Borita se z rakom, sedaj pa bosta zbirali še sredstva za gradnjo mariborske onkologije

Ker se gradnja nove onkologije v Mariboru ne premakne nikamor, sta obupani onkološki bolnici, ki se zdravita v nemogočih razmerah, vzeli stvari v svoje roke in začeli zbirati sredstva za odkup stanovanj na Masarykovi ulici v Mariboru, da bi se gradnja onkologije le lahko pričela.

Gradnja nove onkologije v Mariboru bi morala biti zaključena junija 2025, vendar že sedaj zaostaja za leto dni in več. Težave so se pojavile že pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za izgradnjo dozidka, ko so bili postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja zaustavljeni zaradi pritožb stanovalcev v sosednji hiši. Pritožbe so bile tri, reševanje vsake od njih je trajalo pol leta, pravita. »Če bi bilo ministrici za zdravje mar, bi dosegla od sodstva, da prednostno obravnava pritožbe stanovalcev, ki onemogočajo pridobivanje gradbenega dovoljenja za novi stolpič. Če so lahko ruskima vohunoma  - kljub siceršnjim znanim sodnim zaostankom – sodili sredi poletja na točno določeni dan, ker je bilo to pomembno za slovenske nacionalne interese, bi lahko tudi sodne zaplete za izgradnjo onkologije Maribor obravnavali kot zadeve nacionalnega pomena,« sta v svojem pozivu medijem z naslovom Pomagajmo onkologiji Maribor zapisali onkološki bolnici Klavdija Kokol in Polona Selič – Zupančič. Kot je danes sporočil Urad za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, so sedaj le pridobili potrdilo o dokončnosti gradbenega dovoljenja, zaradi česar se gradnja onkologije Maribor lahko nadaljuje.

Država se ne uspe dogovoriti za odkup stanovanj

A zapleta se še pri odkupu stanovanj na bližnji Masarykovi ulici, kjer bi UKC Maribor pridobil zemljišče za širitev dejavnosti. Od štirinajstih lastnikov stanovanj so do sedaj uspeli pridobiti le soglasja petih lastnikov stanovanj za odkup njihove nepremičnine. Lastniki stanovanj naj bi zahtevali še dodatnih pol milijona evrov. Prav zato sta v začetku meseca dve onkološki bolnici dejali, da bosta sredstva za odkup stanovanj zbirali z donacijami. Kot pravita, sta razočarani tudi zato, ker je bil odkup stanovanj načrtovan že nekaj let, a so stanovalci po njunih informacijah prve ponudbe dobili šele pred dvema mesecema. »Očitno ni upanja, da bi se država zganila, zato sva se odločili pozvati vse onkološke bolnike v Sloveniji, vse preživele po raku in njihove svojce, da zberemo denar, ki državi manjka do dogovora s stanovalci,« sta zapisali. »V Sloveniji živi več kot 110 000 ljudi, ki so kadarkoli zboleli za rakom, če vsak prispeva evro, je to že nekaj. Od teh 110 000 preživelih po raku ima vsak vsaj enega podpornega sorodnika in enega prijatelja, ki bi lahko prispeval 1 evro.« Iz Društva za boj proti raku Štajerske Maribor so sporočili, da bodo pomagali zbirati sredstva, iz Ministrstva za zdravje pa so se odzvali, da so sredstva za širitev onkologije v Mariboru zagotovljena.

Kljub vsemu nameravata bolnici sredstva zbirati še naprej. "Današnje obvestilo o nadaljevanju gradnje drugega stolpiča Onkologije Maribor ni vključevalo pojasnila o načinu rešitve zapleta s stanovalci Masarykove. Tako kot bolniki prejemajo terapijo sredi gradbišča, tudi oni (stanovalci sosednje hiše) živijo tik ob gradbišču. Njihove težave ne bi smele biti prezrte zdaj, ko jih Ministrstvo za zdravje ne more več uporabljati kot izgovor za vse težave pri dozidavi mariborske Onkologije. Poleg tega se nevarnost prenehanja radioterapije na Onkologiji veča. Kot vemo, se dosedanja obsevalnika tako rekoč redno kvarita. Pred časom je direktor Pliberšek z Ministrstva za zdravje povedal, da je med koncem tedna našel denar za nov obsevalnik, vendar je ostalo pri tem – besedah, praznih obljubah, in do naročila še ni prišlo. Malo verjetno je, da zaradi zavlačevanja na strani UKC Maribor oziroma oddelka za onkologijo, mar ne!? Lani sta oba obsevalnika stala pokvarjena 49 delovnih dni. Skratka, denarno pomoč bomo še zbirali, saj bo Onkologija Maribor kakršno koli denarno pomoč še dolgo potrebovala."

Ministrici za zdravje ni mar za onkološke bolnike, pravita

Bolnici sta prepričani, da ministrici za zdravje in premieru Robertu Golobu ni mar za onkološke bolnike v Mariboru, hkrati sta razočarani nad neodzivnostjo Varuha človekovih pravic. »Ministrice za zdravje ne bo v Maribor, saj onkološki bolniki sežemo le do ravni v.d. direktorice direktorata in bi bil že obisk državnih sekretarjev za nas nedosegljiv. Zdi se, da tudi premierjeve pozornosti ne morejo pritegniti onkološki bolniki, ki v precejšnjem deležu ne bodo dočakali volitev,« sta zapisali. Onkološka bolnica Klavdija Kokol, ki se trenutno že drugič bori z rakom, je za Val 202 pojasnila, v kakšnih razmerah se trenutno zdravijo onkološki bolniki. »Leta 2021 sem dobila diagnozo rak, ki sem jo težko sprejela. Pogoji zdravljenja so bili po operaciji, med kemoterapijo in obsevanji težki. Čakali smo po več ur na hodnikih, da smo lahko prišli na zdravljenje. V kletnih prostorih, kjer se je izvajalo obsevanje, je bil vonj po kanalizaciji strašen. Po tem, ko sem leta 2022 bolezen premagala, sem z veseljem in ponosom opazovala začetek gradnje onkologije z mislijo, da bodo ljudje, ki so sedaj zboleli, imeli boljše pogoje kot jaz," je povedala in dodala, da je kmalu spoznala, da nove onkologije še nekaj časa ne bo. Ko se ji je bolezen ponovila, je stežka znova stopila v staro zgradbo: "Videla sem, da je prostorska stiska še večja, pogoji dela pa še težji. To je eno samo veliko gradbišče.« Opozarja, da prostori onkologije niso le prostori, v katerih se bolniki zdravijo, ampak so prostori, v katerih se borijo za preživetje. A bolniki na obravnavo čakajo vse do večera, stojijo v dolgih kolonah, kemoterapijo prejemajo na hodniku in ob hrupu iz bližnjega gradbišča: »S strtim srcem in solzami v očeh se sprašujem, ali si onkološki bolniki res zaslužimo, da se zdravimo na hodnikih zaradi prostorske stiske? Se res ne da hitreje in boljše poskrbeti za nas? Ali si zaslužimo, da nas zdravijo maloštevilčni in izčrpani zdravstveni delavci, ki se preoblačijo zunaj prostorov v zabojnikih? Ali se zavedajo ti, ki so odgovorni za gradnjo, v kakšni stiski smo bolniki? Ali res naša slovenska politika ne bi mogla pospešiti oziroma nekaj narediti za to gradnjo? Se zavedate sploh, kaj preživljamo med zdravljenjem? Jaz se res bojim, da za vse nas onkološke bolnike kmalu ne bo več prostora za zdravljenje v UKC Maribor.« Hkrati dodaja, da tudi sama pred diagnozo rak ni nikoli niti pomislila, da bi lahko zbolela, a da se to lahko zgodi vsakemu. Prav zato je prepričana, da bi morali vsi stopiti skupaj in storiti vse, kar je v naši moči, da bolniki na Štajerskem čim prej dobijo novo onkologijo.