Dovolj nori in blagoslovljeni, da nas teroristične grožnje niso odvrnile od izkušnje, ki spreminja

POSLUŠAJ ČLANEK
V Sloveniji so mladi velikokrat verjamejo ali pa se jih prepričuje, da je verovanje za časom, da ni »kul«, celo, da je laž. Masa vernih mladih, veselih, živih, navdušenih dveh milijonov kristjanov pa je bila in je velik dokaz vere, povezanosti in prihodnosti Cerkve. Kakšen pečat pušča Svetovni dan mladih?

Je izkušnja, da Cerkev niso samo stare mame, ki dan za dnem z rožnim vencem v roki grejejo cerkvene klopi, ampak, da je vera "norost, ki deluje". Mladi, s katerimi sem se srečevala v Krakowu, svojega življenja ne zaupajo horoskopu, denarju, magiji, ekranu ali čemu petemu. Njihova vera, volja do življenja in oblikovanja sveta ter njihovo navdušenje in moč so dokaz, da Bog je in da je z njimi. Na njih ne stoji le svet, temveč tudi Cerkev.

Morda je v Sloveniji kultura drugačna, mladinska pastorala nekaj, kar je bolj v teoriji kot v praksi … a pred SDM še nisem videla take množice duhovnikov, redovnikov in nun, ki si upajo biti mladi in z mladimi; kako noro plešejo, kako glasno pojejo, kako zelo so blizu mladim, tako v veselju, njihovem iskanju in težavah. Verjetno je to tudi kraj, kjer je verjetnost, spotakniti se ob nekoga posvečenega, največja.

Razmišljam, ali bi bili Slovenci kdaj pripravljeni v svoje domove sprejeti neznane mlade z vsega sveta in zanje skrbeti kot za svojo družino? Gostoljubje Poljakov res osupne. Kot je dih v Krakowu jemalo še marsikaj; od prizorov zbrane molitve, več tisoč zastav v zraku, navdušenega slavljenja, velike odprtosti ljudi, pripravljenosti pomagati ali le deliti dobro voljo, sposobnostjo tramvajev, da prepeljejo vsaj štirikrat več mladih kot imajo kapacitet, do količine smeha in petja od katere trebušne mišice včasih že boljo, glas pa peša.
SDM je res občestvo mlade vere, »norega hrupa«, znak, da Cerkev ima močne mlade, ki ne podležejo terorističnim grožnjam, so živi in dovolj nori, da s Kristusom resnično lahko spremenijo svet.

SDM je res občestvo mlade vere, »norega hrupa«, znak, da Cerkev ima močne mlade, ki ne podležejo terorističnim grožnjam, so živi in dovolj nori, da s Kristusom resnično lahko spremenijo svet. In prav k ljubezni, usmiljenju, odprtosti, pogumu in boju za prihodnost, je pozval tudi papež.

»Če imate spomin in imate pogum, boste upanje za prihodnost,« je med drugim dejal Frančišek. Nič manj vprašanj, nič manj veselja in poguma ter nič manj dvomov in izzivov. Zgodovinski spomin. To je tisto kar mladi sveta resnično imajo, sem ugotavljala ob pogovorih. Slovenci pa bi ga, upanje še ostaja, lahko imeli več.

Po prihodu domov ostaja tudi hvaležnost; za vsa doživetja, usmiljenje, podarjeno vodo in hrano, pogovore in spoznanja ob katerih ugotoviš, da o svetu veš zelo malo. Na primer; da ima Nigerija 50 milijonov kristjanov, svoje misijonarje pa pošilja v Evropo; da gredo v Hong Kongu otroci v šolo že pri dveh letih; da obstaja država Džibuti; da so tudi v mnogih razvitih državah kristjani močno preganjani, da bo naslednji SDM leta 2019 v Panami, da je toliko doživetij težko spraviti v kratek zapis.

Slovenski mediji so svetovno odmeven dogodek oklestili na trenutek, ko je papež padel. In čeprav je njihova ignoranca razumljiva in ni nepomembna, pa bo doseg tega srečanja precej večji, kot si je mogoče predstavljati.

Seme je posejano, sad še prihaja :)
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike