Cerkev torej po novem lahko blagoslavlja istospolne pare? Ne tako hitro ...

vir: Pixabay in fotomontaža Domovina
POSLUŠAJ ČLANEK

Dikasterij za nauk vere je s papeževim podpisom 18. decembra objavil deklaracijo Fiducia Supplicans (Proseče zaupanje, FS) o »pastoralnem pomenu blagoslovov«, ki je z odpiranjem možnosti za blagoslove istospolnih parov hitro postala najbolj kontroverzen dokument sedanjega papeževanja. Doživela je obširno nasprotovanje afriških ter mnogih azijskih in nekaterih evropskih škofov, spet drugi so jo močno podprli in šli v svojih dejanjih še dlje.

Kaj točno je torej novega, kaj beremo v medijih in zakaj tako buren odziv? Na Domovini vsebino dokumenta natančno povzemamo, predstavljamo odzive in poglobljena mnenja.

Prefekt dikasterija – zadnjega pol leta je to kontroverzni kardinal Victor M. Fernandez – uvodoma pojasni, da deklaracija sledi papeževemu odgovoru na dubio dveh kardinalov glede podobnega vprašanja. Frančišek je tedaj zagotovil, da Cerkev ne spreminja nauka o zakramentu sv. zakona in da se mora izogniti vsakršnemu obredu ali zakramentalu, ki bi temu nauku lahko nasprotoval – vendar pa mora pastoralna preudarnost presoditi, ali obstajajo oblike blagoslovov, ki takšnega zmotnega razumevanja ne bi prinašale.

Prav o takšnih oblikah blagoslovov za »istospolne pare in pare v iregularni situaciji« govori novi dokument. »Opogumljen s tako veliko in tolažilno resnico«, da ponižno zaupanje vernega ljudstva prejema blagoslov iz Kristusovega srca po Njegovi Cerkvi, se Dikasterij odziva na vprašanja glede tovrstnih blagoslovov ter hkrati dopolnjuje odgovor na starejšo dubio iz leta 2021, ko je Dikasterij pod prejšnjim prefektom Ladario jasno zatrdil, da takšnih blagoslovov ne more biti.

Dalje deklaracija tri odstavke posveti zagotovilu, da katoliški nauk o zakonu ostaja enak in da se mora Cerkev izogniti vsakršnemu obredu, ki bi temu nasprotoval ali bi lahko vodil v zmedo.

Vendar pa nas sveti oče »vabi, da razširimo in obogatimo pomen blagoslovov«. Ti so med najbolj razširjenimi zakramentali in nas spodbujajo k iskanju Boga, k ljubezni in služenju Njemu. Namenjeni so lahko ljudem, krajem bogoslužja in pobožnosti, svetim podobam, krajem življenja itd. S »strogo liturgičnega gledišča« blagoslov zahteva, da je tisto, kar je blagoslovljeno, v skladu z Božjo voljo, piše dokument. Zato je denimo zvezi, v kateri se živi spolne odnose izven zakona, nemogoče podeliti blagoslov z liturgičnim, bogoslužnim obredom. 

A ta vidik blagoslovov je premalo, saj nas vodi v prepričanje, da so za prejem blagoslova potrebni enaki moralni pogoji kot za prejem zakramentov, pravi Dikasterij, ki v nadaljevanju našteje primere blagoslovov, ki jih najdemo v Svetem pismu. Nato pojasni, kaj misli s »pastoralnim pristopom« k blagoslovom. Tisti, ki zanje prosijo, s tem pokažejo prošnjo za Božjo pomoč, odprtost transcendenci in zavedanje o svoji nezadostnosti. Izven liturgičnega okvira blagoslove najdemo v večji spontanosti in svobodi, kot izraze ljudske pobožnosti. Čeprav ni primerno, da bi škofije uvajale uradne obrede za vse takšne zadeve, pa lahko pastoralna preudarnost predlaga, da se duhovnik »pridruži molitvi tistih oseb, ki se, čeprav so v zvezi, ki se nikakor ne more primerjati zakonu, želijo zaupati Gospodu in Njegovemu usmiljenju /.../«.

