezultati so nični

In kakšni so rezultati? Nični.

Istospolni pari so nezadovoljni, ker jih »uradna Cerkev še vedno ne mara« in jim noče podeliti niti blagoslova, kaj šele (sicer povsem neprimerljivo) zakramenta svetega zakona. Nemški verniki so še bolj razdeljeni ali indiferentni. Škofje so nezadovoljni, ker so z lastnim slalomiranjem med Svetim Sedežem in všečnostjo ljudem dali zgled tega slalomiranja tudi svojim duhovnikom. »Uporniški duhovniki" so nezadovoljni, ker si Sveti Sedež ni vzel časa, da bi jih skritiziral ali jim zagrozil s sankcijami, s tem pa jim sploh ni dal novih priložnosti, da bi izpadli kot rešitelji ljudstva proti »grdemu Vatikanu«.

Kar je dobro, pa je morda to, da je ta akcija pokazala na nekatere resnične težave.

Resnične težave

Prvič, pokazala je na nedostojno katehetsko izobrazbo nekaterih duhovnikov in večine katoliških laikov. Pokazala je, da niti duhovniki, kaj šele verniki, ne vedo povedati, kaj naj bi blagoslov sploh bil. In to nima nobene zveze s problematiko istospolnih. Blagoslov mnogi dojemajo kot »nekaj lepega, da bodo lepe fotografije«, ali pa kot nekakšen »cerkveni pasaport« za njihov način življenja.

Rednih blagoslovov, kot na primer blagoslov hiš, Nemci skoraj ne poznajo. Na področju pastorale istospolnih pa je nenadoma ravno blagoslov postal izjemno pomembna tema. Kako je to mogoče? Kakšen nemški duhovnik kar direktno prizna, da je blagoslov istospolnih dobra rešitev zato, »ker verniki itak ne poznajo razlike med poroko in blagoslovom«.

Torej niti ne gre samo za pomanjkanje kateheze, temveč meji na manipulacijo.

Drugič, ta akcija je pokazala šibko zavest duhovnikov, da karkoli delamo kot duhovniki, delamo vsaj delno v imenu svete Cerkve. Naj mi bo nekaj v katoliški Cerkvi všeč ali ne: če in dokler delam v njenem imenu, se moram v splošnem držati njenih pravil, sicer si moje dejanje samo v sebi nasprotuje. Da pa se v pomoč lastnemu nasprotovanju za talca vzame bogoslužno dejanje, je milo rečeno osupljivo.

Tretjič, pokazala je, da izza neprimernega kleriškega igranja z blagoslovi še vedno stoji bistveno vprašanje, kaj nam je početi z iskreno vernimi istospolnimi pari in predvsem kaj lahko imenujemo »ljubezen«. Geslo #liebegewinnt bo žal šlo v zgodovino kot parola nekakšne klerikalne cerkvene revolucije; kakšen par pa je v ponedeljek vendarle k blagoslovu pristopil z občutkom čiste vesti in iskrene vere. In dobil nekakšen blagoslov, ne pa odgovora na svoja vprašanja.

Ko ven udari klerikalizem

Ponedeljkova akcija #liebegewinnt je zato bila parodija, bojni krik nekaterih naprednih duhovnikov in njihovih tesnih laiških pomočnikov, ki bolehajo za klerikalizmom – občutkom, da si lahko kot duhovniki vse dovolijo, celo zlorabo bogoslužja v cerkvenopolitične namene: »sam Gospod Bog bo naredil tako, kakor jaz mislim, da je prav«.

Naredili pa so le dimno zaveso, tako da je še težje videti resnične težave, ki pestijo Cerkev v Nemčiji in na Zahodu: šibka teologija, groteskno pomanjkanje kateheze in morda celo pomanjkanje iskrene skrbi za duše.