Po enem letu epidemije smo se o tem, kako jo je doživljal v zadnjem letu, pogovarjali s človekom iz prvih bojnih vrst. Federico V. Potočnik je specializant infektologije in dela v Splošni bolnišnici Celje.
V prvem delu intervjuja smo se sprehodili skozi preteklo leto epidemije in pogledali znotraj zidov bolnišnic. Spregovorili smo o stiski tako bolnikov kot vse bolj izgorelih zdravstvenih delavcev, situaciji v družbi in (ne)spoštovanju ukrepov.
Kot infektolog ste od blizu že več kot leto dni spremljali razvoj epidemije v prvih bojnih vrstah. Če se obrneva najprej čisto na začetek. Ste si v začetku leta 2020, ko so prihajala poročila najprej s Kitajske, kasneje iz Italije predstavljali, kakšna pandemija nas čaka? Kako ste takrat gledali na dogajanje?
Epidemije so v naravi dela infektologov. Vsi smo z zanimanjem gledali na to, kaj se dogaja na drugem koncu sveta z zavedanjem, da se to lahko širi tudi k nam. Zato smo se začeli tudi pripravljati za primer, če bi se epidemija razširila tudi k nam. Delali so se načrti, kdo bo delal v prvi bojni vrsti, koliko zaposlenih bo šlo na čakanje domov, da bi nas v primeru, da bi mi zboleli, nadomestili. Pripravljali smo se tako zaposleni kot bolnišnice.
Načrtovali smo logistične in prostorske prilagoditve po bolnišnicah. V Celju je stavba nove urgence postala covid urgenca, ostale urgentne službe pa smo prestavili drugam. Vse te spremembe spremlja tesnoba, ki se je čutila v zraku.
Marca so se okužbe začele pojavljati tudi pri nas. V začetku je močno primanjkovalo zaščitne opreme, celo do te mere, da se je že ugibalo, da bi je lahko v nekaj dneh zmanjkalo celo za zdravstvene delavce. Vas je bilo kot zdravnika strah, da se boste okužili, okužbo prenesli na svoje bližnje, družinske člane, ...?
Seveda nas je bilo strah. Mi smo v nekem trenutku ob začetku epidemije imeli zaščitne opreme za en dan in pol. Pomislite, za en dan in pol! Tesnobo je zamenjal strah pred očitno nevarnostjo, ki je prihajala. Tukaj je jasna krivda takrat odhajajoče vlade, ki nam je pustila prazna skladišča. Ta problem so nekateri hitro zaznali, angažirali so se nekateri zdravniki, ki so imeli možnost dobiti opremo iz tujine preko prijateljskih vezi. Čeprav so imeli dobre namene in želeli pomagati v dobri veri, se je na mnoge spravila medijska mašinerija. Naslednjič, ko jih bomo potrebovali, jih ne bo.
Kako ste doživljali prve dneve, tedne okužbe?
Zavedali smo se, da prihaja nekaj velikega - pandemija, in da smo mi, infektologi tisti, ki imamo potreben nabor znanja za boj proti virusu. Dvoma tukaj ni bilo. Bili smo pripravljeni in smo se lotili dela.
Kako so na vse skupaj gledali vaši domači. Tako zaradi večjega tveganja za okužbo kot tudi zaradi večje obremenjenosti z delom. Je bilo njih strah?
V začetku smo se vsi izolirali, saj nismo poznali obnašanja virusa, sam pa zaradi dela s covid bolniki seveda nisem želel izpostaviti staršev. Ko sem prvič prišel na obisk k njim, so oni stali za steklenimi vrati, jaz pa tri metre stran na drugi strani vrat. Kasneje pa sem, če sem hodil na obisk, nosil masko, če pa smo imeli skupno kosilo, so vsi jedli v jedilnici, jaz pa za drugo mizo v dnevni sobi z nekaj metri razdalje.
Vsaj nekaj družinskega življenja smo si na tak način lahko privoščili. Seveda pa jih je bilo strah.
Kaj pa sicer, kako bi opisali izkušnjo dela na oddelku s covidnimi bolniki? Kaj vas je oz. vas še najbolj pretrese, česa ne boste nikoli pozabili? Kaj boste na stara leta iz tega časa razlagali vnukom v spominih iz tega obdobja?
Najbolj me je pretresla človeška stiska. Ne pozabite, da v tem času na covid oddelkih nismo imeli obiskov. Ljudje, ki so prišli na oddelek, so bili sami. Če so na oddelku umrli, so umrli sami. Mi smo bili njihov zadnji stik. Naše orokavičene roke so bile zadnje roke, ki so jih prijele. To je velika teža.
Posebej v prvem valu so bili bolniki na intenzivnih oddelkih večinoma starejši, iz domov starejših. Ti ljudje večinoma niso imeli telefonov pri sebi in smo mi zares bili njihov zadnji stik s svetom. Zdaj so pacienti v glavnem mlajši, imajo telefone, opravljajo video-klice s svojci in je nekako lažje.
Stvar, ki te najbolj dolgoročno zaznamuje, je prav ta stiska umirajočega človeka, ki se zaveda, da umira, da odhaja, ti pa si edini, ki stoji ob njem.
Stvar, ki te najbolj dolgoročno zaznamuje, je prav ta stiska umirajočega človeka, ki se zaveda, da umira, da odhaja, ti pa si edini, ki stoji ob njem.
Kako ste se s to stisko soočili kot zdravnik?
Z bolnikom skušaš biti še bolj človeški, kot si sicer. Hkrati pa moraš ohraniti čustveno distanco, da te vsaka osebna zgodba ne iztiri. Zdravniki smo se med seboj veliko pogovarjali in si tako lajšali te občutke.
Ampak sčasoma se te stiske kopičijo in po enem letu intenzivnega dela to postane kar veliko breme. Davek, ki ga bomo plačali za to breme, šele prihaja v obliki izgorelosti in celega spektra osebnih stisk.
Nabava zaščitne opreme je kmalu postala prvovrstna politična tema. Tudi zdaj večkrat slišimo, da vlada izkorišča epidemijo za doseganje drugih političnih ciljev. Kdo in na kakšen način po vašem mnenju izkorišča epidemijo za politične namene?
Naj najprej povem, da kjerkoli je priložnost za zaslužek, bo nekdo zaslužil. Dokler je zaslužek pošten, jaz s tem nimam težav, če v zameno ponudi storitev, ki jo potrebujem. Ali so se v času epidemije dogajali ekscesi? Sem prepričan, da so se. Pričakujem pa, da se bodo take stvari raziskale in bodo odgovorni kaznovani.
Glede vlade bi rekel, da je daleč od idealne. Vsebinsko je celo podobna prejšnjim, tukaj se čuti pomanjkanje vizije. Ampak vsaj nekaj dela. S Šarčevo vlado smo epidemijo dočakali nepripravljeni in smo se morali v marsičem znajti sami. Kar pa vidim in me žalosti, je to, da vladi ni uspelo doseči politične enotnosti, da bi skupaj premagali epidemijo.
Hkrati pa je večja teža te krivde na opoziciji, ki je skozi oponiranje ukrepom izvajala boj za oblast. Smo spoznali, da jim nič ni sveto, kar je zelo problematično za sobivanje naše skupnosti: nismo demokratična država, če se vztrajno in organizirano ovira stran, ki drugače misli od nas. Že Churchill je rekel, da bodo fašisti prihodnosti prišli pod krinko antifašizma.
Foto: osebni arhiv
Kaj je vlada delala narobe, da ni prišlo do tega poenotenja, ki ga omenjate. Kaj bi lahko delali drugače, da bi to uspelo oz. ali so za to glede na ravnanje opozicije sploh imeli možnost?
Nekateri člani vlade vzbujajo zelo močna čustva na eni in drugi strani. Manipulacija s temi čustvi ustvarja tako razgreto ozračje, da je poenotenje praktično nemogoče.
Videli ste ljudi, ki so umirali na ventilatorjih. Kaj bi odgovorili tistim, ki so še vedno prepričani, da je ta virus zarota mednarodnih elit, da bi nas pokorili, da so poročila o njem prirejena in da v resnici sploh ne obstaja?
Včasih sem mislil, da so v to verjeli le vaški posebneži. Danes me preseneča, da teh ni tako zelo malo. Ampak bistvo je v resnici drugje: gre za ljudi, ki čutijo potrebo po tem, da se jih prepozna, da se jih vidi. Želijo biti del nečesa večjega od njih samih. In ko dobijo informacije, ki naj bi jih vsi infektologi tega sveta spregledali in so oni v svojem vztrajnim googlanjem le našli, se počutijo pomembne, vredne. Mnogi tako zdravijo svoje manjvrednostne komplekse. Tudi med zdravstvenimi delavci se jih nekaj najde.
Sam sem prepričan, da bi vsi zdravstveni delavci morali biti cepljeni. Pri delu z bolniki je ključno načelo, da najprej ne škodujemo drugim - Primum non nocere. Če nismo cepljeni, smo lahko svojim pacientom nevarni. Kdor se noče cepiti, pač ne more opravljati poklica v zdravstvu.
Sam sem prepričan, da bi vsi zdravstveni delavci morali biti cepljeni. Pri delu z bolniki je ključno načelo, da najprej ne škodujemo drugim - Primum non nocere.
Je prišlo do konkretnih primerov, kjer so zdravniki ali medicinske sestre, ki se nočejo cepiti, okužili paciente?
Prenosi se dogajajo v vse smeri in v vseh okoljih, zato ne dvomim, da je prišlo tudi v zdravstvenih ustanovah do takih primerov. Sledenje primerov je sicer zahtevno, zato je dokazovanje skoraj nemogoče. Čeprav bi nam takšna transparentnost pomagala identificirati kje so kritične točke in jih odpravljati, se jo prepogosto dojema kot ovira in pometa pod preprogo.
Ste se pri delu srečali s kom, ki je bil sam pred okužbo »koronaskeptik? Kako je potem gledal na virus?
Tudi s takimi ljudmi sem se srečal na oddelku. Večina jih potem spremeni svoje mnenje, nekateri pa tudi vztrajajo. Niso pa zaradi tega nič manj bolni.
Kako pa je s človekom, ki je prebolel covid, po sami bolezni? Se kakšne posledice kažejo za trajne? Opažate kakšne dolgoročne posledice tudi pri bolnikih, ki so preboleli le lažjo obliko?
Covid je zelo zahrbtna bolezen. Ko prideš z respiratorja, si vesel, da si živ, bolezen pa še dolgo vpliva na življenje, vseh dolgoročnih učinkov pa niti ne poznamo. Nekateri še pol leta kasneje ne vohajo, pojavljajo se jim strdki v pljučih, zelo so utrujeni, prisotne so motnje spanja, itd. Sam se tudi ne srečujem s temi bolniki, ker zanje po odpustu skrbijo pulmologi in osebni zdravniki.
Nekateri se, da bi dobili potrdilo o prebolelosti in bi z njo lahko potovali in živeli z manj ukrepi, skušajo celo načrtno okužiti. Kako nespametno je takšno početje?
Zelo nespametno. Če bi ljudje vedeli, kaj ta bolezen prinaša, tega zagotovo ne bi počeli.
Kljub epidemiji se nekateri ljudje zelo težko držijo ukrepov, distance, nošnje mask, izogibanja stikom. Zakaj je po vašem mnenju nekaterim tako težko upoštevati ukrepe, ki so mnogi zelo enostavni?
Nekaj gotovo lahko pripišemo vzdušju v družbi. Določene medijske objave in politične akcije so okrepile skepso nekaterih ljudi do ukrepov. Delno gre tudi za vprašanje političnega boja. Nasprotovanje ukrepom je postalo akt nasprotovanja vladi. Ko so spregledali, da je to početje jasno in očitno škodljivo, so začeli nasprotovati “komuniciranju” vlade. Jaz se obnašam enako, ne glede na to, kdo je na oblasti.
Kaj si kot zdravnik, ki dnevno delate s covidnimi bolniki, mislite, ko vidite množico ljudi, kakršna se je zbrala 27. aprila Ljubljani, pri tem pa mnogi niti ne uporabljajo mask niti se ne držijo razdalje ter drugih ukrepov?
Ni treba predimenzionirati tega pojava, tukaj gre za eno relativno majhno skupino zelo glasnih skrajnežev, ki l. 2021 še kar mahajo z rdečimi zvezdami in govorijo že zdavnaj preživete parole. Niso še vsi vstopili v to stoletje.
Kako bi ocenili vlogo medijev v tem času? Vloga medijev je bila različna. Nekateri so se trudili ljudi ozaveščati, drugi pa so sodelovali v političnem boju. Potrebovali smo pomoč, da bi bilo stanje v bolnišnicah in v državi pošteno skomunicirano, da bi kot skupnost šli skozi te težke čase skupaj. V praksi pa smo hodili razdeljeni in v različne smeri, kar se je odražalo v visokem številu obolelih in mrtvih.
Foto: Peter Merše
Med pandemijo so bile bolnišnice večkrat na robu svojih zmogljivosti, pa vendarle nismo slišali niti za en primer, ki bi ostal pred vrati bolnišnice. Komu ali čemu se lahko zahvalimo, da je sistem zdržal? Koliko je bilo v tej enačbi »sreče«? V slovenskih bolnišnicah delujemo tako, da nikoli nikogar ne pustimo pred vrati. Ko nam zmanjka postelj v sobah, ljudi namestimo na hodnike.
Enkrat sem v najhujšem delu epidemije prišel na covid urgenco in naštel 23 bolnikov, ki so ležali na transportnih vozovih za prevažanje bolnikov. Medicinsko osebje je tukaj res delalo čudeže v težkih razmerah. Včasih smo bili že čisto na meji, ko nam je zmanjkovalo kisikovih bomb, ali pa enostavno ni bilo več stenskih priključkov za kisik, kamor bi lahko priklopili dodatnega pacienta. V epidemiji pač ne moreš imeti enakih pogojev kot v mirnem času.
Danes je torej normalno, da zdravnik v štirih tednih opravi dela za šest tednov. To se vleče iz meseca v mesec. Nekaj časa to še gre, ampak slej ko prej se človek izčrpa.
Zdravniki ste po letu dni epidemije izgoreli. Podatek, da je vsak peti zdravnik na robu izgorelosti ste pospremili s komentarjem, da preostalih štirih pač nihče ni vprašal. Kako hudo je?
Ob nastopu službe vsak zdravnik podpiše soglasje, da je pripravljen delati več kot 48 ur na teden. To je postalo standard. Ko zdravniki grozimo s stavko, v praksi grozimo s tem, da bomo soglasja umaknili in delali “le” 48 ur na teden. A ni noro?
Danes je torej normalno, da zdravnik v štirih tednih opravi dela za šest tednov. To se vleče iz meseca v mesec. Nekaj časa to še gre, ampak slej ko prej se človek izčrpa. Zdaj pa na te pregorele ljudi dajte še epidemijo zraven. Srhljivo je, koliko je izčrpanih mladih zdravnikov, ki že iščejo poti ven iz medicine ali iz Slovenije. Ravno ko bi morali biti polni energije in veselja do poklica in kariernega razvoja, jih sistem tako obremeni, da pregorijo. Poklic zdravnika je zelo lep, ampak zdravniška služba v Sloveniji kriči po reformi.
O tem, kakšno reformo ima v mislih, pa si preberite v drugem delu intervjuja. Pogovorili smo se o problemih in rešitvah, ki jih potrebuje zdravstveni sistem, odhajanju zdravnikov v tujino ter vse večji birokraciji v zdravstvu. Vprašali smo ga tudi, kaj lahko že danes napovemo o življenju po (s) covidom v prihodnje in kakšno vlogo pri tem igra cepljenje.
Churchill nikoli ni izjavil tega, kar Potočnik trdi, da je (naj pogugla, kdor ne verjame). Ampak stran, ki "vsaj nekaj dela", dela predvsem to, da širi neresnice in z njimi "organizirano ovira stran, ki drugače misli od nas." Posledično ima Potočnik prav, ko pravi, da nismo demokratična država, ampak večinoma po zaslugi tistih, ki so po Potočniku že stopili v to stoletje. Ker drugih je očitno "za eno zelo majhno skupino glasnih skrajnežev" in tega pojava ni "potrebno predimenzionirati".
Upam, da ste boljši zdravnik kot politični analitik, gospod Potočnik.
Kraševka
30. 04. 2021 14:22:500
Tečen dec
Ali ne bi bilo nujno, da bi tisti, ki so na Prešernovem trgu - 27.4.2021 uprizarjali REVOLUCIJO, delali vsaj 1 mesec na Covid-oddelku in pomagali umirajočim?
Kajti tam zbrani so bili večinoma taki, ki imajo vsega dovolj, tako denarja, kot zdravja - in jih ostali državljani kaj malo brigajo, tudi če zbolijo.
Jaz pa pravim, da ZDRAVNIKOM in drugemu zdravstvenemu osebju lahko samo čestitamo, ker so IZGOREVALI, medtem, ko so drugim POMAGALI.
Pomenljiva je Sivčeva pesem: "Hvala Vam, ljudje v BELEM, hvala Vam"!
Anita
30. 04. 2021 15:34:010
Res imate prav zaradi podobnih ljudi iz Ljubljanskega UKC, je moj oče danes še med nami. Zato hvala vsem.
Državno zdravstvo, ki ga moramo prisilno plačevati preko ZZZS, je za uporabnika nato 'zastonj'. Zato se hodi k zdravniku za vsako bedarijo, pa še birokrati zahtevajo gore papirjev. Predstavljajte si, da bi bil kruh v trgovini zastonj. Vedno bi bil v pomanjkanju, ker bi ga vsak vzel preveč, doma bi ga pa stran metali.
8 komentarjev
AlojzZ
"Kdor se noče cepiti, pač ne more opravljati poklica v zdravstvu."
Prenašam besede veliko večjih strokovnjakov, kot je tale naš nadobudni mladi zdravnik obkrožen s samicami:
To ni cepivo, to je genska terapija. Nepreizkušena genska terapija.
Jože Kržič
Bedarije!
AlojzZ
Bogovi v belih haljah. Seveda so izjeme in moje spoštovanje njim. Ampak večina so bogovi v belih haljah.
Tečen dec
Churchill nikoli ni izjavil tega, kar Potočnik trdi, da je (naj pogugla, kdor ne verjame). Ampak stran, ki "vsaj nekaj dela", dela predvsem to, da širi neresnice in z njimi "organizirano ovira stran, ki drugače misli od nas." Posledično ima Potočnik prav, ko pravi, da nismo demokratična država, ampak večinoma po zaslugi tistih, ki so po Potočniku že stopili v to stoletje. Ker drugih je očitno "za eno zelo majhno skupino glasnih skrajnežev" in tega pojava ni "potrebno predimenzionirati".
Upam, da ste boljši zdravnik kot politični analitik, gospod Potočnik.
Kraševka
Tečen dec Ali ne bi bilo nujno, da bi tisti, ki so na Prešernovem trgu - 27.4.2021 uprizarjali REVOLUCIJO, delali vsaj 1 mesec na Covid-oddelku in pomagali umirajočim? Kajti tam zbrani so bili večinoma taki, ki imajo vsega dovolj, tako denarja, kot zdravja - in jih ostali državljani kaj malo brigajo, tudi če zbolijo. Jaz pa pravim, da ZDRAVNIKOM in drugemu zdravstvenemu osebju lahko samo čestitamo, ker so IZGOREVALI, medtem, ko so drugim POMAGALI. Pomenljiva je Sivčeva pesem: "Hvala Vam, ljudje v BELEM, hvala Vam"!
Anita
Res imate prav zaradi podobnih ljudi iz Ljubljanskega UKC, je moj oče danes še med nami. Zato hvala vsem.
Von Mises
Državno zdravstvo, ki ga moramo prisilno plačevati preko ZZZS, je za uporabnika nato 'zastonj'. Zato se hodi k zdravniku za vsako bedarijo, pa še birokrati zahtevajo gore papirjev. Predstavljajte si, da bi bil kruh v trgovini zastonj. Vedno bi bil v pomanjkanju, ker bi ga vsak vzel preveč, doma bi ga pa stran metali.
Kraševka
To je res.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.