S takšnim razumevanjem se odpre možnost blagoslovov istospolnih parov in parov v iregularnih situacijah, ki ne zahtevajo legitimacije, potrditve svojega statusa, ampak »prosijo, da bi vse, kar je resnično, dobro in človeško veljavno v njihovem življenju in odnosih, obogatila, ozdravila in povzdignila navzočnost Svetega Duha«. Deklaracija znova opozori, da teh blagoslovov nikakor ne gre mešati s čimerkoli uradnim ali »obrednim«, ampak mora ostati pri »spontanosti« in »preprostih gestah«.

Ne sme se torej uvajati obreda za takšne pare, hkrati pa se tudi ne sme preprečiti bližine Cerkve ljudem v vsakršnih situacijah, ki iščejo Božjo pomoč preko preprostega blagoslova. »V kratki molitvi pred tem spontanim blagoslovom lahko duhovnik za posameznike prosi miru, zdravja, duha potrpežljivosti, dialoga in medsebojne pomoči, pa tudi Božje luči in moči, da bi lahko v celoti izpolnili njegovo voljo.«

Tak blagoslov nikdar ne sme biti povezan s civilno poroko ali opravljen z oblačili, gestami ali besedami, ki spadajo k poroki. Svoje mesto ima lahko denimo »v kontekstu obiska svetišča, srečanja z duhovnikom, molitve v skupini ali romanja«. 

Odziv medijev

Svetovni mediji so v dokumentu precej enotno prepoznali »prelomno odločitev Vatikana, ki je prižgal zeleno luč za blagoslov istospolnih parov«, kot je svoj članek denimo naslovil portal RTVS. Še bolj je medijsko krajino razburil New York Times, ki je objavil članek o verjetno enem prvih legalnih blagoslovov istospolnih parov v Cerkvi – že dan po novem dokumentu. Z medijsko odlično pokritim blagoslovom je »pisal zgodovino« kontroverzni in progresivni ameriški jezuit James Martin. Prejel ga je par moških, ki sta civilno poročena, Martin pa naj bi jima blagoslov celo sam predlagal, kar sicer deklaracija prepoveduje.

Odziv škofov in škofovskih konferenc po svetu je bil izjemno raznolik. Novost so pozdravili predstavniki nemške Sinodalne poti, podobno so storili belgijski škofje, ki tudi sicer kličejo po spremembah nauka Cerkve o spolnosti. Lani so škofje iz Flandrije celo izdali liturgično besedilo za blagoslove istospolnih zvez, kar deklaracija jasno prepoveduje, vendar se Vatikan na prestopek ni konkretno odzval. Salzburški nadškof je pomen dokumenta prepoznal v tem, da »zdaj nihče ne more več reči ne« blagoslovu istospolnega para.

Ameriška škofovska konferenca je v kratkem odzivu poudarila nespremenjen nauk o zakonu, česa konkretnejšega pa ni zapisala. Najburnejši odziv prihaja iz Afrike, kjer so škofovske konference – ne sicer vse, večina pa – ena za drugo izjavile, da kakršnihkoli blagoslovov istospolnih parov v svojih škofijah ne bodo dovolile, da med verniki ne bi prišlo do zmede.

Poljska škofovska konferenca je zapisala, da se je pri takšnih blagoslovih »praktično nemogoče izogniti zmedi in škandalu« in da je spolnost izven zakona vedno nasprotna Božji volji, zato ljudje v takšnih zvezah ne morejo prejeti blagoslova. V njihovih škofijah to torej ne pride v poštev, so pa odprti za blagoslavljanje posameznikov z istospolnimi nagnjenji, če živijo v »popolni abstinenci« od spolnih aktivnosti. Podobno so dejali madžarski škofje, medtem ko je vodja Ukrajinske grkokatoliške cerkve dejal, da se deklaracija nanaša le na latinsko Cerkev in tako za grkokatolike v Ukrajini nima veljave.

