Enotnost politikov po ujmi koristi vsem, ni pa potrebe, da bi trajala predolgo

Najhujše poplave v zgodovini samostojne Slovenije, ki so povsem uničile preko 400 hiš, preoblikovale cele doline in vasi ter življenja premnogih ljudi, niso zgodovinske samo v svojem obsegu in škodi, pač pa tudi v enotnosti, ki so jo prinesle med ljudi in slovensko politiko. Če smo Slovenci sicer znani po tem, da radi nesebično priskočimo na pomoč sosedu ali pa človeku na drugem koncu države, ki ga je prizadela ujma, je enotnost politike bistveno bolj redek pojav.

V ponedeljek smo lahko na največji komercialni televiziji videli zgodovinsko spravljiv nastop predsednika vlade Roberta Goloba in vodje opozicije Janeza Janše. Oba sta pohvalila ravnanje drug drugega v času poplav ter napovedala skupno podporo ukrepom za pomoč prizadetim. Gesta ni ostala neopažena, pri čemer se mnogi že sprašujejo, kako dolgo lahko takšna enotnost traja ter kdo od nje največ pridobi.

Prav je, da premier vodi državo, vodja opozicije pa pomaga ljudem na terenu

Pridobivajo v resnici vsi udeleženi. Nihče ne mara politikov, ki v času hude krize mečejo polena pod noge. In nenazadnje, odziv oblasti v prvih dneh po ujmi je bolj ali manj neodvisen od tega, katere barve politika je na oblasti. V tem trenutku se podpre sistem zaščite in reševanja, ki nima politične barve, stopi blizu ljudem in obljubi pomoč. To bi naredil vsak razumen vladni politik.

In opozicijski politik bi izrazil solidarnost, podprl pomoč in še sam k njej nekaj prispeval. In medtem ko se mora predsednik vlade ukvarjati z vodenjem države, lahko opozicijski poprime za lopato in pomaga ljudem na terenu, pa naj to uspešneje komunicira na družbenih omrežjih ali pa naredi dobro delo mimo kamer in Instagramov, po bibličnem zgledu, naj ne ve tvoja desnica, kaj dela tvoja levica. In izraz zrelosti je, da sta si oba vodilna politika pomen svojih vlog tudi javno priznala in tako nismo bili priča obtoževanju po pridobivanju poceni političnih točk ali pa odsotnosti s terena.

Rušilna politika redko žanje uspehe

Čeprav bi moralo biti takšno ravnanje politike samoumevno, ni treba daleč nazaj v zgodovino, da vidimo, da temu še zdaleč ni vedno tako. Zelo kmalu po izbruhu covidne krize so se pojavila ravnanja politikov in strank, ki so bila še kako kontraproduktivna prizadevanjem za čim učinkovitejši spopad z epidemijo – protesti, nasprotovanje ukrepom, ki jih je sprejemala celotna Evropa, rušenje več deset let veljavnih zakonskih podlag in podobno. Tokratne poplave so pokazale, kako pomembno je tudi, da imamo v državi konstruktivno opozicijo, pomaga pa seveda tudi, da reševanja krize ne rušijo mediji.

Tokratne poplave so pokazale, kako pomembno je, da imamo v državi konstruktivno opozicijo, pomaga pa seveda tudi, da reševanja krize ne rušijo mediji.

Krizi se med seboj resda razlikujeta. Med epidemijo ni bilo lopat in samokolnic, za katere bi lahko poprijeli opozicijski voditelji, vendar pa so zapravili obilo priložnosti stopiti skupaj za reševanje življenj. In to jih je kasneje na volitvah še kako udarilo. Premočno zmago Svobode in totalen razpad opozicije KUL na volitvah lahko vsaj delno pripišemo tudi temu. Ljudje želijo, da v krizi politika stopi skupaj. Čas za obračunavanja, kot ugotavljata tudi Golob in Janša, pa bo že še prišel, nenazadnje se ve, kdo je sprejel in rušil kakšen zakon.

Demokracija pomeni spopad idej, kako naj se vodi državo

Pričakovati neko izjemno enotnost na dolgi rok je iluzorno. Nenazadnje je smisel demokracije soočenje različnih idej in boj za oblast njihovih nosilcev. Seveda bi si želeli, da bi se poenotili okoli temeljnih državnih interesov, v čemer smo Slovenci posebno neenotni, glede vodenja države pa je jasno, da bosta opozicija in koalicija po koncu krize zavzeli različne poglede na to, kako naj bo država vodena.

Morda pa utegne enotnost izpuhteti že nekoliko prej, pri čemer pa ima ključno vlogo, lahko bi rekli škarje in platno, v rokah vlada. Če je prvi odziv na krizo logičen in bolj ali manj enak pod vsako vlado, se bodo razlike že začele kazati pri dolgoročnejših rešitvah. Predvsem pa v podtaknjencih v interventnih zakonih ter morebitnem pretiranem zadolževanju ali odiranju prebivalstva, posebej, če bo denar potem zapravljen za neumnosti.

In seveda, trenutno smo v času poletnih parlamentarnih počitnic, ko hkrati na obzorju ni nobenih volitev, že jeseni pa se nam obeta kar nekaj polemičnih zakonov, začenši z zakonom o evtanaziji. Vsekakor je težko pričakovati hudo politično enotnost za reševanje življenj, če bo vlada istočasno podpirala uzakonitev rabeljske vloge zdravnikov v odnosu do bolnih in starejših. Prav na tej in podobnih tematikah se bo pokazalo, kako resno misli vlada s politično enotnostjo in skrbjo za ljudi, če bo predlagateljem zakona o prostovoljnem končanju življenja, ki dejansko uzakonja medicinsko usmrtitev, pokazala, da se Slovenija ne namerava igrati evgenike.

Pričakovati neko izjemno enotnost na dolgi rok je iluzorno. Nenazadnje je smisel demokracije soočenje različnih idej in boj za oblast njihovih nosilcev.

Ni vseeno, kdo nam vlada

Iz pogovora trenutno vodilnih politikov pa odseva še nekaj, kar lahko zazna pozorno uho. Čeprav enotna, je politika obeh polov tudi bistveno različna. Medtem ko je Golob govoril o tem, da bo država za ljudi poskrbela, je Janša govoril o tem, da država ljudem pomaga.

Čeprav gre za na videz majhno razliko, je vendarle bistvena. Ena stran vidi vlogo države v skrbni mamici, ki bdi nad vsakim korakom svojih državljanov ter jim posledično diktira, kaj in kako naj počnejo. Druga stran vidi državo kot podporni mehanizem na področjih, kjer sami ne zmorejo poskrbeti zase. Posledično je eni ali drugi politiki na oblasti primerno dimenzionirana tudi birokracija in administrativni aparat ter ovire in postopki pri umeščanju v prostor in učinkovitosti črpanja evropskega denarja.

Danes, ko še vedno odpravljamo prve posledice ujme, je čas, da stopimo skupaj in priskočimo na pomoč prizadetim ljudem. Nato je čas, da stopimo skupaj in zastavimo obnovo Slovenije na način, da se iz teh poplav nekaj naučimo in se učinkovito pripravimo na prihodnje podobne ekstremne vremenske pojave. Že na tej točki se bodo pokazale prve razlike. Čas bo tudi, da ugotovimo, kdo je dovolil gradnjo na poplavnih območjih, kdo je nabiral politične točke z rušenjem zakonodaje, ki bi omogočila boljše upravljanje z vodotoki, in katera vlada je bila premalo sposobna, da bi počrpali v celoti sredstva namenjena za urejanje vodotokov iz sklada za okrevanje in razvoj.

Ta vprašanja bodo še posebej pomembna pred naslednjimi odločitvami, kdo naj v prihodnje vodi državo. Za to imamo še nekaj časa, zato zdaj užijmo trenutek, ko je slovenska politika stopila skupaj. Tudi od nas je odvisno, če bo še kdaj v prihodnje. Bolj kot bomo volivci to držo nagrajevali, bolj bo v interesu politikov. Nenazadnje so oni tisti, ki se ravnajo po naših željah, saj so odvisni od naših glasov, če se le mi tega zavedamo.