Blaž Košorok: Samo upamo lahko, da nam bo zima naklonjena. Če bo mrzla, bo to velik test stabilnosti energetskega sistema (1. del)

Ob vstopu v eno od energetsko najbolj nepredvidljivih zim zadnjih desetletij, energetski krizi in sredi kadrovskega cunamija ob menjavi vlade smo se pogovarjali z nekdanjim sekretarjem na infrastrukturnem ministrstvu ter nedavno odstopljenim direktorjem GEN Energije Blažem Košorokom, ki že praktično celotno kariero deluje v energetiki.

Pogovor je tekel o kadrovskih menjavah in strategiji upravljanja v slovenski energetiki, o razlogih za visoke cene električne energije in ukrepih zoper energetsko krizo.

V zadnjih mesecih smo priča kadrovskemu cunamiju aktualne vlade, med drugim je z mesta direktorja GEN Energije odnesel tudi vas. Kako razumete premiso, da so vsi kadri, ki jih je imenovala prejšnja vlada, nekompetentni in nestrokovni ter jih je potrebno vse po vrsti zamenjati? Ste torej nekompetentni?

V Sloveniji je že kar neka folklora, da se ob menjavi vlade direktorji v družbah, ki so v večinski državni lasti, zamenjajo. To je že skoraj nekaj, kar se pričakuje. Moj mandat se je začel s 1. aprilom letos. Marsikdo bi počakal na 24. april, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Sam sem izkoristil priložnost, ki mi je bila dana, in sem se prijavil na razpis, zavedajoč se morebitnih posledic, ki bi lahko sledile.

Tudi mislim, da se nikjer niso pojavili očitki o moji nestrokovnosti ali nekompetentnosti, če pa so se, jih zavračam. Drži pa, da ima vsak lastnik možnost, da v kolikor želi, menja direktorja in poslovodstvo. Seveda pa s tem prevzame tudi odgovornost.

Pa je tik pred volitvami sploh smiselno prevzeti takšno funkcijo, če si na njej potem le par mesecev?

Nisem razmišljal o tem, da bom tukaj samo par mesecev. Daleč od tega. Bil sem prepričan, da bom štiriletni mandat pripeljal do konca. Tega izziva sem se lotil z resno željo, da ključno investicijo drugega energetskega stebra, drugi blok jedrske elektrarne Krško pripeljemo do konca. Računal sem na celoten mandat, morda še na kakšnega za tem.

V svojem programu sem se jasno zavzel za strategijo razvoja s poudarkom na obnovljivih virih energije, predvsem na jedrski energiji, torej dokončanju drugega bloka. Slovenski elektro-energetski sistem takšen proizvodni obrat potrebuje za varno in zanesljivo proizvodnjo električne energije. Že od konca pomladi se zaradi visokih cen energentov jasno zavedamo tega problema, vključno s pomanjkanjem proizvodnih virov.

V energetiki delujete že dalj časa, pod različnimi vladami, tako levimi kot desnimi. Opazite kakšno razliko med kadrovanjem aktualne vlade in prejšnjih?

Bilo je čutiti pritiske in nekakšno nezaupanje, lahko bi rekli celo ignorance do družbe, v kateri sem bil. Upam, da se bo to zdaj izboljšalo in da bi nova ekipa, ki prihaja na čelo GEN-a in HSE, imela 100 % zaupanje, ki je potrebno pri takšnem delu.

Prejšnja vlada je kadrovala predvsem tako, da je, ko se je nekomu iztekel mandat, na njegovo mesto imenovala nekoga drugega. Nenazadnje je bila to tudi zgodba Roberta Goloba, ki ni bil razrešen ampak mu zgolj niso podelili novega mandata. Aktualna vlada pa predčasno menja direktorje, kar za seboj prinaša odpravnine, če sem prav informiran, v vašem primeru denimo 102.000 evrov bruto. Pri drugih verjetno govorimo o podobnih številkah, …

Ne vem, o kakšnih zneskih govorimo pri ostalih. Vsak, ki se zaposli na delovnem mestu, ki je na takšnem prepihu, kot je denimo vodenje državne družbe, želi imeti neko varnostno mrežo v primeru predčasne razrešitve. Lastnik oz. v njegovem imenu nadzorni svet lahko kadarkoli, če izgubi zaupanje v upravo, le to pač razreši. Odpravnina je v tem primeru namenjena temu, da si lahko v miru, potem, ko pristaneš na trgu dela, poiščeš novo zaposlitev, primerno znanju, izkušnjam in delovni dobi.

Ni pa ta odpravnina tako visoka, kot pravite. V pogodbi sem imel odpravnino v višini šestih mesečnih plač, dobil pa sem tri. Šlo je za dogovor, glede na čas, ki sem ga preživel v družbi in se mi zdi, da je pošten za obe strani. Zato nisem vztrajal pri šestmesečni odpravnini.

Takšnih menjav je kar precej. Ne gre za zanemarljive zneske, ki jih v imenu lastnika, torej države, plačujemo davkoplačevalci. Bi moral za to kdo odgovarjati?

O teh zamenjavah odločajo nadzorni sveti in, v kolikor se zanje odločijo, prevzamejo tudi odgovornost, zato je to vprašanje, ki bi ga morali nasloviti nanje. Nadzorni sveti gredo zagotovo v takšne akcije s polnim zavedanjem in polno odgovornostjo ter upam, da jih bo kdaj kdo tudi, če rečem po domače, vprašal po zdravju za poteze, ki so jih ali pa jih niso storili, pa bi jih morali.

Je pa tako, da če ni zaupanja med upravo in nadzornim svetom, je le to težko vzpostaviti, pa naj gre za lastno presojo nadzornikov, ali pa impulze, ki pridejo od drugod. Da se menjava zgodi po šestih mesecih je sicer milo rečeno nenavadno, čeprav za slovenske razmere morda tudi ne tako zelo.

Zdi se, da je bil Robert Golob, ko je bil še na vrhu GEN-I, tudi vam kot državnemu sekretarju trn v peti, ko ste skušali v Energetiki, posebej v skupini GEN, presekati mrežo vzajemnih nadzornikov. Za kaj točno je šlo?

Ne bi rekel, da mi je bil dr. Golob kakorkoli trn v peti. Ves čas sva dobro sodelovala. Če pogledate letne načrte upravljanja, ki jih je vlada potrjevala na predlog SDH, boste videli, da smo na Ministrstvu za infrastrukturo upoštevali praktično vse ideje, ki so prišle iz posamičnih energetskih družb. Sam nisem imel nobenih težav z njim, kako je bilo obratno, ne vem.

Glede ostalega je pa tako, da smo kot zunanji opazovalci ugotovili, da obstaja odsotnost nadzora nad ključno družbo v skupini, GEN-I, ki je sicer, vsaj v tistem času, delala dobro. Lahko bi sicer boljše, če bi imela resen nadzor, ki pa ga žal ni bilo.

Bile so ideje, ko se je prejšnje poslovodstvo trudil vzpostaviti nadzorni svet, spremeniti družbeno pogodbo, vendar zaradi zapletenih družbeniških razmerij v lastniški strukturi GEN-I je bilo to pravno onemogočeno. Glede na to, da je zdaj vodstvo poenoteno in da prihajata oba direktorja tako GEN kot HSE iz GEN-I, bo te stvari morda zdaj lažje urejat.

Je to, da so ključne energetske družbe v državi prevzeli ljudje iz istega kroga poznanstev, prijateljstev, v enem primeru celo poročna priča premierja, problem?

Treba je enkrat reči jasno in glasno. Tam kjer je 100 % lastnik družbe država, vlada na vodilna mesta postavi svoje ljudi. Nima se smisla slepiti, da temu ni tako. Z vsako takšno kadrovsko odločitvijo pa prevzame tudi odgovornost. Tega bi se morali zavedati levi in desni.

Glede zadnjih menjav. Tako dr. Paravana kot dr. Štoklja zelo dobro poznam in oba ocenjujem kot energetska strokovnjaka. Dajmo jima čas, da se pokažeta, sodili pa ju bomo po njunih rezultatih. To, da oba prihajata iz kroga GEN-I pa je morda dobro, morda slabo. Ker sem že vrsto let zaposlen v slovenski energetiki, poznam praktično vse in si zelo želim, da bi jima uspelo, ker bo to dobro za vse nas.

Je Slovenija tako majhna, da – ko govorimo o nekem specifičnem sektorju, kot je energetika – se vsi, ki kaj veljate, poznate med seboj?

Vsi se poznamo. Vsi poznamo svoje napake in vsi vemo kako in kaj kdo posluje. Želel bi si več iskrenosti, da si ob določenih stvareh ne bi zatiskali oči oz. gledali stran, ampak bi si jasno povedali, kaj komu gre in da so določene stvari pač zgrešene.

Slovenija pač potrebuje jasno usmeritev glede elektroenergetskega sistema, novih proizvodnih enot, obnovljivih virov energije, jedrske energije itd.

Ali Slovenija sploh ima vizijo, kakšno energetsko oskrbo si želimo oz. potrebujemo čez deset, dvajset, trideset let?

Mislim, da je preživeta ideja o energetskem konceptu, ki bi temeljil na nekih petletnih planih. To je nekaj, kar smo poznali v socializmu. Slovenija ima sprejet Nacionalni energetski podnebni načrt (NEPN) in zakonodajo, ki je dobra. Del nje je bil sprejet tudi v času ministra Vrtovca. Govorim o devetih zelo pomembnih zakonih.

To nam omogoča, da se dobro odzivamo na trenutno krizo, čeprav bi bil odziv tukaj lahko še boljši. So pa ukrepi prijeli v relativno kratkem času in gibanje pozitivnih odločitev gre v pravo smer.

Slovenija je v letošnjem letu nekaj časa plačevala najdražjo elektriko v Evropski uniji na dnevni bazi. Zakaj je elektrika pri nas dražja kot v drugih državah?

Gre za podatke z borze, ki veljajo za en dan v naprej. Če pogledamo naše položnice za elektriko, se to na njih ni odrazilo. Že prejšnja vlada je z znižanjem nekaterih prispevkov dvakrat znižala zneske na položnicah in bila deležna kar nekaj kritik. To je bil že prvi odziv na prihajajočo krizo. Ko so borzne cene podivjale in dosegle tudi vrednost 1000 evrov za megavatno uro, je bilo treba poseči. Želeli bi si, da bi Evropska unija že prej posegla v te razmere, ki so se nakazovale že od lanskega novembra. Ker se je predolgo čakalo, se je trg skoraj zlomil konec avgusta.

Same tržne cene se zaenkrat ne odražajo na položnicah gospodinjstev in malih poslovnih odjemalcih. Nekateri večji odjemalci, ki niso pravočasno zakupili elektrike v lanskem oz. letošnjem letu, pa imajo oz. bodo imeli velike težave.

Vprašanje je tudi, kakšen bo potek zime, ki bo prva brez rednih dobav zemeljskega plina iz Rusije. Začetek je bil nadpovprečno topel. Skladišča plina so sicer trenutno polna, samo upamo pa lahko, da nam bo zima naklonjena. Če bo mrzla, bo to velik test stabilnosti energetskega sistema. Slovenija ima pripravljenih nekaj scenarijev.

Bolj zanimivo bo videti, kako bo naslovljeno vprašanje energetske draginje za gospodarske subjekte, kjer pa se bodo višje cene začele kazati v prvem ali drugem kvartalu prihodnjega leta. Sprejeta uredba do avgusta prihodnje leto sicer omejuje ceno na povprečno 100 evrih za megavatno uro za gospodinjstva in male poslovne odjemalce, za industrijo pa se pripravljajo drugačni ukrepi. Zanimivo bo spremljati, kaj bo s temi cenami.

Cena je omejena za gospodinjstva in male poslovne odjemalce. Še vedno pa ostaja vprašanje, zakaj je za distributerje, ki odkupujejo elektriko na trgu, v Sloveniji cena elektrike na dnevni ravni tudi do dvakrat, trikrat višja kot v drugih evropskih državah?

Gre za več vidikov. Hidrologija je bila letos najslabša v zadnjih tridesetih letih. Ta energija je bila lansko leto prodana, ko pa jo je bilo treba dobaviti, smo jo morali zaradi slabe hidrologije kupovati na trgu. To je seveda še dodatno dvignilo cene.

Slišati je tudi, da je GEN-I v Sloveniji proizvedeno elektriko poceni prodal v tujino, zdaj pa moramo za lastne potrebe uvažati dražjo. Je kaj na tem?

Kako točno je to potekalo, ne vem. Z vsemi ključnimi podatki kot direktor GEN nisem mogel biti seznanjen, ker mi podatkov iz GEN-I niso posredovali. Dobil sem samo delne podatke, iz katerih si nisem mogel ustvariti celotne slike. Treba se je zavedati, da Slovenija nekje med 75 % in 85 % elektrike proizvede sama v normalnih okoliščinah, ostalo smo odvisni od uvoza. Letos je to razmerje slabše, saj imamo slabo hidrologijo, hkrati je še remontno leto za nuklearko in poleg tega imamo še težave s TEŠ-em in premogovnikom Velenje. Kljub temu slovenski elektroenergetski sistem deluje, kar pomeni, da je robusten. Res pa je bil v oktobru odvisen predvsem od uvoza.

Kako je GEN-I trgoval, je težko razbrati. Vendar pa se je treba zavedati, da je v Sloveniji proizvedena elektrika v portfelju GEN-I zanemarljiva. Letno prodajo okrog 200 teravatnih ur elektrike, skupina GEN pa proizvede 6-7 teravatnih ur elektrike, odvisno od tega, ali je remontno leto v NEK. Tako da se večina njihovih poslov dogaja izven Slovenije. Slovenska proizvodnja elektrike je v njihovem portfelju zanemarljiva, manjša od 10 %.

Torej ne gre za to, da bi se ušteli s poceni prodajo v tujino in dragim odkupom zase?

V praksi se ne ve, kam gre ta energija. Vi ne veste, kje je bila proizvedena elektrika, ki pride iz vaše vtičnice. Težko je to razbrat, raziskat, preverit, od kod oziroma kam je bilo prodano, ker to so različni posli, ki se izvajajo na dnevni, mesečni, letni bazi.

Večina elektrike se ne proda danes. Večina elektrike, ki jo proizvedemo danes, je bila prodana že leta 2021, nekaj že 2020. Družbe, kot sta HSE in GEN, približno 50 % elektrike prodata za naslednje leto, 20 % za dve leti v naprej itd.

Zadnje dni prihaja informacija, da GEN-I industrijskim odjemalcem prekinja pogodbe z dobavo elektrike, ki so jih imeli sklenjene za nedoločen čas in pravzaprav jih za prihodnje leto podjetja sploh še ne morejo skleniti, čeprav je do konca leta še mesec in pol. Omenja se zaostrovanje poslovanja, predplačila. GEN-I sicer ob tem obljublja najboljše pogoje za kupce. Čemu odpovedi za nedoločen čas oziroma kaj je tukaj v ozadju odpovedi pogodb, sklenjenih za nedoločen čas.

To težko komentiram, ker se je to dogajalo po mojem odhodu. Dobavitelji električne energije se v zadnjem času soočajo z velikimi tveganji. Posebej po avgustu, ko so cene dosegle tisoč evrov in več. Že ko so se cene dvignile do 300, 400 evrov, smo vsi debelo gledali, ukrepanje pa je bilo v veliki meri usmerjeno v stabilno in zanesljivo dobavo pred samo ceno.

V teh družbah obstaja strategija prodaje. Večina elektrike se ne proda danes. Večina elektrike, ki jo proizvedemo danes, je bila prodana že leta 2021, nekaj že 2020. Družbe, kot sta HSE in GEN, približno 50 % elektrike prodata za naslednje leto, 20 % za dve leti v naprej itd. Seveda na ceno delno vpliva kakšna je hidrologija, kakšna je cena plina.

Družbe, kot je GEN-I, imajo svoje posle zavarovane. Gre za t. i. denarno kritje, ki je razdeljeno na zavarovanje ob sklenitvi – takrat družba plača približno 10 % vrednosti posla – in variabilni del, ki ga je potrebno, ko cena raste, dopolnjevat. Tukaj je prišlo do blaznega izčrpavanja nekaterih firm, saj je zaradi nekaterih špekulativnih poslov cena zrasla v nebo.

Evropska unija je sicer ceno zamejila oz. na vse, kar je prodano po več kot 180 evrov na megavatno uro, uvedla poseben davek, s čimer bo obdavčila ekstra dobičke tistim, ki so od tega močno profitirali in razdelila tistim, ki so najbolj potrebni. Kar mislim, da je tudi prav.

Tudi GEN-I se je tako znašel v razmerah, ki jih do zdaj ni poznal, in zaenkrat to obdobje preživel z relativno malo praskami. Predvidevam, da pogodbe za nedoločen čas odpovedujejo zato, da bi na novo uredili medsebojna razmerja. Pogodba za nedoločen čas je v tako dinamičnih časih, kot smo jim priča, precej rizična za obe strani.

Kaj konkretno lahko Evropska unija naredi na tem področju? Vendarle govorimo o elektriki kot tržni dobrini …

Vedno gre za premislek ali poseganje na trg pomeni konec tržnega gospodarstva. V zadnjem času govorimo o izrednih razmerah in v takšnih časih se je potrebno zateči k nekim začasnim ukrepom. Vse države okoli nas so pristopile k ukrepom zoper visoke cene elektrike, potem spremljamo obdavčenje ekstra dobičkov.

Pri tem gre za to, da je proizvodna cena elektrike še vedno 60, 70 evrov na megavatno uro, proda pa se po 700, kar nikakor niso normalne razmere. Vprašanje pa je, kje je meja in kako dolgo lahko trajajo takšni posegi. V Sloveniji je tak primer formiranje cen goriva, ki še danes ni povsem liberalizirano. Vlada tako določa ceno goriva vsakih 14 dni. Nekaj podobnega zdaj dobivamo še pri elektriki in zemeljskem plinu. Nenormalne cene na trgu je potrebno regulirati, seveda za določen čas. Mislim celo, da je pobuda Evropske komisije prišla malo prepozno in so vmes nekateri špekulanti uspeli lepo zaslužiti.

Nenormalne cene na trgu je potrebno regulirati, seveda za določen čas.

Kaj lahko Slovenija sama naredi, da se zaščiti? Industrija opozarja, da je do novega leta manj kot mesec in pol, pa še ne vedo, po kakšni ceni bodo po novem letu odkupovali elektriko in plin, kar onemogoča načrtovanje. Kje lahko Slovenija ukrepa brez čakanja na EU?

Slovenska vlada je naredila že marsikaj. Že prejšnja je začela, ta pa nadaljuje z ukrepi pomoči gospodarstvu. Se je pa treba zavedat, da je pomembno, kdo bo pomoč dobil. Nek podjetnik kot dober gospodar opazi turbulence na trgu že v začetku letošnjega leta in zakupi elektriko za dve leti v naprej, nekdo drug pa špekulira, če bodo cene padle, te pa potem rastejo do nevzdržnih ravni. Je prav, da temu špekulantu vlada pomaga, onemu preudarnemu pa ne? Treba je najti takšne ukrepe, ki bodo enakomerni za vse udeležence.

Konkretno, gospodinjstva in mali poslovni odjemalci, torej mala in srednja podjetja imajo fiksirano ceno in jim vlada pomaga na tak način, večjim pa bo pomagala drugače.

Je potem smiselno, da čakamo na ukrepe EU? Če vzamemo primerjavo z epidemijo: Če bi v začetku čakali na skupne nabave mask, bi bili verjetno več mesecev brez njih.

Z opozorili, da nas lahko čaka energetska kriza, smo soočeni že vse leto. Slovenija ima majhen elektroenergetski sistem, kar je lahko prednost in tudi slabost. Izdelani so načrti tudi za najbolj črne scenarije. Slovenija je zmožna preživeti ob predpostavki, da ima dovolj goriva. V to ne štejem plina, ampak lahko kurilno olje, nafto D2, ki jo potrebujejo plinske turbine, dovolj vodnatosti, dovolj premoga in delujočo nuklearko. V tem primeru je lahko Slovenija dokaj normalno oskrbovana z električno energijo.