Preostale škofovske konference so v večini poudarile nespremenjeno doktrino, zavajanje sekularnih medijev in pastoralni vidik Frančiškovega učenja. Kot je razbrati z obširnega seznama, ki so ga pripravili pri portalu The Pillar, je Slovenija ena redkih držav, v katerih se na deklaracijo (kljub našemu poizvedovanju) ni odzval še noben škof, prav tako ne Slovenska škofovska konferenca, ki naj bi izjavo sicer pripravljala.

Po objavi članka smo prejeli besedilo nadškofa Marjana Turnška »v pomoč duhovnikom in pastoralnim delavcem pri razumevanju novega dokumenta«. Poleg povzetka deklaracije je Turnšek zapisal, da iz dokumenta veje velika skrb Cerkve za tiste, ki so v »neregularnih situacijah življenja«, hkrati pa skrb, da pastoralno delovanje ne bi zameglilo Kristusovega nauka glede naravnega zakona in zakramenta svetega zakona. Dodal je, da dokument ni popoln in se ne dotika vseh mogočih vidikov, zato nas želi spodbuditi k pravočasnemu pogovoru o vprašanjih. »Rešitev za vse je samo v Kristusu po Cerkvi, zato smo dolžni do konca zastaviti svoje sposobnosti in življenja, da se bo lahko uresničila Božja volja, ki je odrešenje vseh.«

Med slovensko duhovščino pa je zaokrožil dopis mladega duhovnika, ki je opozoril na »bolečo nejasnost in razdor med laiki, duhovniki in škofi«, ki ju povzroča novi dokument in pri tem sledi številnim prejšnjim v tem pontifikatu. Ker ugotavlja, da si ne moremo več zatiskati oči pred dvoličnostjo, ko papež hkrati deklarativno zagovarja pravoverno doktrino, omogoča pa nepravoverno prakso, duhovnik poziva kardinala Rodeta, naj se s podobno mislečimi kardinali opredeli proti deklaraciji, nadškofa Zoreta, naj »kot odločen pastir potrdi pravi nauk Cerkve, javno odkloni omenjeno deklaracijo in svojim duhovnikom prepove njeno uresničevanje«, ter sobrate duhovnike, naj ne pristajajo na poceni upravičevanje problematičnih odločitev papeža in molijo za njegovo spreobrnjenje. Duhovnikov dopis naj bi prejel nekaj negativnih, precej več pa pozitivnih odzivov.

Müller: Ne gre za razvoj, ampak za preskok v nauku

Med poglobljenimi analizami dokumenta velja omeniti esej kardinala Gerharda L. Müllerja, nekdanjega prefekta Dikasterija za nauk vere. Müller najprej opozori, da se dokument, ki ni bil obravnavan ali potrjen s strani Generalne skupščine kardinalov in škofov tega dikasterija, zaveda, da je »hipoteza (ali nauk?), ki jo predlaga, nova in osnovana predvsem na pastoralnem učenju papeža Frančiška«.

Kot nadaljuje, katoliška vera uči, da škofje in papež lahko postavijo določene pastoralne poudarke in povezujejo resnico razodetja z aktualnimi izzivi, vendar inovacije ne morejo iti preko tega, kar nam je bilo razodeto. V tekstih Svetega pisma, cerkvenih očetov in učiteljev ali predhodnih dokumentov ni ničesar, kar bi podpiralo sklepe deklaracije, pri njej ne gre za razvoj, ampak za preskok v nauku, pravi kardinal. O razvoju namreč lahko govorimo le, če je nova razlaga, vsaj implicitno, vsebovana v razodetju in ne nasprotuje dogmatskim definicijam; do nje mora priti postopoma, medtem ko je novost v FS ravno obratna zadnji izjavi na to temo iz leta 2021. Kako se torej FS izogne kontradiktornosti?

To stori z »originalno rešitvijo«: širitvijo pomena blagoslovov, uvajanjem novega koncepta blagoslova, ki presega zakramentalnega. Tak koncept, ki ni vezan na zakramente in ne zahteva enakih pogojev, v resnici že obstaja, vendar le za »stvari, kraje ali razmere, ki ne nasprotujejo zakonu ali duhu Evangelija«. FS zato uvaja novo razporeditev, ki predvideva tri vrste blagoslovov: 1) tiste, ki so povezani z zakramentom in prosijo, da je oseba v primernem stanju za prejem zakramentov ali da bi dobila moč, da se odvrne od greha, 2) tiste, ki so vsebovani v Rimskem ritualu in so lahko namenjeni osebam, čeprav živijo v grehu, vendar ne »stvarem, krajem ali razmeram, ki nasprotujejo zakonu ali duhu Evangelija (lahko je denimo blagoslovljena žena, ki je imela splav, ne pa tudi klinika za splave) in 3) pastoralne blagoslove brez obreda, ki nimajo omejitev iz prejšnje točke. 

Zadnja vrsta je novost in naj bi izhajala iz ljudske pobožnosti. Müller opozarja, da je nevarno izumljati nove izraze, ki se ne skladajo s tradicionalno uporabo jezika; blagoslova ne moremo po želji redefinirati, tako da se sklada s subjektivnim namenom, ki je nasproten njegovi naravi. Poleg tega uveljavljeni blagoslovi pod točko 2) že vsebujejo možnost spontanosti in so prilagojeni ljudski pobožnosti – zato se zdi, da so novi »pastoralni« blagoslovi ustvarjeni ad hoc, posebej za blagoslavljanje situacij, ki so nasprotne zakonu ali duhu Evangelija.

Z blagoslovom para se nujno blagoslovi tudi (grešno) zvezo teh oseb, ta pa ju ne more pripeljati bliže Bogu, piše. »Ta 'pastoralni' blagoslov ne bi bil niti pastoralen niti blagoslov. Res je, da je kardinal Fernandez /.../ dejal, da ni blagoslovljena zveza, ampak par. Ampak to pomeni izprazniti besedo njenega pomena, saj je tisto, kar opredeljuje par kot par, ravno to, da sta v zvezi.«

Nekdanji prefekt opredeli še več pomislekov, nato pa ugotovi, da lahko glede na enotnost dejanj in besed v krščanski veri sprejmemo, da je takšne zveze, celo na pastoralen način, dobro blagosloviti, če verjamemo, da niso objektivno nasprotne Božji postavi. Dokler papež Frančišek uči, da so ji istospolne zveze torej vedno nasprotne, implicitno potrjuje, da jih ne moremo blagoslavljati. »Učenje v FS je torej protislovno samo po sebi in tako zahteva nadaljnje pojasnitve.«

Ali torej duhovnik po mnenju Müllerja lahko opravlja takšne blagoslove? Po učenju deklaracije naj bi to lahko storil »ne-liturgično«, »neuradno«, »pastoralno«. A to bi pomenilo, da ne bi deloval v imenu Kristusa in Cerkve, deloval bi celo kot nekdo, ki je zavrnil Kristusa, in zagrešil »bogoskrunsko in bogokletno dejanje v nasprotju s Stvarnikovo voljo /.../«

Vatikan po burnem odzivu vernikov ni objavil kakega dodatnega pojasnila, je pa za The Pillar v krajšem intervjuju spregovoril prefekt Dikasterija, kardinal Fernandez. Poudaril je nespremenjen nauk Cerkve, okrcal škofe, ki so šli predaleč in uvedli obrede za takšne blagoslove, pa tudi tiste, ki so svojim duhovnikom popolnoma zavrnili možnost zanje. Dejal je, da takšna deklaracija za uveljavitev in interpretacijo vedno zahteva čas. Znova je tudi zatrdil, da se ne blagoslavlja zveze, ampak par. 

KOMENTAR: Urban Šifrar
Par, ki želi potrditev, da njegova zveza ni grešna – takšna potrditev bi bila laž

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike