Čas je za bolj desno evropsko koalicijo

Vir foto: Twitter Zoltana Kovacska

Ob trenutni težki situaciji v Sloveniji so volitve v evropski parlament, ki bodo naslednje leto med 6. in 9. junijem, za številne Slovence v tem trenutku zadnja briga. Pravzaprav so velikokrat do sedaj tudi bile; kampanja je bila predvidljiva, stranke so zavzele proevropsko pozicijo, za slovensko desno sredino so bile vedno izziv, ker so jim vsako leto dale resno možnost za zmago, ki so jo do sedaj stranke slovenske pomladi vedno izkoristile. Obenem smo se Slovenci še na vsakih volitvah pozabavali, kateri nov politični obraz za enkratno uporabo bomo zopet podtaknili naivnim evropskim liberalcem.

Tokrat je v senci trenutnega dogajanja v državi minil obisk Janeza Janše na Madžarskem, ki je prejel vabilo Viktorja Orbana na pogovore ob priložnosti otvoritve svetovnega prvenstva v atletiki, o ''skupnih nalogah krščanskodemokratskih ter konservativnih strank pred naslednjimi evropskimi volitvami''.



Dikcija, ki je zanimiva, kajti FIDESZ od izključitve iz trenutno vladajoče desnosredinske evropske ljudske stranke (EPP) še ni izbral svojih naslednjih zaveznikov. Kolebanje provokativnega Orbana med skupino Evropskih konservativcev in reformistov (ECR), ki je v zadnjih nekaj letih zelo omehčala svoja stališča do Evropske unije ter bolj nepopustljivo skrajno desno ter skrajno evroskeptično skupino Identiteta in demokracija (ID), morda odseva premisleke o novi prerazporeditvi političnih sil v Evropi po volitvah naslednje leto. Dr. Žiga Turk je ob izključitvi FIDESZ-a v takrat spregledanem tvitu čivknil, da: ''Ni tako bistveno, ali je FIDESZ znotraj ali zunaj EPP. Bistveno je, da EPP ostane **desno**-sredinska. Brez take EPP je z Evropo konec. ''

In ravno pojav močne, ne nujno trdo desne in trdo evroskeptične konservativne skupine v Evropskem parlamentu desno od desno sredinske Evropske ljudske stranke je nekaj do nedavno še nepredstavljivega ter nakazuje, kako močno so se politična razmerja na starem kontinentu spremenila.

Nekaj o ECR, vse bolj zmernih evropskih konservativcih


Politična skupina Evropskih konservativcev in reformistov je bila formirana le leto po slovenskem vstopu v Evropsko unijo. Takrat je britanski konservativni premier David Cameron britanske Torijce ob očitkih prehude dominance kontinentalnih krščansko-demokratskih strank popeljal iz evropske ljudske stranke ter osnoval novo politično skupino. Že do naslednjih evro volitev l. 2009 se je skupina okrepila s številnimi strankami predvsem iz vzhoda Evrope s primesmi političnega klasičnega liberalizma.

Ob Brexitu je skupina potem močno zanihala v skrajno evroskeptične vode, menjavala člane, počasi pa se je stabilizirala z bolj sprejemljivo konservativno evrokritično, a ne več evroskeptično pozicijo. Na njihove bolj zakoreninjene konservativne pozicije spominja tudi njihov logotip, ki s silhueto britanskega ležečega leva potihoma namiguje na svoje klasične konservativne izvore. Danes so Konservativci in reformisti vzpostavili celo politično podskupino, Evropsko krščansko politično združenje, ki združuje majhne, evropske konservativne krščansko-demokratske stranke. Morda to krščansko-demokratsko podvajanje zveni nenavadno, glede na to, da so ustanovitelji Evropske ljudske stranke krščanski demokrati De Gasperi, Schuman ter Adenauer. A vendarle je bil ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti l. 1957 tudi Vatikan malce bolj konservativen kot pa danes.

Domovina se je v preteklosti, ko je bilo to v širšem prostoru povsem neaktualno in je potekalo bolj pod radarjem, že dotikala problematike pojava nove vzporedne konservativne skupine, ki želi napasti status quo, ki ga trenutno v obliki velike koalicije PES – Renew – EPP, (t. j. leva in desna sredina ter liberalci), preko Ursule Von Der Leyen in njenih predhodnikov že dolga leta obvladuje desna sredina. Velik odmev je imel intervju z belgijsko temnopolto evroposlanko afriških korenin, članico skupine Konservativcev, ki je bila ena izmed evroposlancev in poslank, ki so glasovali proti razvpiti resoluciji misije Evropskega parlamenta, ki je v času Janševega predsedovanja EU-ju dodatno razgrela situacijo v Sloveniji.

Ob drugi priložnost je Domovina že pred leti objavila intervju z mlado špansko političarko desno sredinske španske ljudske stranke, ki je že takrat opozarjala na usodno premikanje evropske desne sredine v levo oz. na nekritično prepuščanje političnega prostora bolj ali manj skrajno levim ter zelenim političnim iniciativam.

Nedvomno sta torej bila potreba ter smisel po razširitvi konservativnega političnega diskurza že pred leti nujna. Janšev nedavni obisk v Budimpešti nedvomno potrjuje te trende, saj slovenski politični prvak resno razmišlja o možnosti, da se bo Evropsko komisijo čez eno leto sestavljalo drugače, njen fokus pa se bo kot kaže lomil na številnih temah.

Potrebujemo bolj desno evropsko koalicijo


V bruseljskih dvoranah Berlaymonta ter obeh evropskih parlamentarnih središčih se tako vedno bolj govori o spremembi evropskega političnega sredinskega statusa quo. Med konservativci trenutno daleč najbolje kotira italijanska premierka Giorgia Meloni. Na njeno transformacijo iz t. i. ''fašistke'' v upoštevanja vredno konservativno političarko na Zahodu, ki jo z veseljem sprejme tudi voditelj svobodnega sveta, Joe Biden, je v svojo realnost zagledane Slovence že opozoril upokojeni veleposlanik in diplomat Božo Cerar. Ne pozabimo tudi na dolgoletnega premierja Poljske Mateusza Morawieckega, ki je prišel v ospredje evropske javnosti ob izbruhu ukrajinsko-ruske vojne, ter prav tako njegovega rojaka, podpredsednika evropskih konservativcev Ryszarda Legutka, profesorja filozofije in komunističnega disidenta, katerega knjigo je pred kratkim izdala tudi založba Družina in ki ga je v Sloveniji gostil prvi predsednik demokratične slovenske vlade Lojze Peterle.

Veter torej v evropskih sobanah drugače piha, a Janez Janša s svojim obiskom Budimpešte še zdaleč ni edini politik, ki opozarja na spreminjajoča se politična razmerja. Češki premier Petr Fiala, še en član skupine ECR, je tako že razburil z namigovanji, da mora desnosredinska EPP skupaj s Konservativci preprečiti levo politično večino v Evropi po volitvah naslednje leto.
Češki premier Petr Fiala, še en član skupine ECR, je tako že razburil z namigovanji, da mora desnosredinska EPP skupaj s Konservativci preprečiti levo politično večino v Evropi po volitvah naslednje leto.

Toda tudi Fiala v svojih računicah ni osamljen. Analitiki že veselo delajo napovedi za naslednje evropske volitve, ki bi utegnile biti ene izmed najzanimivejših v zadnjih desetletjih. In čeprav trenutno še vse kaže na ponovno zmago evropske ljudske stranke ter ponovitev sredinske koalicije, torej desna sredina + liberalci + leva sredina, se nekateri že ogrevajo za možnost nove koalicije, ljudske stranke, liberalcev ter konservativcev.

In čeprav bi takšna odločitev zamajala dosedanji evropski vodilni sredinski trojček in je ob trenutnih anketah povsem matematično možna, s svojimi sklepanji vendarle ne smemo biti preuranjeni. Krila vzponu desnih in konservativnih vrednot je ob slabem rezultatu konservativne stranke Vox že pošteno priščipnil očitno parlamentarni poraz desne sredine v Španiji, ki so ga številni prehitro označevali kot zmago desno sredinske španske ljudske stranke. Potencialna nova španska levo sredinska vlada Pedra Sancheza bo nedvomno dala zagon levemu valu pred evropskimi volitvami.

Močan levi val bi prav tako utegnila sprožiti osiveli, a še vedno zagreti prvak francoske trde levice Jean-Luc Mélenchon s svojo koalicijo NUPES po vzoru nekakšne ljudske fronte iz 30-ih let prejšnjega stoletja, ki naj bi bila ščit pred Le Penovo, na Nizozemskem pa bo levi ščit združene levice predstavljal bivši podpredsednik Komisije Frans Timmermans, ki svari pred populistično desnico, katere vzpon označuje stranka Kmečko-državljanskega gibanja, ki je nastala iz tudi v Sloveniji znanih in ''preizkušenih'' kmečkih protestov.

Špekulacije, da naj bi glede na trenutna gibanja Janša svojo SDS potegnil iz sredinske EPP h konservativni ECR, so verjetno res le špekulacije. Prvaku opozicije nedvomno bolj koristi, da znotraj EPP-ja svojo stranko pozicionira bolj na desno stran in deluje kot povezovalec bodisi pri formiranju sredinske koalicije, kjer bo krščansko-demokratska pozicija bolj zaznana, bodisi pri dejanskem povezovanju s konservativci, če bi do tega res prišlo.

V večjih težavah kot Janša, ki očitno pred evropskim političnim spopadom zelo dobro uporablja svoje evropske povezave, bo morda preostanek desne sredine, t. j. NSi, SLS ter Logar. V normalni situaciji ter normalni kampanji za evroparlament, bi informacije o skupnem desno-sredinsko-liberalnem nastopu bile že močan signal za končno zmago. Spremenjena razmerja na evropskem političnem parketu, na katera s svojim obiskom namiguje Janša, pa bi tudi v Sloveniji lahko spodbudila močno levo, ''frontno'' mobilizacijo za ''zaščito'' progresivnih evropskih vrednot: od odprtih migrantskih vrat, splava, evtanazije, zelenega prehoda ter nekritičnih energetskih politik s ciljem vreči desno sredinsko evro parlamentarno večino v Sloveniji. Ob takšni politični kampanji pa samo cenena proevropskost ne bo dovolj.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

film, Videnje, sv. Hildegarda
Predlog za film: Videnje
8. 9. 2024 ob 12:30
recept, špageti, zelenjava
Špageti z zelenjavo in kurkumo
8. 9. 2024 ob 9:00