Divje narave se ne da ukrotiti na globalni ravni. Lahko se ji le pametno prilagodimo in jo lokalno ukrotimo
POSLUŠAJ ČLANEK
Nekoč sta človek in narava živela v sožitju in ravnovesju. Narava je človeku nudila varno zatočišče in zdravo hrano. Potem pa je človek postal pohlepen in v želji po dobičku je začel kuriti fosilna goriva ter izkoriščati naravo preko njenih meja, kar jo je vrglo iz ravnovesja. Začelo se je segrevati ozračje in pojavile so se naravne katastrofe. Te so vse močnejše, bolj kot naravo izkoriščamo in izpuščamo emisije. Ko bomo spet v sožitju, bo pa spet vse lepo in prav.
Približno takšno pravljico poslušajo naši otroci v šolah, mi pa v medijih, javnih razpravah in zadnjem času celo v Cerkvi, vsakokrat, ko se zgodi kakšna naravna katastrofa. Vsak ekstremen vremenski pojav pa je zgolj še en dokaz, da drvimo v pogubo, namesto da bi z vsemi sredstvi preprečevali podnebne spremembe, s čimer nekateri mastno kasirajo.
Čeprav nekateri tej pravljici slepo verjamejo, saj so jo že tolikokrat slišali, gre vendarle zgolj za pravljico, pa naj nekateri še tako izražajo moralno superiornost do vseh, ki z njimi ne pihajo v isti rog.
Narava nikoli ni bila raj za človeka. Vedno so nanj prežale raznorazne nevarnosti, lakote, zveri, bolezni, druge nesreče in tudi vremenske ujme niso pojav, ki bi sledil industrijski revoluciji. Človek se je zato vedno skušal prilagajati naravi in jo skušal po svojih zmožnostih ukrotiti, da je v njej lažje in bolje (pre)živel.
Resen razvoj, ki je to omogočil, pa so prinesli poceni, dostopni in učinkoviti energenti, nafta in premog, ki so pognali industrijsko revolucijo. Človek se je tako lahko bistveno bolje prilagajal in učinkoviteje krotil naravo, kar mu je močno podaljšalo življenjsko dobo in zmanjšalo smrtnost, tako da danes živimo najbolje v zgodovini.
Posledice niso bile samo pozitivne, zaradi uporabe teh energentov se je planet nekoliko segrel, ujme pa so postale nekoliko intenzivnejše. Po zadnjih poplavah se tako sprašujemo, ali bi jih lahko preprečili, če bi ravnali drugače.
Odgovor je da in ne. Ne, ne bi mogli preprečiti vremenskega pojava, morda bi bil le manj intenziven. Tudi v preteklosti, pred industrijsko revolucijo, ko še ni bilo bistvenih izpustov CO2, so se poplave dogajale. O tem pričajo viri iz srednjega veka.
Odgovor pa je tudi da. Z ustrezno izvedenimi ukrepi poplavne varnosti bi bile lahko posledice bistveno manjše, če bi poplavni val zajeli zadrževalniki in poplavna območja. Podoben odgovor bo tudi prihodnje leto, ko nas bodo morda namesto poplav pestili suša, vročina in požari. Z zbiralniki vode, namakalnimi sistemi, klimatskimi napravami lahko bistveno omejimo posledice ujm. Čeprav so morda zaradi našega delovanja nekoliko močnejše, nikakor ni res, da jih brez nas ne bi bilo.
Nedavne poplave naj bi bile najhujše v zgodovini Slovenije. V celotni državi so vzele pet življenj, od tega dve zaradi udara strele v gorah. Nikakor ne želim biti omalovažujoč do ljudi, ki so izgubili življenje, najdražje ali svoje domove, a vendarle je število smrtnih žrtev majhno. Leta 1954 je manjša ujma zgolj na Celjskem vzela 22 življenj, da o kakšnih preteklih niti ne govorimo.
Dostop do energentov in posledični razvoj sta nam omogočila, da tudi tako hude ujme sorazmerno dobro prestanemo. In še bolje pripravljeni bi jih lahko še bistveno bolje, kot dokazujejo kraji, ki so bili bolje protipoplavno urejeni. A opozarjanje na ta dejstva te danes lahko stane mesta kolumnista v osrednjih medijih.
Seveda ni bil ves razvoj samo koristen in še zdaleč ne vse onesnaženje, ki ga je prinesel, potrebno. A danes je narava za nas ukročena do te mere, da se njene siceršnje nevarnosti sploh ne zavedamo več in posledično izgubljamo osredotočenost s tega, kar je v resnici bistveno – človek, kot podoba Stvarnika, ne stvarstvo, ki smo ga dobili v upravljanje in gospodarjenje, ne nujno v skrb, da ostane kar se da neokrnjeno.
Neredko sicer skrb za človeka in naravo gresta z roko v roki, a vendarle se je treba zavedati, da je bistven človek, ne panteistično malikovanje narave kot take. V skrbi za človeka pa lahko z naravo pametno upravljamo tako, da jo hkrati nekoliko ukrotimo in prilagodimo, ne pa uničimo in onesnažimo.
V skrbi za človeka bomo tako vsem ljudem omogočili razvoj, ki jih bo pripeljal do točke, ko bodo naravo dejansko toliko ukrotili, da bo približno varna, česar pa ne bomo dosegli s CO2 kuponi, davki, omejevanjem ljudi in s tem, da jih potiskamo ali zadržimo v revščini. Za človeka in človeštvo je tako najbolje, da razvoj doseže čim več ljudi, ki bodo tako lahko pripravljeni na naravne nesreče, četudi bodo te nekoliko močnejše, kot bi bile brez razvoja.
Hkrati pa lahko s skromnejšim in racionalnejšim načinom življenja pripomoremo tudi k temu, da bo onesnaževanja in spreminjanja okolja in podnebja manj. To bomo znova najbolje dosegli s svobodnim razvojem, ne pa z od zgoraj vsiljenim ekosocializmom, nesmiselnimi ukrepi in elitami, ki bi rade kovale dobičke s prisilnimi državnimi in naddržavnimi rešitvami.
Še nobena histerija ni prinesla ničesar dobrega. Prav tako ne postavljanje »one size fits all« rešitev na globalni ravni. Najučinkovitejše rešitve so tiste, ki delujejo po načelu subsidiarnosti – reševanja problemov na najnižji možni ravni. Poplav tako ne bomo rešili globalno, s CO2 kuponi, omejevanjem razvoja revnih držav in pehanjem srednjega sloja v revščino pri nas. Rešijo nas lahko samo pametna gradnja, protipoplavni ukrepi, zadrževalniki, razbremenilniki in podobno. Zato pa ni treba čakati sprememb na globalni ravni, ki zoper poplave tako ne bodo učinkovite, četudi bi povsem ustavili emisije, kar je seveda v danih razmerah nerealno.
Lahko pa se stvari lotimo lokalno. Si pripravljen sam pridati svoj kamenček v mozaik ali boš s premierjem čakal na to, da se nekaj zgodi globalno? Ta nekaj pa bo verjetno omejil tvojo svobodo in ti vsili neke splošne ukrepe, namesto da bi svobodno vsak sam poiskal tiste, ki so zanj in za njegovo okolico najprimernejši.
Seveda pa je treba to narediti. Svoboda prinaša to odgovornost. Če je ne izpolnimo, potem nas ponavadi udari nesvoboda s slabšimi ukrepi, kot je to v preteklosti že pokazal kak propadli sistem, po katerem bi se radi zgledovali nekateri naši naravovarstveniki.
Približno takšno pravljico poslušajo naši otroci v šolah, mi pa v medijih, javnih razpravah in zadnjem času celo v Cerkvi, vsakokrat, ko se zgodi kakšna naravna katastrofa. Vsak ekstremen vremenski pojav pa je zgolj še en dokaz, da drvimo v pogubo, namesto da bi z vsemi sredstvi preprečevali podnebne spremembe, s čimer nekateri mastno kasirajo.
Pred ujmo nas rešuje razvoj, ne CO2 kuponi
Čeprav nekateri tej pravljici slepo verjamejo, saj so jo že tolikokrat slišali, gre vendarle zgolj za pravljico, pa naj nekateri še tako izražajo moralno superiornost do vseh, ki z njimi ne pihajo v isti rog.
Narava nikoli ni bila raj za človeka. Vedno so nanj prežale raznorazne nevarnosti, lakote, zveri, bolezni, druge nesreče in tudi vremenske ujme niso pojav, ki bi sledil industrijski revoluciji. Človek se je zato vedno skušal prilagajati naravi in jo skušal po svojih zmožnostih ukrotiti, da je v njej lažje in bolje (pre)živel.
Resen razvoj, ki je to omogočil, pa so prinesli poceni, dostopni in učinkoviti energenti, nafta in premog, ki so pognali industrijsko revolucijo. Človek se je tako lahko bistveno bolje prilagajal in učinkoviteje krotil naravo, kar mu je močno podaljšalo življenjsko dobo in zmanjšalo smrtnost, tako da danes živimo najbolje v zgodovini.
Posledice niso bile samo pozitivne, zaradi uporabe teh energentov se je planet nekoliko segrel, ujme pa so postale nekoliko intenzivnejše. Po zadnjih poplavah se tako sprašujemo, ali bi jih lahko preprečili, če bi ravnali drugače.
Bi poplave lahko preprečili? Da in ne.
Odgovor je da in ne. Ne, ne bi mogli preprečiti vremenskega pojava, morda bi bil le manj intenziven. Tudi v preteklosti, pred industrijsko revolucijo, ko še ni bilo bistvenih izpustov CO2, so se poplave dogajale. O tem pričajo viri iz srednjega veka.
Odgovor pa je tudi da. Z ustrezno izvedenimi ukrepi poplavne varnosti bi bile lahko posledice bistveno manjše, če bi poplavni val zajeli zadrževalniki in poplavna območja. Podoben odgovor bo tudi prihodnje leto, ko nas bodo morda namesto poplav pestili suša, vročina in požari. Z zbiralniki vode, namakalnimi sistemi, klimatskimi napravami lahko bistveno omejimo posledice ujm. Čeprav so morda zaradi našega delovanja nekoliko močnejše, nikakor ni res, da jih brez nas ne bi bilo.
Kljub hudim ujmam manj žrtev
Nedavne poplave naj bi bile najhujše v zgodovini Slovenije. V celotni državi so vzele pet življenj, od tega dve zaradi udara strele v gorah. Nikakor ne želim biti omalovažujoč do ljudi, ki so izgubili življenje, najdražje ali svoje domove, a vendarle je število smrtnih žrtev majhno. Leta 1954 je manjša ujma zgolj na Celjskem vzela 22 življenj, da o kakšnih preteklih niti ne govorimo.
Dostop do energentov in posledični razvoj sta nam omogočila, da tudi tako hude ujme sorazmerno dobro prestanemo. In še bolje pripravljeni bi jih lahko še bistveno bolje, kot dokazujejo kraji, ki so bili bolje protipoplavno urejeni. A opozarjanje na ta dejstva te danes lahko stane mesta kolumnista v osrednjih medijih.
Dostop do energentov in posledični razvoj sta nam omogočila, da tudi tako hude ujme sorazmerno dobro prestanemo. In še bolje pripravljeni, bi jih lahko še bistveno bolje, kot dokazujejo kraji, ki so bili bolje protipoplavno urejeni.
Človeka na prvo mesto
Seveda ni bil ves razvoj samo koristen in še zdaleč ne vse onesnaženje, ki ga je prinesel, potrebno. A danes je narava za nas ukročena do te mere, da se njene siceršnje nevarnosti sploh ne zavedamo več in posledično izgubljamo osredotočenost s tega, kar je v resnici bistveno – človek, kot podoba Stvarnika, ne stvarstvo, ki smo ga dobili v upravljanje in gospodarjenje, ne nujno v skrb, da ostane kar se da neokrnjeno.
Neredko sicer skrb za človeka in naravo gresta z roko v roki, a vendarle se je treba zavedati, da je bistven človek, ne panteistično malikovanje narave kot take. V skrbi za človeka pa lahko z naravo pametno upravljamo tako, da jo hkrati nekoliko ukrotimo in prilagodimo, ne pa uničimo in onesnažimo.
Neredko sicer skrb za človeka in naravo gre z roko v roki, a vendarle se je treba zavedati, da je bistven človek, ne panteistično malikovanje narave kot take.
Za svobodo je potrebna tudi odgovornost
V skrbi za človeka bomo tako vsem ljudem omogočili razvoj, ki jih bo pripeljal do točke, ko bodo naravo dejansko toliko ukrotili, da bo približno varna, česar pa ne bomo dosegli s CO2 kuponi, davki, omejevanjem ljudi in s tem, da jih potiskamo ali zadržimo v revščini. Za človeka in človeštvo je tako najbolje, da razvoj doseže čim več ljudi, ki bodo tako lahko pripravljeni na naravne nesreče, četudi bodo te nekoliko močnejše, kot bi bile brez razvoja.
Hkrati pa lahko s skromnejšim in racionalnejšim načinom življenja pripomoremo tudi k temu, da bo onesnaževanja in spreminjanja okolja in podnebja manj. To bomo znova najbolje dosegli s svobodnim razvojem, ne pa z od zgoraj vsiljenim ekosocializmom, nesmiselnimi ukrepi in elitami, ki bi rade kovale dobičke s prisilnimi državnimi in naddržavnimi rešitvami.
Še nobena histerija ni prinesla ničesar dobrega. Prav tako ne postavljanje »one size fits all« rešitev na globalni ravni. Najučinkovitejše rešitve so tiste, ki delujejo po načelu subsidiarnosti – reševanja problemov na najnižji možni ravni. Poplav tako ne bomo rešili globalno, s CO2 kuponi, omejevanjem razvoja revnih držav in pehanjem srednjega sloja v revščino pri nas. Rešijo nas lahko samo pametna gradnja, protipoplavni ukrepi, zadrževalniki, razbremenilniki in podobno. Zato pa ni treba čakati sprememb na globalni ravni, ki zoper poplave tako ne bodo učinkovite, četudi bi povsem ustavili emisije, kar je seveda v danih razmerah nerealno.
Lahko pa se stvari lotimo lokalno. Si pripravljen sam pridati svoj kamenček v mozaik ali boš s premierjem čakal na to, da se nekaj zgodi globalno? Ta nekaj pa bo verjetno omejil tvojo svobodo in ti vsili neke splošne ukrepe, namesto da bi svobodno vsak sam poiskal tiste, ki so zanj in za njegovo okolico najprimernejši.
Seveda pa je treba to narediti. Svoboda prinaša to odgovornost. Če je ne izpolnimo, potem nas ponavadi udari nesvoboda s slabšimi ukrepi, kot je to v preteklosti že pokazal kak propadli sistem, po katerem bi se radi zgledovali nekateri naši naravovarstveniki.
Zadnje objave
Marjan Škvarč in Miran Žitko - Bejž če vejdš: »Vsi objekti, ki smo jih naredili, živijo«
13. 12. 2024 ob 17:45
Lotrič: Oslabitev podjetij je nekaj, česar si Slovenija nikakor ne sme privoščiti
13. 12. 2024 ob 14:00
Mimo stroke in prebivalcev MOL do garaž pod Plečnikovimi tržnicami
13. 12. 2024 ob 12:03
Evropske države ustavljajo postopke za azil. Slovenija se še ni odločila.
13. 12. 2024 ob 9:00
Bleščeči ništrc sveta
13. 12. 2024 ob 6:00
Kmet Vaukan: Preko položnic so mi olastlinili elektrarno
12. 12. 2024 ob 15:32
Ekskluzivno za naročnike
Marjan Škvarč in Miran Žitko - Bejž če vejdš: »Vsi objekti, ki smo jih naredili, živijo«
13. 12. 2024 ob 17:45
Bleščeči ništrc sveta
13. 12. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
DEC
13
Adventni sejem s prižigom lučk v Šmartnem pri Litiji
15:30 - 19:30
DEC
13
DEC
14
DEC
14
Otroška ustvarjalnica voščilnice
09:30 - 11:30
DEC
15
Svečani baletni koncert
19:00 - 21:00
Video objave
Izbor urednika
Domovina 178: Knjiga Melanie Trump - S čim jo je osvojil Donald Trump?
11. 12. 2024 ob 6:00
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
11 komentarjev
Rado
"Bi poplave lahko preprečili? Da in ne.
Odgovor je da in ne. Ne, ne bi mogli preprečiti vremenskega pojava, morda bi bil le manj intenziven."
Ničesar ni mogoče preprečiti, ker je narod butast. Imamo izkušnjo z Vezuvom. Pred 2.000 leti je Vezuv prekril Pomjeje in Herkulanium, danes dvatisoč let kasneje je pod Vezuvom nekaj milijonov ljudi.
Igor Ferluga
Registriral sem se za komentiranje v Domovini potem ko Peter Merše kar v seriji svojih zadnjih komentarjev enostransko, zdi se z neko pretirano samozavestjo presoja o problemih, ki jih morda ne pozna v nevemkakšne globine, še manj s strokovne plati, predvsem pa posredno ali neposredno vsiljuje poglede, kako naj jih vidimo ali nanje odgovorimo ljudje- kot posamezniki in kot občestvo. Upam le, da to ne bo neka obče veljavna agenda Domovine na področju okoljskih vprašanj.
A je res potrebno in konstruktivno npr. z neko nejevoljo soliti pamet srečanju Svetovnih dnevov mladih ( katoličanov), organizatorjem in milijonu in pol mladih in njihovi odločitvi, da so okoljske teme pomembne tudi za Cerkev in vero? Čemu tudi služi vsaj posreden afront s papežem Frančiškom, ki je kristalno jasen glede vsebine in pomena teh tem, vključno z njegovo, po mnenju mnogih najpomembnejšo encikliko Laudato.si? Tudi njegova konzervativnejša predhodnika Benedikt in Janez Pavel sta bila velika ljubitelja in navdušenca nad naravo, neokrnjeno naravo, sta o tem tudi pisala in v njej od mladih let dobivala elan za življenje in ustvarjanje. Prav v bivanju v neokrnjeni naravi, občudovanju stvarstva ( ne v podrejanju, posedovanju oz. z izrazom Meršeta ukročevanju) in z njim mogočnosti in popolnosti Stvarnika je bila desetletja eden osrednjih poudarkov edukacije in evangelizacije generacij slovenskih katoličanov, predvsem skupin mladine in mladih izobražencev. Navedem le skupine karizmatičnih Mihe Žužka in Vinka Kobala.
Mogoče danes gor rastejo generacije neke precej drugačne dobe, na desni marsikje generacije Trumpa in Bolsonara. Zaslepljenosti zlatih stolpov izobilja, lastnega mega-ega, ki se požviga na skoraj vse, tudi dostojnost, znanost, nacionalne parke in amazonski pragozd in še kaj. Ampak ni to edina desnica. Še manj ( edina) krščanska vizija. Eko-socialno tržno gospodarstvo recimo ni izmislek neomarksistov ali nekih levih sprijencev. To je izraz, katerega avtor je Joseph Riegler iz januarja 1987. Katolik, politik, minister za kmetijstvo in gozdarstvo, tudi vodja OVP - avstrijske ljudske stranke. Ta izraz je kot del svojega programa prva povzela ne neka levica, ampak EDU - takratna evropska internacionala krščanskih demokratov in konzervativcev. V istem času je ne levica, ampak desna Margareth Thatcher v VB odločala o tem, da se bojo rudniki premoga zaprli. V ZDA je osrednje znanstveno priznanje republikanec George Bush za leto 2005 podelil kemiku in nekdanjemu pianistu dr. Charlesu Davidu Keelingu, znanemu po Keelingovi krivulji emisij CO2, osrednji ameriški figuri druge polovice prejšnjega stoletja pri dokazovanju povezave med naraščanjem atmoferskega CO 2 in globalnim segrevanjem. In v Sloveniji je v tem času levica, to je nekdanji komunisti in Drnovškova LDS, forsirala projekt TET3, nove zasavske termoelektrarne, ki ga je na srečo zapečatila velika referendumska večina ob pobudi vseh elementov nekdanjega Demosa, od desnice do Zelenih in drugih okoljevarstvenikov.
A samo zato, ker si je nova levica danes marsikje po svetu zaradi dokazane jalovosti starih marksistično-leninističnih ideologij in iztrošenosti klasičnega delavstva nadela nek domnevno ekologističen nagovor, naj bomo iz slepega nasprotovanja nekaterim njihovim res bizarnim in bolnim tendencam vsi na katoliški, konzervativni ali desni/desnosredinski strani avtomatično proti vsemu zelenemu, proti temu, kar bogastvo in lepoto stvarstva oz. narave ohranja in varuje, nam varuje zdravje in poživlja duhovno blagostanje?
Moj odgovor je: ne, hvala. Peter Merše zaenkrat še ni svetnik. Frančišek Asiški pa je. Eden najbolj inspirativnih skozi vse čase. Naravo smo dobili v občudovanje in varovanje. Lokalno in globalno. Z vsemi nivoji vmes. Resno, odgovorno in z ljubeznijo.
Kaj pa vem
Naravo moramo spoštovati, s tem se z vami popolnoma strinjam. Toda to, kar se dogaja pri nas, temu se je potrebno upreti. Sedanja oblast hoče s sončnimi paneli pokriti (malo pretiravam), vsa jezera in travnike, vse spraviti na el. pogon in se ne sprašuje, da se z zdaj dostopno tehnologijo naravo uničuje enako kot s fosilnimi gorivi. Vi pravite, da smo kristjani zapeljali stvari v napačno smer in tako nam je levica izpulila iz rok pomemben del političnega delovanja. To kar se dogaja v Evropi, vključno z obiskom prve komisarke, je levičarski način reševanja problemov, ki ne upošteva narave človeka. Ko se ne upošteva narave človeka je potrebno vse doseči s silo, to pa pelje v diktaturo. V to smer nas pelje sedanja oblast in temu se moramo kristjani upreti. S tem, ko bomo vse spravili na el. pogon, bomo sami sebe napravili revne in zmanjkalo nam bo sredstev za raziskave. Levica že preusmerja pozornost in išče krivce za katastrofo v podnebnih spremembah in, najbrž namenoma pozablja, kaj vse bi lahko storili sami pri urejanju vodotokov. Trenutna oblast dela slabo za Slovenijo, temu se upiramo kakor vemo in znamo. Probleme moramo reševati doma! Kljub vsemu menim, da je v Sloveniji zelo veliko krščanskega, tudi pri tistih, ki se imajo za brezverce. Prav to, kdo je resnični ateist je pred leti povedal g. Rode in doživel pogrom.
marko272
Res ne vem, zakaj vas plačevanje nafte Rusom in Arabcem ne moti, vložki v čistejše tehnologije pa? Zakaj ne bi zgradili lastnih elektrarn in shranjevalnikov energije in tako postali energetsko neodvisni?
Se zavedate, da so intenzivnejša neurja in suše šele začetek, če ne ustavimo izpustov? Kolikšna bo cena neurij, ko se bo povprečna temperatura še dvignila?
Zavedajte se, da naftna industrija ne sedi križem rok, ampak financira propagando, ki ji ustreza. Ne nasedajte ji.
Kaj pa vem
Tehnologija ne dohaja želja!!! Hranilniki el. energije zaenkrat potrebujejo zelo redke kovine. Nihče se ne vpraša, koliko okoljsko sporno je to rudarjenje. Kaj nam pomaga ničelni izpust C02 pri nas, če pa Kitajci naredijo takšen izpust v enem dnevu, kot mi v celem letu. Kitajski je zelo veliko do tega, da postane prva sila na svetu in zelo dobro ji gre. Evropa s svojo okoljsko politiko stagnira, zdaj, zdaj ji bo zmanjkalo denarja za raziskave na tem področju. Še lastnih odpadkov nismo sposobni koristno uporabiti. Dunaj ima sežigalnico sredi mesta in nihče se ne pritožuje, pa vemo, da je Avstrija kar se okolja tiče zelo zahtevna.
Madison
Ne vem, kaj bodo sodobni podnebni katastrofiki odgovorili na dejstvo, da je Črna na Koroškem že pred 150-imi leti utrpela katastrofalne poplave, ki so tamkajšnji kmečki živelj silno prizadele, kajti voda je s prodom zasula njihove njive, odnesla vse mline in žage, pa tudi živino, drobnico, prašiče in ostalo živad s hlevi vred.
In ne le to: 11. avgusta 1869, samó nekaj dni po uničujočem deževju, je v istih krajih zapadlo še 40 cm snega, ki je dodatno uničil pridelek žita.
Dolgoletna črnjanska županja Romana Lesjak bi za te pretekle dogodke vsekakor morala vedeti in o tem tudi spregovoriti pred kamerami tvslo in poptv.
Namreč, če so predniki tamkajšnjih prebivalcev že doživeli in preživeli podobno vremensko ujmo ter se po njej pobrali (najverjetneje brez velike pomoči od zunaj in s strani države) jo bodo preživeli in se (ob obilni pomoči domačih in tujih prostovoljcev ter s strani države in tujine) ponovno postavili na noge tudi sedanji prebivalci prizadetih območij!
Župani so dolžni ljudi v stiski opogumljati, ne pa da tarnajo in v sozvočju z vrhovno oblastjo, z Golobom in s Von Der Leynovo, za povodenj krivijo abstraktne "podnebne spremembe".
V Železnikih so se, s pravočasnim in pravilnim županovim odzivom - ko je ob napovedih obilnega deževja, mimo državne oblasti odredil čiščenje strug rek in ostalih vodotokov! - tokrat izognili poplavam.
https://www.druzina.si/clanek/zupnijska-kronika-podobne-poplave-v-crni-ze-pred-150-leti
Kaj pa vem
Prav to; abstraktne podnebne spremembe so k nam prinesle Ursulo von der Lyen in uredile intervju premierja za SNN. Sklepam to po tem, v katero smer so bili zapeljani govor in intervju premierja in premierke. Saj ne rečem, da podnebnih sprememb ni in da ima nekaj vpliva na to tudi človek, toda poplavljencem moramo pomagati zdaj in ne čakati na ničelni izpust toplogrednih plinov.
AlojzZ
"Divje narave se ne da ukrotiti..."
Pa smo spet tam, kjer ni vere v Boga. Sicer pa je pisano:
Ljudje pa so se začudili in govorili: »Kakšen človek je ta, da so mu pokorni celo vetrovi in jezero?« (Mt 8, 27)
Teodor
Avtor je preveč milostljiv do ekosocialistov. Naravne katastrofe so bile in bodo, človek se lahko samo prilagaja.
Kaj pa vem
Zelo nevarno se mi zdi prepričevanje mladine, kot se ga je lotila Greta Tunberg. Tega se sicer ni lotila ona osebno, temveč mašinerija, ki stoji za njo. Tudi pri nas so precej aktivni ob petkih. No, ne zdaj ko so počitnice, raje potem ko se jim bo zdel teden predolg in je v petek mnogo prijetneje protestirat, kot sedet v šolski klopi.
Zdi se mi prav, da ločujemo odpadke in si prizadevamo, da jih je čim manj, da ne vklopimo klime takoj, ko je malo topleje in da pozimi oblečemo kako jopico. Zelo veliko lahko storimo sami.
To kar se dogaja zdaj, ko se zahteva, da bi vse delovalo na el. pogon je čisto mimo, tehnologija želja ne dohaja. Se že dogaja, da parkirne hiše ne dovolijo parkiranja el. avtomobilov, sem in tja pride do samovžigov. Da o rudnikih in redkih rudninah niti ne govorimo.
Naj se tudi ve, da je bil referendum o vodah velika napaka in prav bi bilo, da aktivisti, ki so zakon zrušili prevzamejo odgovornost.
romanos1
Zelo dober komentar!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.