Bo permisivno vzgojena hči Evropa končno odrasla in prevzela odgovornost za lastno usodo?

Ustvarjeno s pomočjo UI.

Evropa je bila v prejšnjem stoletju vir in glavno prizorišče dveh največjih morij v zgodovini človeštva. Imenovani sta »svetovni vojni«, a v bistvu je šlo primarno za evropske vojne, ki so se zaradi kolonializma in splošne svetovne prevlade Evrope razširile tudi v druge dele sveta. Zlasti prva, ki me, moram priznati, neizmerno fascinira in za katero se mi zdi, sploh v luči druge svetovne vojne, da je pogosto zapostavljena glede vpliva na evropsko civilizacijo. 

Druga svetovna vojna je postala del mitologije sodobnega zahodnega sveta. Boj dobrega proti zlu, nastanek številnih novih držav, rojstvo nove svetovne ureditve. Spopad ideologij, ki še danes krojijo našo usodo. V senci takšne vojne je prva svetovna vojna nekakšen nejasen, nerazčiščen, nesmiseln spopad – v najboljšem primeru le prvo dejanje predstave, ki je sledila. 

A po mojem mnenju je imela na sodobno evropsko dojemanje vojskovanja, imperijev in svetovne prevlade podoben, če ne še pomembnejši, vpliv. Lahko bi rekli, da je na nek način predstavljala višek evropske civilizacije, predvsem pa samozavesti. Najmočnejši imperiji sveta – z vso svojo zagledanostjo v lastno kulturo, neizmernimi industrijskimi kapacitetami ter vojne slave lačnimi državljani – so se odločili, da bodo storili skupinski samomor. No, tega se tedaj še niso zavedali. 

Sledil je spopad, od katerega si evropski svetovni vpliv ni nikoli več opomogel. Velika Britanija in Francija sta morda iz njega izšli s še večjima imperijema, a tudi njuna naraščajoča nemoč je postajala vse očitnejša. Temu je sledil še zadnji žebelj v krsto – druga svetovna vojna, ki je zapečatila usodo evropskih imperijev, dokončno pokazala, kakšnih grozodejstev smo zmožni ljudje kljub vsej civiliziranosti in kultiviranosti, ter težišče svetovnega vpliva dokončno potisnila iz Evrope. 

Najmočnejši imperiji sveta – z vso svojo zagledanostjo v lastno kulturo, neizmernimi industrijskimi kapacitetami ter vojne slave lačnimi državljani – so se odločili, da bodo storili skupinski samomor.

Od takrat Evropa ni več, kar je bila. Izgubila je samozavest glede lastne superiornosti – kar verjetno ni slabo –, a tudi glede lastne kulture. Kolikor razumem, tudi glede krščanske vere, saj je Cerkev na takšen ali drugačen način vse to pobijanje podprla – a to ni ravno moje področje. Religijo sta nadomestili ideologiji, ki sta se širili iz novih povojnih centrov moči – ZDA in Sovjetske Zveze. Evropo sta si razdelili in jo oblikovali po svojih interesih ter podobi. 

Evropa je postala vojaško nepomembna. Svojo varnost, sploh po koncu hladne vojne, je prepustila ZDA. Raje je bila ponosna na skrb za svoje državljane, ki so se v zavetju ameriške vojaške moči radi posmehovali agresivnim in patriotskim zaveznikom na drugi strani luže. Ti so v njihovih očeh postali odgovorni za vse vojne in spopade, ki so sledili, četudi so morda izhajali iz kaosa, ki so ga za seboj pustili Evropejci. Čeprav v Evropi, zlasti v Sloveniji, radi kritiziramo ravnanja ZDA, se po mojem mnenju premalo zavedamo, da ohranjajo svetovno ureditev, ki nam konec koncev koristi, četudi je morda pripeljala do stanja, v katerem z lastno državo ravnamo popolnoma neodgovorno, njen obstoj pa dojemamo kot samoumeven.

Čeprav v Evropi, zlasti v Sloveniji, radi kritiziramo ravnanja ZDA, se po mojem mnenju premalo zavedamo, da ohranjajo svetovno ureditev, ki nam konec koncev koristi.

A svet se znova spreminja. Težišče sveta se, zlasti v gospodarskem smislu, dokončno premika iz Evrope v Azijo. Temu sledijo tudi interesi ZDA, ki jim bo zagotavljanje miru v Evropi vedno manj v interesu. V najboljšem primeru bo Evropa zanje predstavljala tamponsko območje, kraj spopadov za uveljavljanje lastnih interesov. To lahko trenutno spremljamo v Ukrajini. Za lastne interese bo Evropa morala poskrbeti sama. 

Zadnje čase pogosto poudarjam zaključke določenih obdobij. Tudi to je eden izmed njih. Obdobje, v katerem smo umazane posle geopolitike prepuščali Američanom ter si domišljali, da smo v svojem pacifizmu in zapriseženosti mednarodnemu pravu varni, se končuje. Spoštovanje pravil, tako v družbi kot v mednarodnih odnosih, konec koncev temelji na dejanski moči. Moči, ki prekrške lahko sankcionira.

»Govori tiho, a nosi veliko palico,« je nekoč izjavil ameriški predsednik Theodore Roosevelt. Dandanes se mi pogosto zdi, da sicer zelo glasno govorimo, v žepu pa nosimo preperelo paličico. Če bomo res želeli reševati svetovne probleme potihoma in v ozadju, bomo najprej potrebovali večjo palico. Zdi se, da se Evropa tega počasi zaveda.  

A kot se sprašuje kolega Rok Frelih: »Vse lepo in prav, a kdo se bo bojeval?« Izpostavlja, da se Evropejci danes nismo pripravljeni bojevati za svojo skupnost in državo. In tu bi se navezal na svoje uvodne misli. Morda smo se Evropejci iz svetovnih vojn res kaj naučili ter se odpovedali nasilju kot reševanju medsebojnih problemov. Napredovali smo na višjo civilizacijsko raven, pacifizem. Morda, čeprav glede na zgodovino verjetno ne veliko.  

Dandanes se mi pogosto zdi, da sicer zelo glasno govorimo, v žepu pa nosimo preperelo paličico.

A četudi to drži, se preostali svet takšnih lekcij (še) ni naučil. Verjamem, da je v strahu pred ameriško palico pridno sedel v kotu ter snoval maščevanje. Nekateri bolj »problematični« posamezniki so se vseeno upirali ter jih dobivali po prstih. A tudi ameriška palica ni več, kar je bila. S koncem obdobja »Pax Americana« bo število vojn in spopadov nedvomno naraščalo. Začasno potlačene frustracije se bodo prebujale na vseh koncih sveta. 

Koncih sveta, kjer na vojno in pacifizem ne gledajo tako kot mi. Kjer so za lastne interese pripravljeni trpeti in umirati. Kjer čutijo močno pripadnost svoji kulturi ter so nanjo ponosni. V takšnem okolju Evropa, kot jo poznamo danes, ne bo mogla dolgoročno vzdržati. A vseeno bi bilo dobro, da bi se iz lastne zgodovine tudi kaj naučila. Slepo spodbujanje nacionalizma, militarizacije in nekritičnega sledenja avtoritetam se najverjetneje ne bo dobro končalo. 

Vsekakor pa bi bilo dobro prihodnje generacije naučiti, da mir ni samoumeven. Da moramo za zaščito skupnih vrednot skupiti skupaj. Da so mednarodni dogovori kaj vredni le, če imamo moč za njihovo uveljavljanje. Trditve, da vojske niti ne rabimo, so v takšnem pogledu ne samo neumne, temveč tudi nevarne. Obdobja permisivno vzgojene, razvajene, neodgovorne Evrope je konec. Evropa bo za zaščito svojih vrednot in načina življenja preprosto morala prevzeti odgovornost. Ta pa temelji na več kot le besedah. Kdor si želi miru, se pač mora pripraviti na vojno.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike