Divje narave se ne da ukrotiti na globalni ravni. Lahko se ji le pametno prilagodimo in jo lokalno ukrotimo

Foto: gov.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Nekoč sta človek in narava živela v sožitju in ravnovesju. Narava je človeku nudila varno zatočišče in zdravo hrano. Potem pa je človek postal pohlepen in v želji po dobičku je začel kuriti fosilna goriva ter izkoriščati naravo preko njenih meja, kar jo je vrglo iz ravnovesja. Začelo se je segrevati ozračje in pojavile so se naravne katastrofe. Te so vse močnejše, bolj kot naravo izkoriščamo in izpuščamo emisije. Ko bomo spet v sožitju, bo pa spet vse lepo in prav.

Približno takšno pravljico poslušajo naši otroci v šolah, mi pa v medijih, javnih razpravah in zadnjem času celo v Cerkvi, vsakokrat, ko se zgodi kakšna naravna katastrofa. Vsak ekstremen vremenski pojav pa je zgolj še en dokaz, da drvimo v pogubo, namesto da bi z vsemi sredstvi preprečevali podnebne spremembe, s čimer nekateri mastno kasirajo.

Pred ujmo nas rešuje razvoj, ne CO2 kuponi


Čeprav nekateri tej pravljici slepo verjamejo, saj so jo že tolikokrat slišali, gre vendarle zgolj za pravljico, pa naj nekateri še tako izražajo moralno superiornost do vseh, ki z njimi ne pihajo v isti rog.

Narava nikoli ni bila raj za človeka. Vedno so nanj prežale raznorazne nevarnosti, lakote, zveri, bolezni, druge nesreče in tudi vremenske ujme niso pojav, ki bi sledil industrijski revoluciji. Človek se je zato vedno skušal prilagajati naravi in jo skušal po svojih zmožnostih ukrotiti, da je v njej lažje in bolje (pre)živel.

Resen razvoj, ki je to omogočil, pa so prinesli poceni, dostopni in učinkoviti energenti, nafta in premog, ki so pognali industrijsko revolucijo. Človek se je tako lahko bistveno bolje prilagajal in učinkoviteje krotil naravo, kar mu je močno podaljšalo življenjsko dobo in zmanjšalo smrtnost, tako da danes živimo najbolje v zgodovini.

Posledice niso bile samo pozitivne, zaradi uporabe teh energentov se je planet nekoliko segrel, ujme pa so postale nekoliko intenzivnejše. Po zadnjih poplavah se tako sprašujemo, ali bi jih lahko preprečili, če bi ravnali drugače.

Bi poplave lahko preprečili? Da in ne.


Odgovor je da in ne. Ne, ne bi mogli preprečiti vremenskega pojava, morda bi bil le manj intenziven. Tudi v preteklosti, pred industrijsko revolucijo, ko še ni bilo bistvenih izpustov CO2, so se poplave dogajale. O tem pričajo viri iz srednjega veka.

Odgovor pa je tudi da. Z ustrezno izvedenimi ukrepi poplavne varnosti bi bile lahko posledice bistveno manjše, če bi poplavni val zajeli zadrževalniki in poplavna območja. Podoben odgovor bo tudi prihodnje leto, ko nas bodo morda namesto poplav pestili suša, vročina in požari. Z zbiralniki vode, namakalnimi sistemi, klimatskimi napravami lahko bistveno omejimo posledice ujm. Čeprav so morda zaradi našega delovanja nekoliko močnejše, nikakor ni res, da jih brez nas ne bi bilo.

Kljub hudim ujmam manj žrtev


Nedavne poplave naj bi bile najhujše v zgodovini Slovenije. V celotni državi so vzele pet življenj, od tega dve zaradi udara strele v gorah. Nikakor ne želim biti omalovažujoč do ljudi, ki so izgubili življenje, najdražje ali svoje domove, a vendarle je število smrtnih žrtev majhno. Leta 1954 je manjša ujma zgolj na Celjskem vzela 22 življenj, da o kakšnih preteklih niti ne govorimo.

Dostop do energentov in posledični razvoj sta nam omogočila, da tudi tako hude ujme sorazmerno dobro prestanemo. In še bolje pripravljeni bi jih lahko še bistveno bolje, kot dokazujejo kraji, ki so bili bolje protipoplavno urejeni. A opozarjanje na ta dejstva te danes lahko stane mesta kolumnista v osrednjih medijih.
Dostop do energentov in posledični razvoj sta nam omogočila, da tudi tako hude ujme sorazmerno dobro prestanemo. In še bolje pripravljeni, bi jih lahko še bistveno bolje, kot dokazujejo kraji, ki so bili bolje protipoplavno urejeni.

Človeka na prvo mesto


Seveda ni bil ves razvoj samo koristen in še zdaleč ne vse onesnaženje, ki ga je prinesel, potrebno. A danes je narava za nas ukročena do te mere, da se njene siceršnje nevarnosti sploh ne zavedamo več in posledično izgubljamo osredotočenost s tega, kar je v resnici bistveno – človek, kot podoba Stvarnika, ne stvarstvo, ki smo ga dobili v upravljanje in gospodarjenje, ne nujno v skrb, da ostane kar se da neokrnjeno.

Neredko sicer skrb za človeka in naravo gresta z roko v roki, a vendarle se je treba zavedati, da je bistven človek, ne panteistično malikovanje narave kot take. V skrbi za človeka pa lahko z naravo pametno upravljamo tako, da jo hkrati nekoliko ukrotimo in prilagodimo, ne pa uničimo in onesnažimo.
Neredko sicer skrb za človeka in naravo gre z roko v roki, a vendarle se je treba zavedati, da je bistven človek, ne panteistično malikovanje narave kot take.

Za svobodo je potrebna tudi odgovornost


V skrbi za človeka bomo tako vsem ljudem omogočili razvoj, ki jih bo pripeljal do točke, ko bodo naravo dejansko toliko ukrotili, da bo približno varna, česar pa ne bomo dosegli s CO2 kuponi, davki, omejevanjem ljudi in s tem, da jih potiskamo ali zadržimo v revščini. Za človeka in človeštvo je tako najbolje, da razvoj doseže čim več ljudi, ki bodo tako lahko pripravljeni na naravne nesreče, četudi bodo te nekoliko močnejše, kot bi bile brez razvoja.

Hkrati pa lahko s skromnejšim in racionalnejšim načinom življenja pripomoremo tudi k temu, da bo onesnaževanja in spreminjanja okolja in podnebja manj. To bomo znova najbolje dosegli s svobodnim razvojem, ne pa z od zgoraj vsiljenim ekosocializmom, nesmiselnimi ukrepi in elitami, ki bi rade kovale dobičke s prisilnimi državnimi in naddržavnimi rešitvami.

Še nobena histerija ni prinesla ničesar dobrega. Prav tako ne postavljanje »one size fits all« rešitev na globalni ravni. Najučinkovitejše rešitve so tiste, ki delujejo po načelu subsidiarnosti – reševanja problemov na najnižji možni ravni. Poplav tako ne bomo rešili globalno, s CO2 kuponi, omejevanjem razvoja revnih držav in pehanjem srednjega sloja v revščino pri nas. Rešijo nas lahko samo pametna gradnja, protipoplavni ukrepi, zadrževalniki, razbremenilniki in podobno. Zato pa ni treba čakati sprememb na globalni ravni, ki zoper poplave tako ne bodo učinkovite, četudi bi povsem ustavili emisije, kar je seveda v danih razmerah nerealno.

Lahko pa se stvari lotimo lokalno. Si pripravljen sam pridati svoj kamenček v mozaik ali boš s premierjem čakal na to, da se nekaj zgodi globalno? Ta nekaj pa bo verjetno omejil tvojo svobodo in ti vsili neke splošne ukrepe, namesto da bi svobodno vsak sam poiskal tiste, ki so zanj in za njegovo okolico najprimernejši.

Seveda pa je treba to narediti. Svoboda prinaša to odgovornost. Če je ne izpolnimo, potem nas ponavadi udari nesvoboda s slabšimi ukrepi, kot je to v preteklosti že pokazal kak propadli sistem, po katerem bi se radi zgledovali nekateri naši naravovarstveniki.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike