Državo naj mi vodi levica, občino pa desnica

Slovenci pokažemo željo po dejavnem državljanstvu vsaj vsake štiri leta, ko napočijo lokalne volitve. Ker občasno nas sicer zanima, kdo nas predstavlja v Evropski Uniji, kdo nam vodi državo, ampak, ko pride do tega, ali bo sosedov Janez sedel v občinskem svetu in ali so res potegnili dovolj debel asfalt do vseh dovozov v ulici, takrat pa resnično z veseljem vstanemo s kavča in izrazimo svojo voljo. In izgleda, da nas vsako leto to bolj zanima, saj je bila letošnja udeležba višja kot lanska za kar štiri odstotke.

Ljubljana in Maribor

Najbolj medijsko podprta sta bila boja v naših največjih dveh mestih: Ljubljani in Mariboru. V prvem je vsesplošna koalicija v podporo Anžetu Logarju sicer prinesla določeno svežino na desnici vendar realno ni ogrozila Jankovićevega primata. Logarju je potrebno čestitati za dobro kampanjo argumentov in programa. Ostaja pa dejstvo, da če bi govoril identične stvari in ne bil član SDS-a, bi verjetno gledali vsaj drugi krog. Anže Logar se je tako ponovno predstavil kot močan kandidat, dober voditelj in očitno prihodnja generacija v SDS-u.

Ljubljana pa pač ostaja gnezdo korupcije in kriminala, levih rentnikov in kruhoborcev. Dokler padajo drobtine z mize kaviar komunistov dovolj na široko in v dovolj pogostih intervalih med ljubljansko "avantgardo", toliko časa se pač Jankoviću ni potrebno bati, da bi ga kdo zamenjal.

Maribor je na drugi strani  poskrbel za vstajenje štajerskega političnega feniksa g. Kanglerja.

Maribor je na drugi strani poskrbel za vstajenje štajerskega političnega feniksa g. Kanglerja, ki je na teh volitvah doživel več kot 100% skok podpore v primerjavi z 2014 (iz 6.162 na 13.983 glasov). Medtem, ko Arsenović izkazuje "Zoki" kompleks omrežene podpore ne samo v nastopih ampak tudi v volilnem rezultatu, saj je prejel podobno podporo, kot jo je Fištravec pred štirimi leti. Očitno je to domet mariborskega levega kroga, ki bo Kanglerju v drugem krogu težko prirezal peruti. Če ni šlo z 20 neosnovanimi kazenskimi postopki, dvomim, da jim bo uspelo še z nekaj dodatne kampanje, saj je Arsenović sam sebi najhujši javni sovražnik.

Vlada in opozicija

Tako, kot je levica omrežena v mestih, ostaja desnica tradicionalno doma na podeželju. Po dosedanjih podatkih prvega kroga je trojček desnih strank že osvojil vsaj 43 županskih mest neposredno pod svojim okriljem. Vprašanje še ostajajo kandidati, ki jih stranke uradno niso predlagale, vendar so/bodo še pokazali svoje barve. Sicer je ta rezultat manjši od zadnjega za 6 županov vendar je to razumljivo pri veliko večji konkurenci strank z levice. SDS je sicer trenutno z manj župani kot 2014, je pa zato NSi očitno naredila korak naprej in si lahko obeta (vsaj) enega več župana.

"Muhe enomandatnice" temu preprosto niso kos. Tako je celotna vladna koalicija v prvem krogu osvojila 22 županskih mest.

Največjo kontinuiteto je potrebno priznati Slovenski ljudski stranki. Kljub temu, da so izvenparlamentarna stranka, ki je na državnozborskih volitvah prejela le 23.329 glasov, so slovenski volivci lokalne ekipe SLS nagradile s 23 župani v prvem krogu in skupno 45.707 glasovi za občinske svetnike.

Na levi strani političnega pola so bile lokalne volitve (pričakovano) večinoma poraz za porazom. Pri lokalnih volitvah se namreč vidi, kaj pomeni moč urejene in stabilne stranke z razvito lokalno mrežo. "Muhe enomandatnice" temu preprosto niso kos. Tako je celotna vladna koalicija v prvem krogu osvojila 22 županskih mest. Torej manj kot ena izvenparlamentarna stranka na desnici. Pri tem, da Lista Marjana Šarca, Stranka Alenke Bratušek in DeSUS niso osvojili nobenega županskega mesta. Stranka Marjana Šarca ni uspela zadržati niti mesta Marjana Šarca Kamnik. Toliko o zgodbi o uspehu in strankarski kontinuiteti.

Državno in lokalno

Zanimivo je, kako bipolarni so možgani slovenskega volivca. Za pridobiti evropske projekte, načrtovati življenje v domačem kraju, poskrbeti za lokalne gasilce in druga društva ter dovoljšnje kilometre infrastrukture so dobri desničarji. Vodstvo države, ki sprejema strateške odločitve, tem županom dodeljuje sredstva, vodi nacionalni načrt črpanja evropskega denarja, določa standarde, predpisuje zakone, po katerih se moramo ravnati na lokalnem asfaltu, pa povprečni Slovenec z zadovoljstvom prepusti levici. Vodenje države z veseljem vsakič znova zaupa "novim obrazom", čeprav z enako mero entuziazma podpre še županov šesti mandat.

Ta bipolarnost govori o politiki kot kombinaciji idej in ljudi.

Ta bipolarnost govori o politiki kot kombinaciji idej in ljudi. Pri tem, da izgleda, da je za Slovence ključno predvsem drugo. Obenem pa je jasen signal desnici, da očitno tega sentimenta z lokalnega ne uspe prenesti na državni nivo. Ker se na lokalnem premalo govori o idejah in ideologiji? Ker se državni nivo premalokrat umaže čevlje na lokalnem asfaltu? Ker je nekje preveč ljudi in premalo idejne enotnosti ter drugje idejna tiranija in premalo ljudi? Jesenski volilni metež se počasi zaključuje in stranke na desnici čaka čas evalvacije. Čas, ki je namenjen prepoznavanju pridobljenega in ocenjevanju izgubljenega.

Brez tega lahko tole kolumno nastavimo na časovno objavo vsaka štiri leta in opazujemo, kako čas menja le igralce, ne pa igre.