David Sipoš: Kot pionirji pripovedujemo zgodbe, ki so bile doslej zamolčane (1.del)

David Sipoš je mlad slovenski režiser, ustanovitelj in vodja uspešnega Studia Siposh, ki je Slovencem prinesel številne filme s sicer redko izpostavljenimi tematikami – od zgodb svetniških kandidatov do domoljubja in osamosvojitve. Z novim filmom, ki bo javnosti premierno predstavljen v nedeljo na platformi YouTube, v živo pa so ga gostom predvajali že v torek, posega v čas 2. svetovne vojne na Slovenskem.

V prvem delu intervjuja z Davidom Sipošem smo govorili o novem filmu, njegovi zgodbi in financiranju, pa tudi o tem, kako nadaljevati boj za pravice žrtev povojnih pobojev. Jutri pa preberite več o domoljubju, moraliziranju v umetnosti, sodelovanju z državo pri Prešernovi proslavi in še marsičem.

Gospod Sipoš, na Domovini smo vas pred približno dvema letoma, ob premieri filma Kraljica miru, že gostili. V tem času se je kar veliko zgodilo. Posneli ste celovečerec o blaženem Antonu Martinu Slomšku, igrani film o osamosvojitvi Slovenije, številne dramatizacije za ameriško televizijsko hišo. Kaj bi sami označili kot ključne mejnike v razvoju vašega studia v tem času, katere projekte bi poudarili?

Ko zastavite vprašanje, kako bi zaobjel delo našega studia, se mi zdi, da je tu zelo pomembna predvsem ena beseda – studio. Predvsem smo v zadnjih letih delali na rasti ekipe. Ekipe, ki se ukvarja z ustvarjanjem filmov in dramatizacij, da imamo neko stabilno enoto ljudi, ki to lahko dela na dnevni ravni. Filmski svet je velikokrat sestavljen tako, da ljudje delajo na projektih. Na določenem projektu se izbere določena ekipa in po koncu tega projekta se ta ekipa tudi razide. Tukaj pa pristopamo k produkciji na malce drugačen način, recimo temu studijski način. Da je ekipa vedno bolj kot ne podobna, enaka, vsaj notranji del ekipe vedno isti in s tem nabiramo izkušnje, da so naši izdelki lahko vedno boljši.

Po drugi strani pa gradimo kulturo, ki jo lahko tukaj v naših prostorih zaznate, da so ljudje povezani, da skrbimo drug za drugega, da si ustvarjajo družine, da postaja ekipa vedno večja. Zato v zadnjih letih niti ne bi posebej izpostavljal kakšnega izstopajočega projekta, ampak to, da smo uspeli postaviti studio na način, da imamo dovolj dela tako pozimi kot poleti. Tako za enim kot za drugim projektom in da je to neka konstanta. Na to sem najbolj ponosen, da nimamo tistega strahu, da se bomo po enem projektu razšli in mogoče pri naslednjem ne bomo ponovno sodelovali. Mislim, da je stvar zadnjih let predvsem gradnja stabilne ekipe in dovoljšnje količine naročnikov, ki zagotavlja delo skozi vse leto.

Pri ekipi govorimo predvsem o stalno zaposlenih v studiu, kot so na primer snemalci?

Tako. Naša ekipa šteje trenutno okoli petnajst zaposlenih. Večina ljudi tukaj je multipraktikov, v smislu, da niso ljudje samo za eno stvar, ampak ponavadi počnejo več stvari. Če je nekdo dober v maski ali kostumih, je velikokrat tudi producent. Če je nekdo dober v organizaciji med ekipami, je lahko tudi režiser. Ne pogojujemo tega, da je človek lahko samo eno, zato ker pri tako majhni ekipi to tudi ni mogoče in si moramo stvari razdeljevati, ker je funkcij v filmski produkciji veliko. Seveda pa za specifične snemalne dni najemamo še dodatne okrepitve, v smislu asistentov na setu, ki potem pomagajo izvesti prav tisti specifični snemalni dan. Ampak kar se tiče začetka od scenarija do končne postprodukcije, je ekipa bolj kot ne vedno stalna.

Se pravi, je posebnost vašega studia tudi v tem, da iščete talente, ki nimajo nujno formalne izobrazbe, in jih potem vzgajate?

Ja. Jaz sem sicer en slab primerek neizobraženega režiserja, ki je vseeno šel skozi večinski del filmske izobrazbe. Na koncu filmskega faksa sicer nisem zaključil, ampak sem videl skozi življenje, da je nekdo, ki je zagret, se pripravljen učiti, sprejemati kritiko, velikokrat sposoben napredovati tudi v pozicijah, ki jih svet pogosto slavi, npr. da je nekdo režiser. Zelo hitro in praktično lahko v letu ali dveh pride do tega, da režira filme, medtem ko je neka splošna percepcija, da moraš za to hoditi leta in leta v šolo in šele potem ti nekdo dovoli, da boš režiral en film. V resnici se mi zdi, da je dandanes na spletu na voljo toliko znanja, ki ga mogoče deset, petnajst let nazaj ni bilo. In je marsikdo z začetnim znanjem seznanjen veliko hitreje kot včasih, ko si moral res iti na fakulteto in se tam učiti obrti. Danes pa je obrt praktično vsakemu dostopna na spletu brezplačno in sta samo praksa in neka pripravljenost učiti se, delati napake in jih popravljati, tisti, ki te potem lahko peljeta do pozicij, za katere smo včasih mislili, da potrebujejo neko formalno izobrazbo.

Danes smo tik pred premiero najnovejšega izdelka, filma Nebesa pod Triglavom. Zapisali ste, da z njim posegate v temno obdobje slovenske zgodovine, kamor do sedaj ni še nihče. Od kod odločitev za brskanje po teh stvareh?

Odločitev za to temo je bila pravzaprav precej spontana. Skozi vso kariero se na neki način ukvarjam z vsebinami, ki jih v Sloveniji, čisto objektivno, zelo malo prikazujejo splošni mediji, ki se jih loteva malokateri filmski ustvarjalec. Točno zakaj je tako, tudi v svetu na splošno, je kar kompleksno vprašanje. Zakaj se o vsebinah vere, ali specifično v Sloveniji o več plateh druge svetovne vojne, ne govori tudi skozi umetniške medije, najbrž lahko razglabljamo našo zadnjo polovico stoletja celega ustroja slovenske družbe. Pri meni je to šlo precej naravno, iz projekta v projekt. Ker izhajam iz družine, kjer nam je vera veliko pomenila, so bili tudi prvi filmi s tem povezani. Ravno v tistem času pa tudi na tem področju ni bilo drugega, ki bi se loteval takšnih tem. Tako da iz filma v film je bila ta znamka, ki sem jo gradil, da sem pripravljen spregovoriti o teh temah, vedno močnejša.

Z drugo svetovno vojno in temami, ki se je tičejo, pred, med in po njej, smo posegali z našimi filmi že prej. Recimo filmi o škofu Vovku ali Lojzetu Grozdetu se vsi dotikajo te teme. Gotovo pa je pri njih bolj v ospredju svetniškost tistega lika, o katerem smo govorili. Naš zadnji film Nebesa pod Triglavom pa v to tematiko posega brez svetniškega lika. Čeprav, konec koncev, je vedno vprašanje, kdo pa res je svetnik, ali sem svetnik lahko tudi jaz ...

Mislim, da ne posegam zelo daleč stran od tega, kar so že prejšnji filmi na nek način nakazovali. Nebesa pod Triglavom govorijo o čisto navadnih ljudeh. Glavni lik je najstnik Jože in preko njega spoznavamo en del zgodovine, ki do sedaj v filmski formi še ni bil predstavljen na tak način. Vsaj do sedaj nismo naleteli na filme, ki bi o drugi svetovni vojni in zločinih, ki so se dogajali med in po njej, spregovorili na tak način, skozi to prizmo ljudi, ki so izgubljali življenja ali morali zapustiti domovino zaradi tega. Tukaj smo pionirji, da si upamo o tem spregovoriti. Kako je prišlo do te specifične zgodbe, je pa ena zanimiva zgodba okoli gospoda iz Clevelanda. Pred desetimi leti sem ustvaril kratek fantazijski film, ki je bil sprejet tudi na filmski festival v Clevelandu. In ko sem šel na ta festival, sem tam spoznal slovensko skupnost. Presenetilo me je, kako je velika, kako je narodno zavedna. In med njimi sem spoznal tudi enega gospoda, s katerim sem potem prijateljeval leta in leta. Šele pred kratkim sva prišla do skupnega jezika, da je najbrž igrani kratki film tisti, ki lahko predstavi njegovo zgodbo, ki je pravzaprav prototip zgodbe skorajda vseh tistih Slovencev, ki so v Clevelandu. Tako je potem končno pristal na to, da je doniral večinski del produkcijskih stroškov za ta film, in tako je lahko ta film tudi nastal.

Gre torej za film po resnični zgodbi posameznika?

Tako, gre za eno resnično zgodbo, ki je seveda filmsko malce prilagojena, ker nihče nima zapisov, kaj točno so v tistih trenutkih ljudje govorili. Kar se tiče glavnih likov in dogodka, ki se zgodi na tisto usodno noč leta 1942, smo vse pobirali iz pripovedi tega gospoda in tudi iz pripovedi ljudi, ki so živeli na Brezovici, kjer se ta film dogaja.

Gradiva, pričevanj, intervjujev in podobnih stvari o temah druge svetovne vojne, tudi povojnih pobojih in eksodusu Slovencev, je že kar nekaj. Že oddaja Pričevalci Jožeta Možine nam je ohranila mnogo takih spominov. Kaj drugačnega lahko ponudi igrani film?

Zdi se mi, da je igrani film pravi medij za spregovoriti o tej temi, ker gledalcu pušča svobodo, da iz situacije, ki jo gleda, kjer pač liki interpretirajo eno zgodbo, sam dela vrednostne zaključke. Dokumentarni filmi velikokrat ljudem v ušesa polagajo preko zgodovinarjev, poznavalcev, teologov, kogarkoli zelo jasne in definirane opise ali označitve dogodkov, čemur se je pri intervjuju zelo težko izogniti, ker v vsakem primeru moraš podati dejstvo, podajaš pa dejstvo z besedami, ki lahko imajo eno ali drugo konotacijo. V vsakem primeru je objektivnost tam zelo težka, ker lahko nekaj sporočiš že s tonom ali z ozadjem, ki ga daš v tistem trenutku, ko intervjuvanec govori. Medtem ko pri igranih filmih tega ni. Liku pustiš, da pove svoj del zgodbe, gledalec pa si mora ob tem ustvariti svoje zaključke.

Konec koncev je tudi igrani film takšen, da nikoli ne more zaobjeti zelo širokega konteksta. Ker če si predstavljamo človeka, ki je postavljen v eno situacijo med vojno, tudi ta človek vidi svet samo skozi svojo prizmo in lahko reagira na stvari, ki se dogajajo okoli njega, samo s tolikšnim poznavanjem, kot ga ima ta človek. V našem primeru je to dvanajstletni Jože. In skozi otroške oči lahko tudi skozi njegove besede vidimo, na kakšen način takrat dojema vojno. Da je v tistem času, ko se okoli dogajajo grozne reči, lahko tudi zaljubljen, lahko je še vedno hudomušen, nagajiv. Gre za neko zelo kompleksno kombinacijo različnih stvari, kjer ni vse samo tako, kot ko danes zgodovinar pove en stavek, npr. druga svetovna vojna je prinesla toliko in toliko žrtev, kjer si lahko predstavljamo samo eno stvar. V resnici je bila pa druga svetovna vojna zelo dinamična in kompleksna reč, za vsakega posameznika drugačna. In nekateri so v vojni našli oportunizem, drugi so imeli srečo, nekateri pa tudi nesrečo. Kako so se takrat ljudje odločali, je bilo zelo odvisno od tega, v kakšni družini so bili, kakšni so bili njihovi prijatelji, katera stvar jih je v tistem trenutku nagovorila, za katero stvar so se morali morda v tistem trenutku boriti. Ali pa tudi, katera stvar jim je bila zamolčana in je v tistem trenutku niso vedeli in bi se najbrž čez trideset let v grobu obračali, če bi vedeli, kaj so v tistem trenutku naredili, se odločili.

