Božič, telo, narodna pripadnost in zveličanje

Danes obhajamo praznik Božiča, oziroma praznik »malega Boga«. Bog je namreč želel postati majhen, nebogljen, in šele leta pozneje je »na gori razodel svoje veličastvo« in se resnično pokazal pred očmi svojih učencev kakor Bog.

Zato pa se je toliko bolj zanimivo in navdihujoče ustaviti pred jaslicami in se zazreti v podobo tega majhnega Boga, ki je že na samem začetku zaznamovan, ker je prevzel značilnosti človeka. Danes bi radi razmišljali o tem, da je prevzel telo, da je prevzel določeno narodno pripadnost in končno, da je nastopil kot edini Zveličar sveta.

1. Jezus, sin človeškega rodu

Prvo očitno opažanje, ko se zazremo v jaslice, je seveda dejstvo, da je Jezus želel postati človek, želel se je utelesiti. Logičen zaključek ob tem bi moral biti, da ima človeško telo za Boga čisto posebno vrednost.

Božični dogodki nas imajo veliko naučiti o dojemanju pomembnosti človeškega telesa, ki je danes vse preveč pogosto videno kot predmet, s katerim lahko počnemo, kar hočemo in ga po lastni volji oblikujemo in spreminjamo.

Božič pa nas uči, da je človekovo telo deležno dostojanstva Božje podobe; in da je človeška oseba v celoti (tudi telo!) določena, da v Kristusovem telesu postane tempelj Svetega Duha, kakor uči Katekizem.

Prepoznavati resnično vrednost človeškega telesa je delikatna naloga, ki vedno znova čaka nas ljudi, pa tudi krščanstvo in njegova teologija imata vedno znova opravka s tem. »Reši svojo dušo« je bilo denimo značilno geslo neštevilnih misijonov v zadnjih stoletjih, ko se je teologija vse preveč nagnila na stran duše (manj pa duha), nekoliko pozabila (in včasih celo zanikala) pa je pomembnost človeškega telesa, ki bo – poveličano in drugačno – tudi vstalo poslednji dan, ko Kristus pride drugič, kakor je napovedal. Zato ima telo bistveno vlogo tako pri prvem kot pri drugem Kristusovem prihodu!

Božič je zato praznik, ob katerem nas mali Bog iz jaslic uči pomembnosti, dostojanstva našega telesa, in ob katerem se lahko veselimo, da je Bog vsakemu od nas tudi dal priložnost živeti. Da se je učlovečil kot dojenček, ki je zrasel v moža. Zato nas spominja na svetost življenja vsakega človeka, od spočetja do smrti.

Uči nas, da je stvarstvo dobro takšno kot je, da je človek krona stvarstva in da ne potrebuje predelav. Spominja nas na naravne, od Boga podarjene danosti, ki so same po sebi bile vredne Boga in Njegovega učlovečenja, zato ne rabim izboljšav, ne kulturnih ne bioloških.

Skratka, človeško telo – celoten človek – je vreden Boga, in tako bi se morali tudi obnašati.

2. Jezus, sin judovskega naroda

Ko še dlje zremo v jaslice, lahko opazimo, da se Jezus ni rodil kjerkoli in komurkoli, ampak iz Device Marije, poročene z Jožefom. Kar dvakrat smo zato v teh dneh lahko brali evangelij dolgega Jezusovega rodovnika. Zgodovinsko dejstvo je, da je bil Jezus Kristus odgovor na starozavezne prerokbe, in zato je ob svojem rojstvu postal član čisto določenega človeškega naroda.

Ne samo, da je prevzel telo, ampak je Bog želel postati član nekega določenega naroda. To je pomembna misel v današnjem svetu, za katerega je značilno mešanje različnih narodov in (v zahodnem svetu) zanikanje kulturnih temeljev lasnega naroda. Jezus, sin judovskega naroda, nas uči, da ni vseeno, kako in »kdo« se rodimo; še manj, kako iz tega živimo.

