Brat Andras in brat Cristian: "V vsakem mestu je kaka stvar, na katero se moramo posebej prilagoditi. V Ljubljani je to javni promet." (2. del)

V prvem delu intervjuja s taizejskimi brati, ki ste ga na Domovini lahko prebrali včeraj, smo z bratom Andrasem, ki je odgovoren za stik s Slovenci, spregovorili o taizejski skupnosti na splošno, slovenskih srečanjih v preteklosti in Evropskem srečanju mladih, ki bo letos potekalo v Ljubljani.

V drugem delu pa smo z bratoma Andrasem in Cristianom spregovorili o ozadju priprav, zagotavljanju varnosti za vse udeležence z vidika preprečevanja zlorab, pa tudi o tem, kako taizejski bratje praznujejo božič.

Do začetka srečanja nas loči še slab teden dni. Se je že javilo dovolj gostiteljev, ki so pripravljeni sprejeti romarje?

Zdaj je vse urejeno. Pred dvema tednoma nas je še malo skrbelo, saj so nam manjkala prenočišča še za približno 2.000 ljudi. Zdaj pa smo za vsakega romarja našli družino.

Vsi romarji bodo torej bivali pri družinah?

Vsak romar bo zagotovo imel prenočišče. Morda bodo kakšne izjeme v kakšnem župnišču. Sicer pa so nekatere družine res široko odprle svoja vrata in bodo sprejeli štiri, pet, tudi osem romarjev.  

Zdaj se ukvarjamo samo še z nekaterimi praktičnimi in logističnimi detajli.

Evropsko srečanje mladih terja veliko priprave. Kako se stvari odvijajo na tem področju?

Vedno se trudim, da se ne bi preveč navduševali nad logistiko. Seveda, gre za spektakularne zadeve – organizacija prevoza, obrokov in dvorane v Stožicah za takšno množico, da ne govorimo o prenočiščih in dogajanju na župnijah. To je pomemben vidik in lahko rečem, da napreduje dobro. Tudi z mestnimi oblastmi se dobro razumemo.

Kaj pa predstavlja največji izziv?

Transport. Kar nekaj je takšnih župnij, za katere bo potrebno zagotoviti posebne avtobuse, do nekaterih bo na voljo vlak, ampak tam je spet posebna logistika z voznimi redi. Še posebej ob večerih, po molitvah, ko morajo romarji še najprej priti do glavne železniške postaje.

V vsakem mestu je kakšna podrobnost, na katero se moramo posebej prilagoditi in poiskati rešitve. V Ljubljani je to javni promet.

Upamo, da bo na koncu vse, kot mora biti. Verjamem, da bo vse dobro.

Varnost mladih je zelo pomembna. Lani v Rostocku je bila posebna pozornost namenjena zaščiti, bilo je več telefonskih številk in ekspertov, ki so bili na razpolago v primeru stiske. Kakšen je bil rezultat?

Rezultate na tem področju je težko ocenjevati. Zavedamo se, da se je v naših skupnostih, tako v Cerkvi kot v družbi na splošno, zgodilo veliko preveč zlorab, tako spolnih kot drugih. Razumeli smo, da moramo nekaj narediti. Še nekaj let nazaj se tega nismo tako zavedali. Enostavno nismo imeli občutka, da obstajajo situacije, v katerih smo lahko zelo ranljivi.

Ne vem, kako bo s tem v prihodnosti, pomembno pa se mi zdi, da danes naredimo vse, kar je v naši moči. V Taizeju veliko govorimo o zaupanju. Za ustvarjanje prostora, da do zaupanja sploh lahko pride, pa je potrebno postaviti določene okvirje, ki dajejo varnost. To se zdi na prvi pogled kontradiktorno, saj zaupanje predvideva tudi del, ki nam je neznan. Kar je zelo lepo. Lepo je zaupati nekomu, četudi ne vem čisto vsega o njem. V tem je tudi nekaj napetosti.

Kljub temu pa moramo vedeti, kdo so ljudje, ki so najbolj ranljivi in so lahko zato izpostavljeni določenim situacijam. To zavedanje enostavno moramo imeti. Hkrati pa ti ukrepi ne smejo biti znak nezaupanja.

Kako konkretno se to kaže?

V času priprav na srečanje opažamo, da nas ti okvirji delajo bolj transparentne. Tako v družbi kot v Cerkvi mora priti do sprememb. Nekatere stvari je treba bolj deliti. Ko se sprejema odločitve ali ko smo enostavno skupaj, nam prav transparentnost daje svobodo. Hkrati pa transparentnost ne pomeni, da ni več intimnosti in diskretnosti.

Vsi vidiki so pomembni: varnost, zaupanje in notranja svoboda. V družbi in v Cerkvi iščemo, kako to doseči. Ker udeleženci prihajajo z zelo širokega spektra družbe, smo posebej pozorni na vsakogar, ki pride.

Kljub vsemu ohranjamo zaupanje, kar pomeni, da smo pozorni, ampak ne naivni. V preteklosti smo bili večkrat nekoliko naivni. Ohraniti pozitivnost in zaupanje ter transparentnost in previdnost v vseh strukturah, ki jih ustvarjamo bratje.

Dolgo časa nismo bili pozorni na to, da imamo kot taizejski bratje določeno mero avtoritete. Običajno je to dobro. Pridejo pa mladi ljudje, ki na nas gledajo brez notranje kritičnosti, kar pa ni nujno dobro. Vsi radi gledamo ljudi brez kritike. To je kot neke vrste zaljubljenost. A v vsakem odnosu se je potrebno zavedati tudi lastne človečnosti in se je tudi nekoliko bati. Vsakdo izmed nas nosi kakšen del sebe, ki ga je potrebno obvladati.

To je zelo pomembno, ko govorimo o poslušanju. Danes še posebej, saj se zavedamo pomena ustvarjanja prostora, kjer je vsakomur prisluhnjeno.

V času delavnic bo čas posebej posvečen vprašanju varnosti v skupnosti, Cerkvi in družbi na splošno. Opažamo, da so udeleženci takšnih delavnic pogosto zelo hvaležni, da lahko slišijo kaj, česar ne morejo slišati nikjer drugje.

Naš namen je pokazati, da ne želimo ničesar skrivati. Niti težav, notranjih bojev in težkih vprašanj. Tako kažemo, da je potrebno hoditi po poti resnice in pogledati tudi na lastno preteklosti. Tudi na stvari, ki so se dogajale v naši skupnosti. Z govorjenjem o tem se ustvarja več zaupanja kot nezaupanja.

Na teh delavnicah pa mladi dobijo priložnost, da spregovorijo tudi o različnih zlorabah, ki so jih deležni v družini ali drugih okoljih in tudi to je nekaj novega. Nekateri prvič dobijo priložnost, da o teh stvareh svobodno spregovorijo. Zato je še posebej pomembno, da nismo tukaj, da pametujemo, kako je treba kaj početi, ampak da prisluhnemo. V Sloveniji opažamo veliko ljudi, ki se trudijo na tem področju. Iščemo te ljudi, da bi sodelovali z njimi.

Je Ljubljana v čem bistveno drugačna od drugih mest, kjer so potekala srečanja?

Vsako mesto je nekaj posebnega. Lani smo imeli majhno srečanje zaradi različnih razlogov. Covid je igral pomembno vlogo. V manjših mestih je običajno večji problem logistika prevozov, v večjih je pogosto težje najti gostiteljske družine in se je potem potrebno posluževati skupinskih nastanitev, kot so šole in telovadnice. V Ljubljani to ne bo potrebno, kar je res lepo.

Bližamo se božiču. Kako ga praznujete taizejski bratje?

V času božiča smo kot skupnost nekoliko geografsko razdeljeni. Nekaj bratov je v Taizeju v Franciji, letos bo 14 bratov za božič v Sloveniji, ker pripravljamo evropsko srečanje. Tisti, ki smo tukaj, bomo sodelovali v različnih župnijah, obiskali bomo nekaj družin, nekatere so nas povabile na kosilo ali večerjo.

Je pa tako, da je vsako leto v tem času nekoliko drugačno. Nikoli pa nismo vsi skupaj. Zato kot skupnost praznujemo božič januarja, ko se zaključijo vse priprave evropskega srečanja in se vsi bratje zberemo v Taizeju in praznujemo.

Uporabljate pravoslavni koledar ali drugače izberete datum za praznovanje?

Ne gledamo pravoslavnega koledarja, ampak to sovpade z našim letnim srečanjem na eno izmed januarskih nedelj. Takrat praznujemo.

Seveda pa tudi v Taizeju praznujemo božični večer. Ljudje iz okolice se zberejo in praznujejo skupaj s prostovoljci in brati, ki so tam. Ampak že tako zvečer se začnejo odpravljati sem. Pot do Slovenije traja kakšnih 20 ur in zato bodo krenili na pot že v noči s 24. na 25 december, da prispejo v Slovenijo na božični dan, proti večeru.

To je res lep čas, tudi za našo skupnost, je pa res, da smo v teh dneh še posebej osredotočeni na prihajajoče evropsko srečanje mladih.

Glede na to, da ste mešana skupnost, sestavljena iz katolikov, protestantov in pravoslavcev – kako poteka praznovanje božiča, se bistveno razlikuje od praznovanja, kot ga poznamo tukaj?

Zagotovo dajemo osrednjo pozornost Kristusu, ki se je rodil, da bi živel med nami, kot eden izmed nas, da bi vzel nase človečnost. Temu res dajemo poudarek. Potem je tukaj molitev in svetopisemski teksti in v tem pogledu tudi ne praznujemo bistveno drugače. Brat Roger je vedno želel, da bi bili v skupnosti s Cerkvijo.

Tudi mi sami se ne obremenjujemo s tem, da smo različnih denominacij in tradicij. Vsi skupaj praznujemo, da Kristus prihaja v naša življenja. 24. decembra opravimo liturgijo, ko je večina bratov še v Taizeju. Tisti, ki smo pa že na lokaciji srečanja, se vključimo v lokalno praznovanje, sv. maše in delimo z njimi njihove tradicije.

Katere tradicije so vas najbolj presenetile?

Tukaj me je presenetilo, ker smo povabljeni na sveti večer po domovih, ko ljudje opravijo blagoslov svojih hiš in stanovanj. Zame je ta tradicija povsem nekaj novega, nepoznanega. Večina narodov tega ne pozna. Za božič imajo večerjo in potem gredo na polnočnico. Tako da se že veselim, da spoznam to novo tradicijo.

Se taizejski bratje tudi obdarujete ob božiču?

Ob božiču ne, pač pa, ko ga praznujemo januarja. Pogosto kot skupnost pripravimo kakšno majhno pozornost, pogosto enako za vsakega brata. Je pa vsako leto to malo drugače. Včasih se bratje, ki to pripravljajo, res potrudijo in pripravijo za vsakega nekaj, posebej zanj.

Do kdaj bratje ostajate v Ljubljani po novem letu?

Večji del ekipe ostane do 21. januarja. 20. januarja bo zaključna molitev, ki ji pravimo zahvalna molitev, ko se zahvalimo za srečanje in vse prostovoljce, ki ga pomagajo pripraviti. Povabimo tudi družine, ki so sprejele romarje.