Čestitke, danes je Dan zmage!
dr. Žiga Turk
- 9. 11. 2019 ob 6:34
- 14 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Berlin že cel prvi teden novembra praznuje dogodke izpred tridesetih let, ki so privedli do padca Berlinskega zidu, do konca hladne vojne, do uničenja še zadnjega totalitarizma dvajsetega stoletja in do smrti še zadnje zločinske ideologije.
Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke. Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.
Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.
9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.
Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.
Drugi izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.
Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli v idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.
To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.
Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.
Vse to smo imeli. In na nek način imamo še vedno. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.
In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.
Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji. Dan zmage.
[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]
Imel sem srečo, da sem bil tam. Vse mesto spominja na zgodovinske dogodke. Dekomunizacija se dogaja na vsakem koraku. Na fasade blokov na Alexanderplazu, kjer se je 4.11. vse skupaj začelo, projicirajo dokumentarne posnetke tistega časa. In ne samo tam. Celo sredi najlepšega berlinskega nakupovalnega središča »Mall of Berlin« so postavili repliko zidu s stražnim stolpom vred. Je nekaj simbolike v repliki zidu z logotipi prestižnih blagovnih znamk zahodne družbe blagostanja v ozadju.
Svetloba je zmagala. Svoboda je zmagala. Kapitalizem je zmagal. Devetega novembra 1989. Od oktobrske revolucije je preteklo 72 let in dva dni. Preveč za tiste, ki s(m)o to živeli, premalo, da bi lahko še naprej kazali na razliko med utopijo in distopijo.
9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne.
Bankrot neke ideje
9. november bi morali demokrati vsega sveta praznovati vsaj tako energično kot osmi maj. Majski dan v letu 1945 označuje polčas boja proti totalitarizmom. 9. november 1989 označuje konec vojne. Ampak energija nekako ni ista.
Prvi izgovor je, da hladne vojne Zahod ni dobil vojaško, da Zahod niti ni zmagal, ampak se je Vzhod sam od sebe sesul vase. Celo padec zidu je ilustracija kronične nekompetentnosti in neučinkovitosti sistema. Komunistični aparatčik, ki je na tiskovni konferenci pojasnjeval, kako se je partija odločila glede demonstracij, je bleknil, da so meje odprte od tega trenutka dalje. Ljudje so ga vzeli resno, pazniki meje tudi, in so navalili skozi Checkpoint Charlie, Bradnenburška vrata in druge mejne prehode. No, Angela Merkel je šla raje v savno. Američani niso osvobodili gulagov in sveta niso obkrožile fotografije trpečih. Solženicina in Bukovskega so brali redki.
Drugi izgovor je, da komunizem ni propadel z enim pokom, ampak se je skvaril, kot so se kvarili trabanti, jugoti in škode. Malo tukaj, malo tam, nikoli ni nič prav funkcioniralo. Dogodkov razkrajanja je več – ustanovitev Solidarnosti, izvolitev Gorbačova, padec Zidu, usmrtitev Ceausescuja, praška pomlad, odstavitev Gorbačova, večstrankarske volitve v Sloveniji, razpustitev Sovjetske zveze … Vsak lahko najde svoj datum in v njem nekaj, s čemer se lahko sprijazni.
Tretji izgovor za zadržano praznovanje je obzirnost do ne tako maloštevilnih, ki bi radi še naprej verjeli v idejo, ki se je novembra 1989 sesula. Živijo v zablodi, da ideja je bila že v redu, samo izvedba je imela nekatere »stranpoti«. Nacisti da so z zločini uresničevali zločinsko idejo, komunistom pa da so se primerile »napake«, ko so uresničevali plemenito idejo.
To zavajanje je postalo po bankrotu komunizma celo lažje – plemenite utopije niso motila dnevna poročila o gospodarski stagnaciji, bedi ljudi, delovnih taboriščih in streljanju ljudi na mejah. Nemogoči cilji terjajo neskončno nasilje. Zatirati skoraj vse ljudi, zato, da bi bili enaki drugim, je podobno kot zatirati nekatere ljudi, da ne bi bili enaki z drugimi.
Če se v Berlinu ne bi zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič.
Slovenski izgovor
Slovenski izgovor, da se 9.11. ne praznuje, je, da menda nismo bili del tistega sveta. Da se to nas ne tiče. Da nismo bili za železno zaveso. Da nismo imeli totalitarnega režima. Ki ga učbeniki definirajo kot sistem, ki ima eno dominantno ideologijo, eno dominantno stranko, tajno politično policijo te stranke, centralno-plansko gospodarstvo in nadzor nad mediji.
Vse to smo imeli. In na nek način imamo še vedno. Sicer ne bi mediji v teh dneh govorili o koncu hladne vojne, o geopolitičnih vidikih, ne pa, da smo po zmagi nad fašizmom leta 1945 dobili še zmago nad socializmom/komunizmom leta 1989.
In še drugače se nas Berlin tiče. Še kako smo bili odvisni od tega, kako bi se razpletle zadeve v Berlinu in Moskvi. Biti bi moralo popolnoma jasno: če se ne bi v Berlinu zgodilo to, kar se je, se tudi v Sloveniji ne bi zgodilo nič. Čisto nič. Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne, ampak jugoslovanski (in slovenski) trdorokci, so se do konca ozirali na vzhod po podpori. Če ne bi padel zid, bi slovenski komunisti v ospredje namesto zmernežev postavili trdorokce in zadeva bi bila opravljena.
Padec zidu je tista točka, po kateri poti nazaj ni bilo. In ni bilo poti naprej za vse komunistične partije po Evropi, pa četudi so se imenovale zveze komunistov. Zato bi 9.11. moral biti praznik tudi v Sloveniji. Dan zmage.
[podcast_playlist series="padec-zidu" limit="7"]
Današnji dan na Domovina.je posvečamo spominu na zgodovinsko prelomnico - 30. obletnici padca berlinskega zidu in sesutja komunističnih sistemov za železno zaveso, od Baltika do Jadrana.
Približno na vsaki dve uri bomo objavili razmišljanje enega od sodelujočih avtorjev. Tekom dneva boste tako lahko prebirali razmišljanja dr. Žige Turka, dr. Antona Stresa, Lojzeta Peterleta, mag. Tanje Porčnik, dr. Mateja Avblja, Blaža Podobnika in Martina Nahtigala.
Približno na vsaki dve uri bomo objavili razmišljanje enega od sodelujočih avtorjev. Tekom dneva boste tako lahko prebirali razmišljanja dr. Žige Turka, dr. Antona Stresa, Lojzeta Peterleta, mag. Tanje Porčnik, dr. Mateja Avblja, Blaža Podobnika in Martina Nahtigala.
[gallery_media_slugs=padec-berlinskega-zidu7.jpg,padec-berlinskega-zidu6.jpg,padec-berlinskega-zidu5.jpg,padec-berlinskega-zidu4.jpg,padec-berlinskega-zidu3.jpg,padec-berlinskega-zidu2.jpg]
Zadnje objave
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25
Dr. Anton Olaj: »Varnost je ustavna kategorija, ki jo ima občan pravico zahtevati«
14. 9. 2024 ob 12:38
Do Kosijevega doma na Vogarju
14. 9. 2024 ob 9:00
Nomen est omen (Ime je znamenje, pomen)
14. 9. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: "Izkušen politik ne bi nikdar blebetal takšnih zadev"
13. 9. 2024 ob 23:02
Slabo vreme odneslo prireditev Kravji bal v nedeljo v Ukancu pri Bohinjskem jezeru
13. 9. 2024 ob 19:08
Romska družina Strojan – spodletel družbeni eksperiment
13. 9. 2024 ob 17:10
Ekskluzivno za naročnike
Delo
14. 9. 2024 ob 15:25
Preberite: nova - 165. številka Domovine
11. 9. 2024 ob 6:10
Domovina 165: Vlada romsko problematiko zgolj opazuje
11. 9. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
SEP
14
SEP
14
SEP
15
Odmev poletja, koncert Vokalne skupine Karina z gosti
18:00 - 20:00
SEP
15
Koncert iz sklopa "Večeri v atriju": PRIFARSKI MUZIKANTI
19:00 - 21:00
SEP
18
Delavnica izdelovanja terarijev
18:00 - 19:30
Video objave
Odmev tedna: "Izkušen politik ne bi nikdar blebetal takšnih zadev"
13. 9. 2024 ob 23:02
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
Izbor urednika
Odmev tedna: Krvavo obarvane roke Ane Kučan
6. 9. 2024 ob 22:51
Vroča polemika po Magnificovem koncertu
5. 9. 2024 ob 16:20
V katerih letih se najbolj postaramo?
30. 8. 2024 ob 21:15
14 komentarjev
IgorP
Moji očitki “titoizmu” so zelo resni,kar ti spregledaš,ne vidiš,ne slišiš. Temelj “titoizma” je laž,zločin,dvoličnost,indoktrinacija,zavajanje,manipulacija,elitizem,iluzionizem,prevara,zvitost.. Demokracija in demokratični voditelji imajo povsem drugačne temelje,vrednote in moralna izhodišča.
Če se je Tito nazven “svetil”, je bil navznoter sama “gniloba”.
Štor, te etikete, ki si jih nekomu prilepil, veljajo tudi za demokratične voditelje tako v svetu kot pri nas!!! Ne se slepiti in "bučke srati" kot si se v enem komentarju slikovito izrazil!!! To o svetlobi in gnilobi pa me je zelo nasmejalo, njegov pionirček JJ se prav tako uveljavlja s tem!!
IgorP
Štor
Vse kar očitaš "titoizmu" velja tudi za demokratične voditelje!!! Je to morda res naključje????
IgorP
Dan zmage je vedno bil 9. maj, danes je to Dan Evrope!!! Nad zmagovalcem iz 2. sv. vojne nikoli ne moreš slaviti zmage, lahko se samo pogovarjaš o prilagajanju času, dragi dr. Žiga Turk!
IgorP
In nabijanje Kraševke in Kremenitega se nadaljuje! Nimata pojma o historizmu, naj si potegneta Rapallsko mejo in za vedno utihneta!!!! Svobodoljubna Slovenija ni z njima!!!
Alojzij Pezdir
Najbrž ni naključje, da so si Židanovi social-demokrati (SD) kot prvi ideološki, politični in premoženjski dediči totalitarne Titove KPJ/ZKJ izbrali za svoj "prelomni" kongres prav današnji dan obletnice simbolnega zloma komunističnih diktatur v državah "za železno zaveso" ter za kraj zborovanja delegatov SD tradicionalno "rdeče" Titovo Velenje, ki se je po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije sicer samoumevno odreklo svojemu spornemu poimenovanju po partijskemu diktatorju, a je vse do danes zadrto in demonstrativno ohranilo diktatorjev nadnaravni megalomanski kip na osrednjem mestnem trgu.
Po prizorišču "prelomnega" kongresa Židanove vladajoče koalicijske stranke SD in več kot zgovorni simbolni sporočilnosti bi zlahka zaključili, da so vladajoča stranka in z njo tudi večji del vladajoče parlamentarne koalicije (ter njenih servilnih piarovskih medijskih promotorjev in propagandistov) ostali tudi na dan obletnice spontanega demokratičnega rušenja berlinskega zidu ideološko in po prevladujoči politični miselnosti "vkopani" globoko in daleč "za železno zaveso", torej nazadnjaško daleč pred obdobjem resnične in polnokrvne večstrankarske parlamentarne demokracije ter nesporne vladavine veljavne ustave ter prava.
MEFISTO
Prazno nabijanje! SD je naša luč, ki nam sveti na poti v maloro.
helena_3
" Lahko ponavljamo, da je Tito rekel Stalinu ne,"
Ali pa to res drži? Sem že nekajkrat prebrala (virov si nisem zabeležila), da je bil Stalin tisti, ki je "našega Joža" v rit sunil. Ga je preveč poznal, da bi ga imel na svojem dvorišču. V odgovor je "naš Joža" vestno posnemal ruske kolhoze in podobno sr...., da bi dokazal svojo pravovernost ...
Ne vem, nisem zgodovinarka in nisem tega raziskovala. Samo brala sem - kar pa prebereš, pa itak ni zmeraj res.
MEFISTO
V javnosti je bilo vedno zamolčano, da smo šele po resoluciii Inform biroja in po Titovem "uporu" Stalinu dobili pri nas kolhoze, ki so bili povezani s strahotnim maltretiranjem kmetov, njihovim zapiranjem in celo streljanjem Zamislite si našega nekdanjega kmeta, ki je bil z vsem svojim bitjem in žitjem navezan na svoj košček svete slovenske zemlje, da bi garal za rdeče povzpetneže, hranil bi se pa po sovjetsko pri skupnih kotlih.
Kraševka
Spoštovani Ž. Turk je dobro predstavil padec BERLINSKEGA zidu. Pridružujem se njegovemu pozivu, da bi ta dan 9.NOVEMBER, morala vsa DEMOKRATIČNA Evropa sprejeti za svoj praznik.
Tudi ta dan, je eden izmed MEJNIKOV zgodovine zanjega stoletja - v katerem so se rodili TRIJE- IZMI. Na vzhodu je leta 1919 zavladal boljševizem-KOMUNIZEM, med obema vojnama sta se na Zahodu povzpela na oblast Fašizem in Nacizem. Zadnja dva sta bila poražena 8. maja 1945. Toda najbolj TRDOVRATEN KOMUNIZEM, je uradno živel še 44 let - po letu 1945 - vse do padca BERLINSKEGA zidu leta 1989.
EU je sicer obsodila vse tri IZME, zato bi moral biti 9 NOVEMBER razglašen za dan DEMOKRACIJE.
Ko smo se v šestdesetih letih prej. stoletja, v OŠ učili o ŽELEZNI ZAVESI, sem si težko predstavljala to "veliko zaveso". Pozneje pa sem spoznala, da imamo tudi na Krasu - Titovo železno zaveso.
Kajti vsi tisti, ki živimo na Zahodu države, smo od blizu gledali - Titove "graničarje", ki so korakali po vojaških stezah speljanih po naših gozdovih in travnikih. Ti VOJAKI, so se nenehno sprehajali od ene vojašnice (karavle), do druge - dobro oboroženi in vedno pripravljeni na strel, če bi kdo prečkal mejno ČRTO med Italijo in Jugoslavijo.
To sem doživljala vsako leto, ko smo na travniku mojega očeta kosili travo ter grabili seno in listje. Vedno smo bili obkroženi z vojaki. Na državni praznik pa se v tem območju ni smelo delati, zato so nas kar nekajkrat poslali domov. Tako je bilo v "svobodi", da še delati nisi smel kjer koli.
Dejansko so tudi v Sloveniji padle "železne zavese", kmalu za BERLINSKIM ZIDOM.
Vsem Evropejcem čestitam za ta pomemben praznik !
MEFISTO
Kraševka, opusti vsako upanje. Res je vsa Evropa obsodila vse tri -izme, le Slovenija jih ni. Celo nasprotno, vedno bolj se poveličuje komunizem in tovariša Tita, ki nam je bi vsem v pogubo. Moram na hitro končati, da se s kritiko komunizma in tovariša Tita a ne bi znašel v kazenskem postopku in v dolgotrajni težki ječi, iz katere me ne bi mogla rešiti niti dvorna odvetniška pisarna. Ponos mi pa ne bi dovoli, da bi za pomilostitev zaprosil predsednika centralnega komiteja.
MEFISTO
Nobena skrivnost ni, da nas je ob razglasitvi samostojnosti napadla srbska vojska in ne kaka JLA, ki je vseskozi obstojala samo na papirju.
Napad srbske vojske smo nevtralizirali, največ zaradi odpora komaj nastajajoče slovenske vojske, nekoliko zaradi mednarodnega pritiska, kajti Evropa ni marala vojne neposredno na svojih občutljivih vzhodnih mejah, še največ pa po zaslugi samih Srbov, katerih interes je bil ustanovitev velike Srbije, zaradi česar se je težišče vojne preselilo na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter na Kosovo.