Narodnostna pripadnost v učlovečenju Božjega Sina namreč dobi povsem nov pomen: moja narodnostna pripadnost me zaznamuje, kakor je zaznamovala samega Božjega Sina, in prav je tako.

Ker se je želel Bog učlovečiti v konkretnem judovskem narodu, lahko iz tega sklepamo, da je Božja previdnost tudi vsakega izmed nas postavila v konkreten zgodovinski trenutek in konkreten narod. Od tega zavedanja pa mi misel kar sama beži k jutrišnjemu prazniku naše domovine, k dnevu samostojnosti in enotnosti.

Bog je želel postati Jud, mene pa je želel imeti Slovenca. Kakorkoli obračamo, je narodna pripadnost skorajda nekaj svetega, ko se razmišljujoč pred jaslicami zavemo, da Božja previdnost ni izbrala samo človeškega telesa, ampak izbira tudi konkretne narode. Božič ima zato tudi nezgrešljiv narodnostni prizvok.

Kakorkoli obračamo, je narodna pripadnost skorajda nekaj svetega, ko se razmišljujoč pred jaslicami zavemo, da Božja previdnost ni izbrala samo človeškega telesa, ampak izbira tudi konkretne narode.

3. Jezus, pričakovanje narodov

Telo vidimo. Narodnosti se zgodovinsko zavedamo. Je pa nujno, da od tega preidemo k tistemu, kar je očem nevidno: opazujoč malega Boga je treba prositi za dar vere, ker je v jaslih ležeči Jezus Kristus tisti, pred katerim se upogne (oziroma se bo upognilo) vsako koleno na zemlji in v nebesih.

Že nekaj dni pred Božičem, na šesti dan božične osemdnevnice, se »o-odpev«, ki smo jih prepevali pri mašah, glasi takole: »O Kralj narodov, vsem zaželeni, vogelni kamen, ki povezuje Božje in človeško: pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil!«

Ta antifona povzema hrepenenje človeka po odrešenju: hrepenenje iz prsti narejenega človeka po božjem. In v Kristusu se to hrepenenje tudi dopolni, ko Bog nase prevzame telo iz prsti, kakor se izrazijo svetopisemski avtorji.

V današnjem času je to zelo pomembno in aktualno zavedanje, predvsem pa zavedanje, da nam te vere v Kralja narodov zelo manjka. Čas in okolje, v katerih živimo, nas namreč silijo, da vseskozi upamo ne neke »odrešenike«, ki nas bodo rešili iz takih in drugačnih situacij. Posebej trenutna zdravstvena situacija nas je prisilila, da odrešenike iščemo vsepovsod, samo v Kristusu bolj poredko, in še Cerkev pri tem ni najbolje opravila svoje naloge.

Na vse to daje odgovor evangelij polnočnice: »danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod.« Edini. Ni drugega, in ga ne bo. Vsi ostali, ki se »odrešujejo sami« ali iščejo odrešenje v drugih bogovih, tistih religioznih ali manj religioznih, sicer povsem upravičeno iščejo; ni pa to pravi odgovor na globoko človekovo hrepenenje po odrešenju.

 

Zato vam, dragi kristjani, pa tudi vsem drugim, ob božičnih praznikih želim, da bi se imeli čas ustaviti pred jaslicami doma ali kje drugje. Naj nam misel, da se je Bog učlovečil, pomaga pri prepoznavanju pomembnosti človeškega telesa in priznavanju njegove svetosti in nedotakljivosti; naj nam dejstvo, da je Bog sam želel postati član nekega človeškega naroda obudi zavest o tem, da smo tudi mi vsi pripadniki nekega določenega naroda; in naj nam Bog vsem da vere, da v jaslicah leži edini Odrešenik človeškega rodu.

Boga poln Božič vsem, in naj se božično veselje prelije tudi v naslednji dan, ko bomo praznovali dan samostojnosti in enotnosti. Nekje globoko v nas sta ta dva praznika namreč kar precej povezana.