Če se vsi skupaj močno postavimo proti Putinu, se njegove grožnje spremenijo v prazne besede



Kot je bilo dogovorjeno prejšnji teden na vrhu zveze NATO v Madridu, sta ta torek Finska in Švedska s slovesnim podpisom protokolov k Severnoatlantski pogodbi formalno končali pristopna pogajanja za vstop v Severnoatlantsko zavezništvo. S pričakovanim pristopom dveh novih članic v zvezo NATO se bo poleg mednarodnih odnosov konkretno spremenila tudi evropska obrambna politika. Severni del Evrope bo sedaj postal bolj stabilen oziroma varen del evropske meje z Rusijo, kar pomeni, da se bodo v prihodnje žarišča napetosti skoncentrirala na jugu, v Ukrajini, Moldaviji in Gruziji. Kljub temu pristop Finske in Švedske ne sme pomeniti konca širitve in krepitve zavezništva. Verjamemo, da ne bo.

Pristop obeh skandinavskih držav je bil pričakovan, odkar je februarja letos Vladimir Putin ukazal napad Rusije na Ukrajino. A čeprav sta obe državi relativno hitro zbrali široko podporo domače javnosti in politike, tako desne kot leve, je tik pred koncem nekaj težav povzročil turški predsednik Recep Erdogan, ki je želel čim več iztržiti za svoj pristanek na pristop obeh novih članic. Kljub zapletu so na koncu vse tri države vendarle prišle do dogovora in podpisale tristranski memorandum, ki je končal turško blokado.

V njem naj bi se obe državi obvezali (njegova vsebina ni javno dostopna), da ne bosta podpirali kurdskih enot (YPG) v Severni Siriji in da bosta razglasili Kurdsko delavsko stranko (PKK) za teroristično organizacijo ter prepovedali njeno dejavnost. Verjetno bomo šele čez leta izvedeli vse podrobnosti in kdo je pravzaprav odigral glavno vlogo pri umiku turške blokade. Sedaj bosta Finska in Švedska morali počakati le še formalno potrditev v obliki ratifikacije obeh protokolov s strani vseh članic, ki je sicer dejansko zagotovljena, a bo verjetno ponekod še enkrat pokazala pravo barvo nekaterih političnih strank.
Kritike proti zvezi NATO so sedaj ekskluzivno na strani tihih ali glasnih simpatizerjev s Rusijo, medtem ko se je velika večina evropske politike postavila v bran zavezništvu.

Nato se z vojno krepi


Odkar je Ruska federacija konec februarja napadla Ukrajino, se je vzdušje znotraj severnoatlantskega zavezništva popolnoma spremenilo. Kritike proti zvezi NATO so sedaj ekskluzivno na strani tihih ali glasnih simpatizerjev z Rusijo, medtem ko se je velika večina evropske politike postavila v bran zavezništvu. Prejšnji teden se je vrh zavezništva v Madridu tudi odločil za resno okrepitev Natovih sil. Med drugim so voditelji članic zavezništva sprejeli novi strateški, zavračalni in obrambni pregled, vključno z odločitvijo o povečanju stalno visoko pripravljenih sil na 300.000 vojakov.

Za Ukrajino in večji del vzhodne Evrope je novica o pridružitvi Finske in Švedske in krepitvi zavezništva zelo dobra novica. Prvič, ker zvišuje pritisk na Rusijo. Drugič, ker je pokazala strateški poraz Putinove motivacije za napad nad Ukrajino. In tretjič, ker predstavlja dolgotrajno možnost pristopa Ukrajine v zavezništvo. Hkrati lahko upamo, da bo večja koordiniranost evropskih obrambnih politik pod krilom zveze NATO omogočila bolj obsežnejšo in učinkovito dostavo orožja, tehnologije in vojaške opreme Ukrajini.

Konec švedske in finske nevtralnosti je tudi znak sprememb v mednarodnih odnosih 21. stoletja. Pristop obeh skandinavskih držav je seveda dobrodošel, a nam nakazuje vedno večjo napetost in polarizacijo v svetu. Konec koncev sta Finska in še posebej Švedska dolga leta po vsem svetu vodili in financirali številne mirovne in humanitarne mednarodne projekte, ki so bili pogosto izvedljivi samo zaradi nevtralnosti obeh držav. Čeprav bosta zelo verjetno obe državi poskusili nadaljevati te projekte, bo njuno članstvo v zvezi NATO videno kot problematično s strani nekaterih tretjih pomembnih držav. A za to ne moremo kriviti Finske, Švedske ali zvezo NATO, ampak izključno Rusijo. Putinova agresija nad Ukrajino je porinila svet v negotovost in v obuditev hladne vojne.
Putinova agresija nad Ukrajino je porinila svet v negotovost in v obuditev hladne vojne.

Prihodnost evropske obrambne politike


Ena glavnih posledic širitve zavezništva je razvoj skupne evropske obrambne politike. Na veliko žalost francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je sanjal o samostojni evropski obrambni politiki, bo sedaj še naprej prevladovala premisa, da se evropska obrambna politika lahko gradi samo v sozvočju z zvezo NATO. Ko se bosta Finska in Švedska dokončno pridružili zavezništvu, bodo tako v Evropski uniji ostale samo še štiri države, ki ne bodo članice zveze NATO (Avstrija, Ciper, Irska in Malta).

S pridružitvijo Finske in Švedske v Nato se je Zahod naučil pomemben nauk o Putinovi diplomaciji: če se vsi skupaj močno postavimo proti Putinu, se njegove grožnje spremenijo v prazne besede. Konec dosedanje pasivnosti Zahodne Evrope pomeni tudi redefinicije položaja Rusije v mednarodnih odnosih. Kratko povedano, Zahod mora v prihodnosti ukrepati, še preden se Putinovo lajanje spremeni v ugriz. 

Pričakovana, čeprav neenotna podpora Slovenije


Odločitev o pristopu obeh skandinavskih držav bo kot članica zveze NATO morala ratificirati tudi Slovenija. Glede na prejšnje izkušnje in trditve lahko pričakujemo, da bo skrajno leva Levica ponovno izrazila svoje nasprotovanje. Kljub temu upamo, da bo prevladal razum in da bo tudi Slovenija dala formalno podporo pristopu Finske in Švedske.

To ne pomeni, da moramo ostati tiho ob kontroverznih nastopih Levice. Tako opozicija, vlada in ves javni prostor bodo morali ostati pozorni na njena dejanja. Prva priložnost se bo, kot kaže, pojavila že v petek, ko bo ukrajinski predsednik Volodymyr Zelensky nagovoril slovenski Državni zbor.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00