Morda je en problem dokumentarnih vsebin pogosto tudi to, da ne pridejo do publike, ki ne bi bila v svoj pogled že neomajno prepričana. Včasih se zdi, da ravno umetnost to lahko preseže, npr. z Jančarjevimi romani. Na kakšno publiko pa vi ciljate?

Gotovo so igrani filmi dostopnejši širšemu gledalstvu. Ker smo ljudje pravzaprav bitja zgodb. Igrani film je zgodba v svoji čisti formi in v resnici spremljamo življenje nekoga, v katerega se lahko vživimo. In skozi tisto, kar vidimo, najbrž premišljujemo ali pa nam daje dodaten kontekst ali razmislek za naše življenje. Igrani filmi in filmi nasploh; konec koncev gre tukaj za umetnost, ki jo vidim kot neki sodoben spomenik ljudem, kjer je dobro, da se iz njihovih zgodb nekaj naučimo. Ko rečemo besedo spomenik, velikokrat pomislimo na kipe, ki jih imamo po mestih, zato da nas spominjajo na določene ljudi, dogodke. In tudi igrani film je neke vrste spomenik, ki ga je nemogoče izbrisati, ker dandanes film živi, dokler bo digitalni medij na voljo. In ta zgodba se bo lahko širila tudi takrat, ko bodo mogoče ljudje imeli že čisto razčiščen odnos do tega dela zgodovine ali jih ta del zgodovine ne bo več zanimal, morda bodo skozi to zgodbo uspeli videti, kako so ljudje v neki določeni življenjski in zgodovinski stiski premagovali, se soočali s stvarmi, ki so jim kratile življenje ali jim bile v velik izziv.

Pri Nebesih upamo na čim širšo publiko, a se mi zdi, da je to ena zelo splošna izjava, ki si jo vsak filmar želi, da so filmi gledani. Noben filmar si najbrž ne želi, da njegov film obtiči na kakšni polici. Gre za umetnost, ki potrebuje gledalca, da doživi svoj smisel. Doseg širše publike je pa seveda dandanes zelo zahteven. Najbrž je bil zahteven v vsakem zgodovinskem trenutku, danes pa je še posebej, ker je medijski prostor zelo zasičen, zgodb imamo pravzaprav nešteto, umetna inteligenca nam lahko spiše zgodbe. In kako ljudem povedati, da je prav ta zgodba, prav ta film o tem delu slovenske zgodovine pomemben še danes in da se lahko še danes nekaj iz njega naučimo, je velik izziv. Ali nam lahko to uspe, je seveda težko vprašanje. Glede na to, da k temu delu zgodovine pristopamo na zelo mehak način, da predstavljamo zelo perečo rano slovenskega naroda skozi oči dvanajstletnika in da ta film poskuša ne razdvajati, ampak ljudem predstaviti zgodbo, v kateri se bo našel marsikdo, če ne drugega samo skozi čustva, ki jih igralci izražajo, in skozi situacije, ki bi jih lahko preslikali tudi na danes ali na vsako človeško življenje, kjer imamo ljubezen, odpuščanje, maščevanje, odločati se za pravo stvar. In vse to ta film sporoča. Upamo, da tega filma ne vidijo samo ljudje, ki jih tematika druge svetovne vojne posebej zanima, ampak da si ga ogledajo tudi tisti, ki jih zanima samo to, kako biti boljši človek.

Premiero ste napovedali na platformi Youtube. Kje bomo film še lahko videli?

Film bo zaenkrat ekskluzivno predvajan en večer, 3. marca, kjer upamo, da zberemo ljudi na kup, danes je to virtualno možno. Po drugi strani je pa mogoče tudi najbolj smiselno zaradi dosega. Upam, da bo tisti večer v Sloveniji malce zašumelo in da se bo zgodba razširila čim širše med ljudi in tudi med medije, kjer upamo, da dobimo vsaj nekaj odziva. Da se ne govori samo o zgodbah, ki navdihujejo bolj s humorjem ali neko zapolnitvijo brezčasja, ampak da spregovorimo tudi o enem delu slovenske zgodovine, ki je, vemo, problematičen in ki ljudem dviguje pritisk. Upam, da bo ta film pokazal, da se lahko o tem spregovori na način, da se ne spet stepemo, ampak da samo odpiramo zgodbe, ki do sedaj niso bile predstavljene. In da so to zgodbe ljudi s strani zgodovine, ki jih je do sedaj sistematsko zatirala.

Jasno je, da so iz tistega časa ostale krivice, ki do sedaj niso bile popravljene. Pogosto se pogovarjamo o tem, kako nadaljevati boj za dosego teh pravic, vsaj nekih osnovnih, pokopa ostankov ljudi, ki so bili pobiti, in tako naprej. Kaj bi vi rekli, kaj je danes nek pravilen odgovor, kako naj nadaljujemo ta boj? Smo pri njem dovolj ostri, kaj bi morali delati?

Zdi se mi, da je ta stvar, ko jo enkrat človek sliši, predvsem zgodbe potomcev ali celo žrtev tega nasilja, taka, da se gotovo vriše v srce vsakega, ki ji je priča. Žal pa od druge svetovne vojne naprej o teh temah nismo mogli govoriti ali pa so bile zapostavljene, prepovedane. Ljudje imajo veliko strahu sploh o tem govoriti. Počasi se delajo premiki naprej. Sem pa realist v tem smislu, da so generacije, ki so v to obdobje vpete osebno, s svojim osebnim spominom in življenjem, tiste, ki bodo mogoče morale vseeno prepustiti ta boj naslednjim generacijam.

Tukaj je bilo najbrž narejene veliko škode, da so naslednje generacije slišale ali spoznale to temo v okvirjih, ki so bili ali travmatološki ali mogoče izkrivljeni, tabuizirani. Mislim da tudi generacija, ki je neposredni naslednik teh ljudi, ki so to doživeli, velikokrat gleda in se pogovarja o teh temah na način, kot da gre za njihov travmatičen boj, ne pa da bi poskušali biti vsi skupaj Slovenci in se o tem pogovoriti z dejstvi in skupnim iskanjem rešitve.

Zdi se mi, da sem sam preveč neuk za marsikatero stvar, da bi lahko o tem sodil. Ampak, kot človek lahko marsikdaj vidi, so gotovo v ozadju velikokrat finančni interesi, da se ljudje zbirajo in kregajo med seboj. Težko vidim enostavno rešitev, razen tega, da se vsak po svojih močeh trudi na tistem področju, kjer je močan, delati in biti pogumen. Mogoče včasih tvegati, da nečesa, recimo vira financiranja ali česa podobnega, ne bo dobil zato, ker bo govoril o tem. Zdi se mi, da smo poklicani k temu, tako kot je že škof Vovk nagovarjal, kar mi še vedno odzvanja, da stojimo trdno, kakor hrast na poljani, ki se upira vsemu vetru, ki piha proti njemu. Mislim da moramo to biti tudi glede te tematike. Da govorimo o tem odkrito, mogoče samo govorimo naprej zgodbe, ki so nam jih povedali naši starši ali stari starši. Tudi te zgodbe so pomembne. Če dosegajo v tem letu in tem trenutku še burne odzive, ki se zdijo podkrepljeni s preveč čustvi, bo pa mogoče to boljše čez deset, dvajset let.

Nebesa pod Triglavom še zdaleč niso edini zgodovinski film, ki ste ga posneli v zadnjem času. Pred kratkim je bil objavljen tudi kratki igrani film o letu 1848. Kako izbirate te teme?

Zaenkrat poskušamo ustvarjati filme, ki govorijo o tematikah, ki so nam blizu. Da pa ustvarjaš filme, ki vsebinsko sovpadajo s tvojim poslanstvom, je velikokrat treba tudi taktno razmišljati, kaj je tvoja naslednja tema in kako financiranje za tak film tudi zagotoviti. V zadnjem desetletju smo veliko potovali po slovenskih svetniških kandidatih. Škof Slomšek je gotovo eden izmed zvezdnikov, zato si je tudi, na srečo, prislužil celovečerni igrano-dokumentarni film. Z zadnjim filmom o Magdaleni Gornik izpostavljamo še eno svetniško kandidatko.

Velikokrat je čisto realno vprašanje financiranja, česa se bomo lotili in kako sploh zagotoviti produkcijsko stabilen projekt, ki bo lahko tako ekipo, ki dela na takem nivoju, držal nad gladino za nekaj časa. Vsebine, ki smo se jih do sedaj lotevali, so bile pred nami precej podhranjene, vsaj na visokem umetniškem nivoju v Sloveniji. To so na srečo teme, ki so nam tudi blizu. O Slomšku smo se učili že v srednji šoli, o letu 1848 se vsak uči pri zgodovini. In štejem si kot eno veliko milost, da lahko sedaj ustvarjamo vsebine, ki so nam blizu, ki nas zanimajo in ki niso, grdo rečeno, neke reklame za stvari naročnikov, ki bi nam rekli, da moramo ustvariti nekaj, česar mogoče mi niti ne čutimo. Imamo srečo, da nam je ta vsebina večinokrat blizu.

Smo pa veliki navdušenci nad igranimi filmi, zato recimo film o letu 1848, ki je pravzaprav podfilm celovečerca o Antonu Martinu Slomšku, predstavi en zgodovinski aspekt Slomškovega življenja in delovanja skozi igrani film, ker se nam zdi, da se gledalec vedno lažje vživi v situacijo, če je lik postavljen v neko specifično doganje, v okolje, kjer se dogaja ena zanimiva reč, in skozi tisto velikokrat več odnese kot skozi serijo izjav zgodovinarjev in drugih intervjuvancev, ki jih lahko ponudi dokumentarec.

Že prej ste dejali, da ste za novi film Nebesa pod Triglavom večino financiranja pridobili preko donacije. Tudi za enega vaših zgodnejših filmov, Kresnik, se je financiranje zagotovilo na podoben način. Kaj pa ostali filmi? Je to običajna praksa?

Slovenija je tako majhna, da je žal zelo specifična glede nastajanja filmov. Film je zelo drag medij, ki ga gledalec pogleda v eni uri, pol ure, uri in pol. Tudi če je pripravljen za ta ogled plačati, če govorimo o kino distribuciji, tudi če je v Sloveniji film zelo uspešen, večinoma ne pokrije svojih produkcijskih stroškov. Mogoče pokrije produkcijske stroške ekipe, ki je pripravljena vložiti veliko ur prostovoljnega dela in drugih sodelavcev, ki so pripravljeni pri takem filmu delati brez honorarja. Ko pa enkrat spremeniš film v posel in plačuješ pravzaprav za vsako malenkost pri nastajanju takšnega produkta, so ti stroški ogromni in kino distribucija tudi takšnih filmov ne more narediti, da bi bili samoobstojni na način, da prihodek iz enega filma ustvari naslednji film.

Tako smo v Sloveniji največkrat filmarji odvisni od financiranja s strani države, ki podpira kulturo. Mi se večinoma osredotočamo na cerkvene institucije, na donacije s strani raznoraznih ljudi, ki so pripravljeni v minimalnem znesku podpreti takšno produkcijo, in donatorjev, ki so pripravljeni takšno produkcijo podpreti v malo večjem znesku. Vsak bi seveda rad imel spisek ljudi, ki jih lahko pokliče in prosi za nekaj deset tisoč evrov za donacijo, a ta zadeva ni tako preprosta. In včasih ti z določeno vsebino uspe nagovoriti nekoga, za drugo vsebino pa takšen donator nima posluha. Veliko je dela pri iskanju financiranja, ki je v našem primeru zelo raznoliko. V velikem znesku je gotovo prispevala tudi slovenska Cerkev. V zadnjem času se pa osredotočamo predvsem na ameriški trg, kjer sedaj snemamo serijo o mučencih iz prve Cerkve. Letos se snemajo trije polurni deli o mučencih iz prvih stoletij, kjer produkcijske stroške krije ameriška televizija in tudi nekaj dodatnih donatorjev.