Občutek je, da so na koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja kremeljski zvonovi zaman zvonili k pomladi in svobodi narodov ter k pravični družbeni ureditvi.
Hkrati popravljam svojo prvotno oceno.
Razmerje med avtohtonim prebivalstvom Slovenije in med tujci ni več 1,3 : 1, temveč je že 1: 1, če po zaslugi zadnjih treh anarholevičarskih vlad ni še bolj porazno na škodo Slovencev.
Slovenci, le spite spanje naivnega!
Ko se boste zbudili, ne bo več Slovenije!
Alojzij Pezdir
Ko je hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović v ZDA za medije izjavila, da je bila FLR/SFR-Jugoslavija za "železno zaveso", so se "socialistični čistuni" v uredništvu informativnega programa državne TV Slovenija takoj odzvali s privoščljivim zgražanjem poročevalke in nekdanje dopisnice iz Zagreba ter z naročeno skopo izjavo zgodovinarja in predsednika Slovenske matice dr. Aleša Gabriča, češ da to nikakor ni res, saj da smo vendarle lahko z rdečimi potnimi listi SFRJ potovali po vsem svetu.
Uredniki in novinarji informativnega programa državne TV Slovenija so mimogrede manipulativno in neprofesionalno zlorabili iz širšega konteksta iztrgano izjavo sicer znanega zgodovinarja in populistično ter tendenciozno zamolčali ves zgodovinski kontekst ter ves zgodovinsko izpričani povojni teror in množične zločine Titove totalitarne partije ter njene zveste "jeklene pesti", utelešene v vsenavzoči tajni politični policiji (VOS, Ozni, Udbi, SDV) in enotah JLA.
Spektakularni Titov "ne" Stalinu se je v Jugoslaviji namreč za brezpravne državljane porazno nadaljeval in celo stopnjeval s še hujšim in s še bolj krvavim "stalinizmom", katerega zločinski vrh je Titova partija in Udba dosegla z nečloveškimi metodami množičnega ovaduštva, skrivnega ugrabljanja, trpinčenja, poniževanja in razčlovečenja na Golem otoku in njemu podobnih taboriščih nečloveške stalinistične "prevzgoje", s katero so Tito in jugoslovanski komunisti hoteli sami sebi in svetu dokazati, da so bolj zvesti, zadrti in brezsrčno fanatični komunisti od samega Stalina in najbolj zvestih aparatčikov sovjetske partije (KP ZSSR) v matici svetovnega komunizma in v njej podrejenih "kolonijah" v okviru Varšavskega pakta.
Če se je Evropa s kapitulacijo Hitlerjeve Nemčije maja 1945 osvobodila totalitarnega fašizma in nacizma, se je njen vzhodni del (vključno z Jugoslavijo) šele s zrušenjem berlinskega zidu jeseni 1989 začel osvobajati izpod totalitarnega komunizma in socializma.
A kot nam kažejo najnovejši politični in medijski odzivi na prelomne dogodke v Berlinu in Nemčiji, se pri nas osvobajanje od totalitarnega komunističnega in socialističnega enoumja niti približno še ni prevesilo na svobodnejšo in svetlejšo plat ("železne zavese"), kaj šele da bi lahko z zadovoljstvom ugotavljali, da je proces osvobajanja od totalitarne dediščine in resničnega uveljavljanja demokracije in vladavine prava v Sloveniji že dosegel "trdna tla" na "osončenem delu svobodne in demokratične in politično pluralne Evrope".
oakhrast
Bravo slehernik in vsi enakomisleči. Sicer se strinjam, da ni veliko za praznovati pri nas. Pa vendar sem izobesil zastavo na hiši.
kdorkoli
Na žalost pri nas ni kaj praznovati, saj naš "zid" še krepko stoji - vsem nam v škodo in sramoto.
Ker nismo hoteli ali si nismo upali čez Bučarjevo "truplo".
Bomo vedeli za drugič, kako se konča takšna naivnost in prizanesljivost?
Koliko milijard to stane našo in naslednje generacije?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.