Delo

Delo obilo prispeva k naši sreči, zadovoljstvu in smislu življenja. Brez dela ni jela, pravijo. In ne samo to – ni kruha brez motike. No, razen če ste zelo spretni pri »pridobivanju« sredstev na drugačne, bolj »ustvarjalne« načine. 

Recimo, da ste izvežbani v manipulacijah s socialnimi transferji ali pa ste diplomirali iz vlomov v trgovine, bencinske črpalke, bančne račune in še kam. Lahko pa sodite tudi v kategorijo maminih sinčkov, ki dobršen del življenja živijo na račun svojih staršev. V naši družbi obstajajo tudi dediči družinskih bogastev, ki ne hodijo v službo, ker jim to, preprosto rečeno, ni treba. Kaj pa preprodajalci mamil? Trgovci z belim blagom? Ljubitelji iger na srečo? Izjem, ki preizkušajo meje našega razumevanja vrednosti dela, je še nič koliko. 

Moralna dimenzija dela 

Vsak od nas ve, da zakoni določajo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Vemo pa tudi, da tisti, ki se po njih ravnajo, niso vedno pravični ali moralno neoporečni. V zgodovini so bile nekatere oblike suženjstva zakonite, vendar danes vemo, da so bile skrajno neetične. Zakaj je nekdo za isti prekršek kaznovan, drugi pa ne? Vsi razumemo, da je branjevka, ki ni izdala računa za vejico peteršilja, kar je kršitev, oglobljena. Po drugi strani pa imamo primere podjetnikov, ki se z lahkoto izognejo večdesetmilijonskim zneskom, ki so jih dolžni državi. Smo morda priča paradoksu, ko postane delo tistega, ki zakone razlaga, v moralnem smislu globoko problematično in krivično? 

Preprodajalci mamil in trgovci z belim blagom delujejo zunaj zakona, vendar to ni edina težava. Njihova dejanja niso le nezakonita, ampak imajo tudi hude etične posledice, saj ustvarjajo ogromno človeško trpljenje. Če pa bi na njihov posel gledali le s tako imenovanega ekonomskega vidika, bi morali hočeš nočeš priznati, da pač opravljajo delo, ki ustreza vsem zakonitostim povpraševanja in ponudbe, mar ne? 

Priznamo ali ne: imeti vsaj toliko denarja, da smo lahko neodvisni od drugih, je ključnega pomena za vsakega človeka, ki kaj da na svoj ponos.  

Žal je postal tudi ponos tržna roba. Za nekatere je danes »delo« tudi dviganje telefona, da preverijo stanje socialne podpore. Za druge je »delo« umetnost prelaganja odgovornosti na druge, medtem ko se sami prelevijo v poznavalce politične, gospodarske in družbene situacije doma in na tujem. Ko se srečam s takšnimi »delavci« zlasti na družabnih omrežjih, se sprašujem: Kdo je tu nor? Družba, ki njihovo (ne)delo dopušča, ali oni, ki se za preživetje še zmeraj trudijo v »potu svojega obraza«? 

Je nora Elizabeta, ki poučuje slovenski jezik na šoli, kjer je komaj kaj učencev, ki še govorijo slovensko? Je nor Polde, ki se ves mesec trudi, da ugodi naročniku novega kuhinjskega pohištva, potem pa mu ta reče, da ga ne bo plačal, ker je menda zgrešil barvni odtenek? Je nor urednik neke xy revije, ki mu sedijo za vratom politiki, naročniki oglasov in tudi bralci, pa se zaveda, da vsem ne more enakovredno ustreči?  

Srp in kladivo 

Ni čudno, da jih je vedno več, ki se jim kolca po starih časih, prepletenih z ideologijo socializma, katerega ključni simbol sta bila srp in kladivo. Starejši se še spomnimo večurnih govorov in govoranc politikov, posvečenih delu. Fizično delo je bilo predstavljeno kot temeljna vrednota, ki so jo začinili s samoupravljanjem in prostovoljnimi delovnimi akcijami: »bele srajce« in »modri kombinezoni«. Prvorazredni in drugorazredni. Dva simbola, ki sta oblikovala odnos do dela. Leta 1950 je Jugoslavija uvedla sistem, v katerem so delavci v podjetjih in tovarnah imeli lažni vpliv na upravljanje svojih delovnih mest in ekonomske odločitve. Izgubljenih ur, ki jih je delavski razred preživel na sejah, da je mešal meglo, je bilo na bilijone. 

O tem, koliko delajo politiki, so mnenja deljena. Trenutno je v naši državi tako, da bi bili vsi zelo veseli, če ne bi delali nič. Politiki veliko časa prebijejo tudi na Twitterju, Facebooku, Instagramu, TikToku. Bolj kot to, koliko delajo, je pomembno, da so pragmatični in sposobni prilagajanja, četudi jih kdaj pa kdaj brutalno vržejo čez ramo.  

Gre lahko politik na dopust, če državi teče voda v grlo? Ali lahko mirno spi, če mu zdravstvo razpada? Lahko ignorira tisti del volilne baze, ki mu ni namenila svojega glasu? Še od tistega, ki pometa ceste, delodajalec pričakuje, da bo pri delu vesten, marljiv, da bo prej ali slej pokazal tudi rezultate svojega dela. Zakaj politiku tako radi gledamo skozi prste?  

Večina tistih, ki jih poznam, je bila vse življenje pridna, delovna, marljiva. Nikoli niso »švinglali« ali drugih vodili za nos. Zakaj, za vraga, je potem pokojnina, ki jim na starost pripada, takšna, da se z njo ne morejo dostojno preživljati? 

Trenutno bi bili vsi zelo veseli, če politiki ne bi delali nič. 

(D165, 43)