Dr. Aleš Štrancar: Eksperimentov in obdavčitev, ki jih predstavljajo nekateri zastavonoše te vlade, slovenski narod ne bo dovolil (1. del)

Dr. Aleš Štrancar Foto: Tomo Strle
V času, ko domovina Slovenija praznuje 31. let svojega obstoja, tednik Domovina pa prvo obletnico in hkrati v času, ko vodenje domovine Slovenije prevzema nova garnitura, ki marsikoga navdaja z nelagodjem zaradi napovedi v koalicijski pogodbi, smo se pogovarjali s podjetnikom, znanstvenikom, in domoljubom, Alešem Štrancarjem.

Za nami so zanimive volitve, dobili smo novo vlado. Kako kot državljan in podjetnik gledate na dogajanje zadnjih tednov v Sloveniji? Vas navdaja z optimizmom ali s pesimizmom?

Ko sem pred letom in pol začel gledati »kolesarje«, sem si rekel, da Slovenija potrebuje še eno primerno vlado, ki bo kolesarje znala obvladati. Kolesarje z leve strani bo desna vlada težko obvladala. Obvladati jih morajo tisti, ki so jih ustvarili.

Na moje presenečenje je vse skupaj še bistveno bolj kaotično, kot sem pričakoval. Nisem sicer še povsem prepričan, ali vstopamo v obdobje kaosa, ali gre za zelo prefinjen način dela. Dr. Robert Golob, ki je zagotovo zelo inteligenten človek, je lahko tudi prefinjen strateg in kot tak bi lahko povzročil tudi samoukinitev radikalno levičarskih strank in skupin.

To bi lahko naredil na način, da bo vodstva finančno »nagradil« in kolesarje na tak način utišal. Ali gre torej za prefinjeno obliko obglavljanja teh skupin ali pa enostavno totalen kaos, bo jasno v roku kakšnega leta. Če kolesarjev v roku leta ne bo pred parlamentom potem je jasno, da so glavni organizatorji bogato poplačani, raja bo pa čakala na nove vodje.

V zadnjih letih je opazen vzorec, da ob vsakem nastopu desnosredinske vlade dobimo množico protestov, ki nemudoma potihnejo, ko pride na oblast leva vlada. Kako to, da proti levi vladi ni zaznati želje po izražanju protesta? So razmere pod temi vladami boljše ali je protestniški potencial na tej strani pasiviziran?

Najprej, edini resnični zmagovalec volitev je Janez Janša, ki je kljub izjemni negativni kampanji večine medijev, kljub nezamenjavi ministra Vizjaka po popolnem polomu na referendumu zaradi resnično slabega zakona, kljub protijanša histeriji, ... uspel zbrati opazno več glasov kot pred štirimi leti. Če tem volivcem dodamo še polovico volivcev Golobove stranke, ki bodo v roku enega leta skrajno nezadovoljni s tem, kar počenja ta gospod z njihovim glasom govorimo o 300.000 ali celo 500.000 ljudeh. Če ta množica pride pred parlament ...

Pri protijanša protestih imamo opravka s celo vrsto ljudi, ki so odvisni od državnega oz. bruseljskega denarja. Sledi tega denarja so vidne s količino protestov, ko je na oblasti ena ali druga opcija. Ko se ta pipica potencialno začne zapirati, gredo na ulice ljudje, ki so neposredno odvisni od tega denarja.

Na drugi strani pa imamo ljudi, ki so povsem odvisni od svojega dela in ustvarjanja in ne gredo na ulice. Ker ne živijo od državnega denarja tudi niso tako radikalni v svojih zahtevah, kot tisti, ki od tega denarja živijo. Vendar so to ljudje, ki so do lastnine prišli na pošten način s trdim delom. In so morali ves čas gledati kako se del davkov, pobranih od njihovih plač, pretaka v žepe tajkunov, oligarhov ter njihovih služ za ohranjanje monopolov. Mislim, da je njihovo potrpljenje blizu konca, struna prenapeta. Če bi jaz vodil vlado bi zelo zelo pazil, da ta struna ne poči.

Ideologije so tukaj sekundarnega pomena. Gre zgolj in izključno za ljudi, ki so navajeni živeti na tuj račun.

Kakšno vlado bi potrebovala Slovenija in slovensko gospodarstvo v razmerah, v katerih se je znašla Slovenija, Evropa in ostali svet?

Slovensko gospodarstvo je preživelo že veliko hudega, tudi to norost bo. Seveda pa se je in se bo cena prilagoditve odražala na splošni blaginji prebivalstva.

Je pa pomembno poudariti, da imamo v Sloveniji dve vrsti gospodarstva. Gospodarstvo, ki izvaža in je v največji meri odvisno od rezultatov svojega dela in gospodarstvo tajkunov ter oligarhov, ki je do lastnine prišlo z divjo privatizacijo in je v veliki meri povezano s koncesijami ter monopoli države Slovenije. Interesi enega in drugega gospodarstva so zelo različni.

Tisti, ki živi na podlagi dela in konkurence na trgu, si želi stabilno okolje, ki omogoča solidarno plačilo vsem, kar pomeni tudi manjše davke na plače. Stabilno okolje daje signal partnerjem v tujini, da imajo opravka tako s stabilnim podjetjem kot tudi s stabilno državo, kjer se zakonodaja ne spreminja vsakih šest mesecev.

Tisti, ki živijo od koncesij, imajo drugačno računico, saj jim država določa cene in monopole, odvisni so predvsem od para-državnih skladov. Cena dela njim ni prva prioriteta, saj jim država preko višjih cen elektrike, goriva, gradnje, ... povrne razliko, ki jo pobere z visokimi davki na plače.

Slovenija je odprt sistem. Imamo odprte meje, smo del evropske skupnosti in zveze NATO. Težko verjamem, da bi lahko tukaj kdo ustvaril Venezuelo, kot se kdo boji. Preveč smo na prepihu. Sosednje in druge večje države so preveč odvisne od načina sodelovanja in vrste politike, ki se pri nas dogaja, da bi dopustili radikalnost v slogu Venezuele, četudi bi jo kdo skušal vzpostaviti. Gre bolj za utvare ljudi, ki nimajo nobene povezave z realnostjo. Predvsem gre za ustvarjanje megle in kaosa saj se v takem ozračju najlažje krade in tajkunizira.

To ne bo šlo v nedogled. Vse več podjetij išče svoje priložnosti v tujini in posledično se bo slovensko gospodarstvo izkristaliziralo, tajkuni in monopolisti bodo kmalu v manjšini in normalizacija bo tu.

V koalicijski pogodbi pa vendarle najdemo nastavke v »venezuelsko smer«. Kdo se bo temu uprl – slovensko gospodarstvo, Evropska unija ali običajni ljudje?

Koalicijska pogodba, oziroma tisto čemur pravijo koalicijska pogodba, je popoln blef in pesek v oči, megla. Predsednik vlade je celo sam rekel, da ima možnost dati veto na katerokoli zadevo. Tako si vladanje predstavlja predsednik vlade, ki verjetno ni povsem seznanjen, kakšne so njegove pristojnosti, kaj lahko počne kot predsednik vlade in kaj ne. Gre za popolno orbanizacijo slovenske politike. Kršenje zakonov in ustave pa so zelo resne zadeve, ki bodo kršitelje prej ali slej pripeljale v zapor.

Branje koalicijske pogodbe je zame izguba časa. Izraža željo tistih, ki so jo pisali, po mojih informacijah predvsem stranke Levica, v resnici pa je prvi korak k njihovemu samouničenju. Ker večine zapisanega ne bodo mogli realizirati, bodo sami sebe pokopali.

Utegnemo pa dobiti kakšno drugo radikalno stranko, ki bi lahko bila še močnejša in bi pobrala del volivcev Levice. In ni izključeno, da ne bo imela desnega predznaka. Ta možnost vedno obstaja. Ko se pojavi ekstrem v eno smer, se pojavi tudi ekstrem v drugo smer in tega se po svoje še najbolj bojim. Konec koncev imamo v sedanji vladi naslednjo situacijo, dedek fašist, oče komunist. Sam si ne želim niti skrajno levih, niti skrajno desnih.

Naj bom jasen, trenutno nobena stranka v parlamentu ni desna, kaj šele skrajno desna. Vse so se, oziroma se ukvarjajo z delitvijo. O ustvarjanju ter nižanju stroškov države ni prav nobenega govora. Pa bomo kmalu v to prisiljeni, ker krave, ki je ustrezno ne krmiš, ne moreš v nedogled molsti. Kriza, ki prihaja, bo huda in dolga.

Branje koalicijske pogodbe označujete za izgubo časa, pa vendar, kaj bi pomenilo za slovenske podjetnike, če bi se uveljavile njene določbe glede 30-urnega delavca, udeležbe delavcev pri dobičku, odprave dohodninske reforme in dviga minimalne plače?

Tisti, ki izvažamo imamo vedno možnost, da svoj delovni proces organiziramo tudi izven meja Slovenije, zato smo od slovenskega trga dela manj odvisni. Menim, da do uvajanja teh ukrepov ne bo prišlo, saj bi najbolj udarili tajkune, ki so finančno in organizacijsko podprli pobudnike teh idej. Tajkuni, ki vodijo dogajanje iz ozadja ne bodo dopustili, da se jim zagrize v »težko pridobljene pravice«, za katere so se borili 30 in več let.

Ustvarjalci teh strank bodo prvi proti tem radikalnim spremembam saj že tako dihajo na škrge. Krajšanje delavnika bi pomenilo povečanje stroškov dela za 15 - 20%, in bankrot večine podjetij z majhno dodano vrednostjo. Gre za blodnje nekaterih, ki so hkrati prvi korak k njihovemu samouničenju.

Minister za finance napoveduje obdavčitev premoženja, ki bi ga lahko dobili že leta 2023. To bi verjetno uničilo srednji razred, saj ima nekaj premoženja, a ne dovolj, da bi ga, kot tajkuni, lahko varno spravili v davčne oaze. Kaj to pomeni za slovensko družbo?

Kolikor poznam oligarhe in tajkune, se ne bodo odpovedali enemu evru in teh ukrepov ne bodo hladno gledali. V Sloveniji imajo tudi podjetja, iz katerih pobirajo dobičke, zato dvomim, da bi jim bilo za to vseeno.

Obenem se moramo zavedati, da smo Slovenci zelo občutljivi glede prigarane lastnine. In pred parlamentom v tem primeru ne bo par tisoč kolesarjev temveč sto, dvesto, tristo tisoč ljudi, ki jih policija ne bo mogla zaustaviti.

Kaj bo potem počela vlada, če ne tega, kar je zapisala v koalicijsko pogodbo?

Nič kaj dosti. Prehajamo v obdobje megle, kaosa, blodenj, kar utegne trajati leto ali dve. Imamo vlado, ki je sama sebi največja opozicija. Gre za skupek veletajkunov, globalistov, nacionalistov ter vseh vrst skrajnežev, skupek nečesa, kar ne gre skupaj in se bo prej ali slej razletelo. Ob prvih neuspehih se bodo začeli hudi notranji spori ter podtikanja. Tako kot prejšnje leve vlade se bo tudi ta ukvarjala predvsem sama s sabo. Danes bodo prenašali sedež zavoda iz Maribora v Ljubljano, jutri bodo to preklicali. Danes bodo proti pošiljanju orožja v Ukrajino, jutri bo na poti vlak v Ukrajino s 100 tanki. Nič novega, vse že večkrat videno.

Vprašanje je samo, ali se bodo samoukinili, ali jih bodo ukinili ljudje s protesti pred parlamentom ter odnesli na smetišče ob južni obvoznici. Eksperimentov in obdavčitev, ki jih predstavljajo nekateri zastavonoše te vlade, slovenski narod ne bo dovolil. To je klic po hudih nemirih in konfliktih v družbi. Takrat ne bi bil rad v koži teh od nepričakovane zmage opitih politikov.

Protestniškega duha proti levim vladam zaenkrat vendarle še nismo videli kaj dosti. Zakaj menite, da bo tokrat drugače?

Razlika je med protestiranjem zato, da nekaj pridobiš in proti pobiranju tistega, kar so si ljudje s težavo prigarali. Večina ljudi je vajena živeti od rezultatov svojega dela. Pobirati ljudem kar so prigarali z odrekanjem, da so si zgradili hišo, spravili v red kmetijo ali podjetje prek nerazumnih davkov pomeni poseganje v njihovo eksistenco. S tovrstnimi davki bo ogrožena eksistenca treh četrtin slovenskih državljanov. Če do tega pride bodo v prvih bojnih vrstah celo t.i. levičarji, ki so si brez dela pridobili imovino, posest, vikend ali kaj podobnega.

V drugem delu intervjuja z dr. Alešem Štrancarjem smo spregovorili o podjetništvu, kadrih, "naprednih" in "nazadnjaških"ideologijah ter načrtih za prihodnost.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike