»Čas je za svetlobo«. Tako v spominu na grozljivo pobite kot v glavah ljudi, ki v njih še vedno vidijo izdajalce naroda

POSLUŠAJ ČLANEK
»Čas je za svetlobo« je dejala Hanna Slak, režiserka prodornega igranega filma Rudar, ki je zopet osvetlil že predolgo odprte rane našega prostora – povojne poboje, izbrisane, na nek način tudi migracije … in se je znašel med kandidati za tujejezničnega oskarja.

Tankočutno, kot je to moč storiti, osebna zgodba resnico poda surovo življenjsko. Razgali dolgo zakopano in zamolčano zlo in ga kot ogledalo postavi pred obraz vsem, ki so ga zamolčali, vsem, ki ga, celo na nacionalnem mediju, še danes zanikajo in iščejo izgovore in opravičila za to, da krivica ni odpravljena in se v rano še kar dreza.

"Le" umor kolaborantov?!?


Film Rudar predstavi resnično zgodbo  Mehmedalija Alića, predstavljeno tudi v avtobiografiji Nihče. Gre za zgodbo Bošnjaka, doma iz Srebrenice, ki se je soočil z grozotami tamkajšnjega pokola, bil med izbrisanimi, kasneje pa je kot rudar dobil delo v zasavskem rudniku, kjer je moral odkopat rov, ki je bil od 2. svetovne vojne zazidan.

Čeprav bi moral napisati poročilo, da v zapuščenem rudniku ni ničesar, je kljub pritiskom odstranil dvanajst pregrad Barbarinega rova, vse dokler ni odkril množičnega grobišča – Hude jame. Grozljivo odkritje je prišlo v javnost, a je bilo kmalu utišano, rudar Alija pa je vztrajal, da je potrebno 4000 žrtev identificirati in pokopati.

Rudar nam, kot pravi kolumnist Denis Valič v recenziji na rtvslo.si, jasno pove, da dokler nismo o povojnih pobojih pripravljeni spregovoriti brez zadržkov, pomislekov, ovinkarjenj in obdolževanj, resnice preprosto ne bomo izvedeli. A v isti sapi, le malo nižje, sam ne zmore preko svojih zadržkov, ko poudarja, da je pravzaprav šlo za umor kolaborantov.

Svojo recenzijo nato sklene za civilizirano družbo naravnost škandalozno: "čeprav se je žrtvam v rudniku nedvomno zgodila krivica, primerjati njihovo usodo z usodo žrtev nacizma preprosto ni korektno," zapiše Valič.

Sem morda spregledala, kdaj smo uvedli kastni sistem, po katerem kategoriziramo ljudi na tiste, ki so zverinsko pobiti in druge, ki se jim je morda zgolj "zgodila krivica"?! Na ene, ki si pogreb zaslužijo in tiste, ki si ga ne? Kdaj natančno smo začeli smrti in množične poboje med seboj rangirati? Ni prav tega počela nacistična oblast?

Nedopustno je leta 2017, v demokratični družbi, pripisati manjše dostojanstvo in pieteto tem kruto umorjenim, ob množici konvencij in vrednotah, na katerih naša družba stoji prav zato, da bi se tem zgodovinskim grozotam izognili. Nedopustno je, da je tovrsten prispevek objavljen na javnem mediju. Tudi zato, ker takšno pisanje delitve le še podpihuje, spodbuja opravičevanje - "češ, saj so bili sovražniki naroda!"  ... in nikakor ne pripomore k spravi - kar pa bi za film, o katerem pripoveduje, lahko trdili.

Povedati zamolčano, odkriti skrito, odkopati zakopano


Med mnogimi (starejšimi) Slovenci so tudi danes še kako žive med- in povojne delitve, zasidrane nekam v podzavest ali celo položene v zibko. Še živi sovraštvo, ki kot temna senca ubija misli, poglede in odnose mnogih, nesposobnih, da presežejo desetletja stare storjene krivice, storjene na vseh straneh.

Povojna oblast je množico pobojev hotela zamolčati, skriti. Danes vemo, da je skrivala, lagala in zavajala na veliko. Več je grobišč, pri katerih še vedno ne vemo, kdo so umrli, nimajo imen in priimkov, niti ne vemo, koliko je med njimi povsem nedolžnih. Svojcem umrlih ne damo možnosti, da bi se poslovili in živeli naprej v miru.

Civilizacijski minimum in prvičnost


Zgodovine ne moremo popraviti, če pa storjenih zločinov ne obsodimo glasno, ne identificiramo in spodobno pokopljemo umrlih, pa storjeno odobravamo in ne zadostimo niti minimalnim civilizacijskim normam. Še psi in male živeli imajo svoje pokopališče, težko je razumeti, kako država ne zmore zagotoviti civilizacijskega minimuma žrtvam vojnih obračunov.

Pravičnost je nujna za mirno vest in življenje, nas mora spomniti protagonist filma Rudar. Slovenske rane večkrat osvetljujejo ljudje, ki k nam pridejo od drugod, ki še kako čutijo anomalije naše družbe in so celo njihove žrtve. Lotiti se čiščenja slovenske kolektivne travme je junaško dejanje, tako na filmskem platnu, kot v grozljivi resničnosti, ki jo ta prikazuje.

Kako na svetlobo?


Delitve na prave in neprave, naše in nenaše, so otročje in neodgovorne, delujejo bolj kot nekakšno najstniško napihovanje mišic. Zdi se kot da Slovenci nimamo občutka za odgovornost do svoje zgodovine, države in naroda. Dokler bo pogled nazaj zamegljen, bo nejasna tudi prihodnost. V politiki in medjih je prav enako.

Medtem, ko so Nemci, ki so že zdavnaj opravili s svojo zgodovino, sposobni skleniti koalicijo različnih nazorov in zrelo voditi državo, naši pa medtem trmasto cepetajo na mestu in trmoglavo nasprotujejo vsemu, kar predlaga druga stran. Manjka komunikacija, ostajajo le očitki, diskreditacije in zaničevanje.

A takšna je volja. Ker ljudje, zatopljeni v ideološke spopade, hitro dobijo kost za glodanje, pa potem še hitreje spregledajo, da se nekje ob strani nekdo na veliko okorišča na njihov račun. Niti si ni potrebno izmisliti česa novega, pri nas desetletja lahko prodajaš isto zgodbo v vsaki vladi, pa sploh nihče ne bo opazil, da si zopet kradel.

Čas je za svetlobo. Čas je za to, da drug drugega slišimo, da ustvarjamo pluralno družbo, medije in politike, da volimo tiste, ki nas res reprezentirajo, da zahtevamo, da politika išče rešitve na težave ljudi, ki jih zastopa, da svoje otroke učimo o zgodovini njihovega naroda, da jih učimo spoštovanja – tudi ljudi z drugačnimi nazori, da jih vzgajamo za demokracijo in za prihodnost, v kateri je še kaj te vere v človeštvo, ki jo ima Rudar.

https://www.youtube.com/watch?v=SQSisvHcOd8
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike