Federico V. Potočnik: »Odločba ustavnega sodišča gre zoper osnovno pravilo medicine«

Vir: Tamino Petelinšek/DOMOVINA
POSLUŠAJ ČLANEK

Intervju: Federico V. Potočnik, zdravnik infektolog

Specialist infektolog Federico V. Potočnik opozarja, da ustavna odločba, ki bo omogočila umetno oploditev tudi samskim ženskam in lezbičnim parom, krši osnovno pravilo medicine: primum non nocere (najprej, ne škodi). Gre namreč v nasprotno smer od koristi otroka, od tega, da se optimalno razvija. Načrtno se ustvarjajo pogoji za odraščanje otrok brez očetov, kar je zanje slabše. Pojasnil je tudi, da se vlada »reševanja zdravstva« loteva na povsem napačen način, ki bo stvari še poslabšal, pri čemer so rešitve na dlani, a namerno prezrte.

Federico V. Potočnik je zdravnik infektolog v Splošni bolnišnici Celje. Po študiju in specializaciji v Sloveniji ter delu med pandemijo je nadaljeval študij menedžmenta na univerzi Stanford v Kaliforniji. Posveča se razvoju zdravstvenih inovacij in izboljšanju kakovosti zdravstvenega sistema. Aktiven je bil tudi v evropski politiki, v vodstvu podmladka Evropske ljudske stranke (EPP), kot mednarodni sekretar Nove Slovenije (NSi) in predsednik njenega podmladka.

Kako kot zdravnik ocenjujete, da bodo glede na odločbo ustavnega sodišča zdravniki morali izvajati postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) tudi pri samskih ženskah in lezbičnih parih, kjer sploh ni indikacije neplodnosti? Klinično je neplodnost opredeljena kot nezmožnost uspešne zanositve para po enem letu rednih nezaščitenih spolnih odnosov (če je ženska v paru starejša od 35 let, gre za obdobje šestih mesecev). Zdravniki bodo torej »zdravili« nekaj, kar sploh ni za zdravljenje.

Čeprav nisem ginekolog, lahko kot zdravnik mirno rečem, da gre za zlorabo medicine. Neplodnost je bolezen, ki jo zdravniki zdravimo. V opisanem primeru pa ne gre za bolezen, pač pa za izkoriščanje bolezni za odločitve o življenjskem slogu. Vpletanje tovrstnih želja bi moralo biti v medicini nedopustno. Velja pravilo primum non nocere (najprej, ne škodi). S tem, kar prinaša odločba ustavnega sodišča, se to osnovno pravilo krši. Gre v nasprotni smeri od koristi otroka, od tega, da ima varno okolje, da se optimalno razvija.

Otrok bi imel zgolj biološkega, ne pa funkcionalnega očeta, ki bi sodeloval pri njegovi vzgoji, odraščanju. Vlogi matere in očeta se pri razvoju otrok, kot vemo, dopolnjujeta.

Nesporno je, da otrok potrebuje očeta in mamo ter primerno okolje. Vse druge možnosti so slabše, npr. da ima otrok le enega od staršev, da ima dve mami, tri očete ali nikogar. Ne gre za to, da nekdo otroka ne bi imel rad. Lahko sta dve krasni ljubeči materi, toda očeta ni. Življenjske situacije so raznolike: lahko pride do smrti očeta ali mame, do ločitve, bolezni, otrok lahko ostane celo brez obeh staršev. Tem otrokom je treba vsekakor pomagati. Ampak tu ni govora o njih. V sedanjem primeru govorimo o tem, da se načrtno ustvarja pogoje, ki so za otroka slabši. Meni se to ne zdi zgolj nesprejemljivo, pač pa kriminalno. V okoliščinah, ko ostane že rojen otrok sam, je boljše, da ima enega starša kot nobenega ali recimo boljše dve mami kot nobene. Toda poudarjam, govorimo o nečem drugem: tukaj bi otroke načrtno pripeljali v okolje, ki je zanje slabše. Tega si kot družba ne smemo privoščiti. Ne moremo se igrati z otroki, kot da so modni dodatek. 

Ne moremo se igrati z otroki, kot da so modni dodatek. 
Vir: Tamino Petelinšek/DOMOVINA

Bi morali zdravniki doseči, da imajo tudi v tem primeru možnost ugovora vesti, enako kot v primeru opravljanja splava?

To ne bi smelo biti stvar ugovora vesti zgolj posameznega zdravnika, ampak mora biti ugovor vesti celotne družbe. Vrata, ki se odpirajo s to odločitvijo ustavnega sodišča, peljejo v situacijo, ki za otroke kot pripadnike naše skupnosti ni dobra. To so najšibkejši pripadniki naše skupnosti, ki se ne morejo sami braniti, si ne morejo pomagati, pač pa so žrtve odločitev odraslih. Zato moramo odrasli stopiti skupaj in pri odgovornih doseči odločitev v dobro otrok.

Iz stališča Komisije za medicinsko etiko leta 2012, še v času, ko jo je vodil nevrolog prof. dr. Jože Trontelj (nekdanji predsednik SAZU), izhaja, da bi šlo v primerih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) pri samskih ženskah in lezbičnih parih za medicinski poseg brez zdravstvenega razloga, ki bi omogočil spočetje in rojstvo vnaprej prikrajšanega otroka, kar je, so poudarili, etično sporno. Očitno so argumenti, da je otrok »pravica« samskih žensk in lezbičnih parov, na ustavnem sodišču kljub temu zdaj prevladali. Kako to komentirate?

Vsem mora biti jasno, da otrok ni nikogaršnja pravica. V liberalni demokraciji si nihče ne sme lastiti pravice do drugega človeka. Ustavno sodišče je odločbo oprlo na ustavni člen, ki govori, da smo vsi enakopravni. Toda hkrati odreka enakopravnost otrokom, ki bodo na podlagi te ustavne odločbe prikrajšani, pa čeprav bi morale biti ravno pravice otrok daleč nad željami odraslih. 

To ne bi smelo biti stvar ugovora vesti zgolj posameznega zdravnika, ampak mora biti ugovor vesti celotne družbe.

Ustavno sodišče bi moralo biti dejansko prvo, ki stopi v bran pravic otrok.

Absolutno. Žal je ustavno sodišče postalo podaljšana roka levice. Moralo bi biti varuh ustavnosti in vrednot naše družbe. S tem se dela škoda instituciji, ki jo bomo popravljali še desetletja.

Glede na to, da bo medicina pomagala pri spočetju otroka samskim ženskam in lezbičnim parom, je lahko korak naprej sledeč: zagotavljanje otrok samskim moškim in tistim v homoseksualnih zvezah s pomočjo nadomestnega materinstva. Samski moški ali homoseksualni par bi za plačilo najel nadomestno mater, da da za semenčico (tega moškega oziroma enega od moških v paru) na voljo svoje jajčece in maternico, otroku, ki ga donosi, pa se vnaprej odreče kot mati. Zdi se, da postajajo otroci tržno blago.

Opravka imamo s civilizacijsko Pandorino skrinjico. Ni vsaka stvar, ki jo je medicina zmožna narediti, tudi etična. Pri tej odločitvi močno trčimo v zid etičnosti. Najprej se moramo vprašati, kaj je za otroka dobro, ne pa, česa si en odrasel, dva odrasla ali recimo trije želijo. 

Odločbo ustavnega sodišča mora zdaj državni zbor udejanjiti v letu dni, in sicer z novelo Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, po kateri so trenutno do OBMP upravičeni zgolj neplodni heteroseksualni pari. Odločbe ni moč spodbijati, pa vendar: ali pričakujete, da se bo tudi tokrat oglasila Komisija za medicinsko etiko in pojasnila svoje stališče do tega vprašanja?

Upam, da se bo Komisija za medicinsko etiko opredelila, a se bojim, da bo preslišana. Sedanja oblast je pripravljena povoziti tudi referendume, ljudsko voljo, celo samo ustavo, da doseže svoje cilje, pa čeprav je to za ljudi slabo. Upam, da bo naslednja sestava ustavnega sodišča manj politična in se bo morda to vprašanje lahko še enkrat odprlo. 

Upam, da bo naslednja sestava ustavnega sodišča manj politična in se bo morda to vprašanje lahko še enkrat odprlo. 
Vir: Tamino Petelinšek/DOMOVINA

Govoril sem z nekaj zdravniki, ki se strinjajo, da ureditev, ki jo uvaja ustavno sodišče, ni etična in ni v interesu otrok, vendar se ne želijo izpostaviti, da jih ne bi v družbi etiketirali ali celo ovirali na poklicni poti. Smo mar priča pojavu ideološkega ustrahovanja, utišanja? 

Predsednik vlade Robert Golob je pred časom napovedal totalno vojno zdravnikom. To vojno čutimo, čeprav jo izgublja na celi črti, pri čemer so žrtve bolniki. Zdravstvo je v katastrofalnem stanju. Je precej slabše, kot je bilo na začetku mandata te vlade. Uspelo mu je, da so nezadovoljni prav vsi deležniki v zdravstvu: pacienti, zdravniki, medicinske sestre ... Vse, kar se je dalo zavoziti, je zavozil. Toda čeprav to vojno izgublja, na svoji koži posledic ne čuti, zato vztraja. In kdo čuti posledice? Čutijo jih bolniki. Že zaradi tega bi moral biti odstavljen! Predsednik vlade bi moral prevzeti objektivno odgovornost za vsakega bolnika, ki se mu zdravje zaradi te njegove totalne vojne poslabša ali celo umre – igranje z zdravjem ljudi ne bi smelo ostati nekaznovano.

Kako komentirate besede ministrice za zdravje Valentine Prevolnik Rupel, češ da ob spremembi zdravstvenega sistema ta pač zaniha?

Ne le da so v tako krhkem sistemu nihanja nedopustna, ampak kar oni vidijo kot rešitev, bo probleme zgolj še poglobilo. Od te vlade nismo videli niti ene rešitve za zdravstvo. Stanje se iz tedna v teden slabša. Dejansko se hvalijo z neuspehi. Realnost lahko ignoriraš nekaj časa, ne moreš pa ignorirati posledic ignoriranja realnosti. Zaradi pomanjkanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je zdravljenje na primarni ravni slabše, kot je bilo. Manj ljudi enostavno ne zmore zagotavljati enako kakovostnih in pravočasnih storitev. Število prebivalstva narašča, hkrati se družba stara, potrebe po zdravstvenih storitvah naraščajo, zdravstveni kader pa upada in odhaja. Jasno je, da ne more biti enako dobro poskrbljeno za ljudi. 

Na družbenem omrežju X in v nekaterih medijih ste večkrat kritični do potez sedanje oblasti na področju zdravstva in širše. Oglasili ste se tudi na temo, ki je bila povod za ta intervju. Ste imeli do zdaj kot zdravnik zaradi svojih kritičnih besed že kakšne negativne posledice?

Moja etična dolžnost je, da se kot zdravnik oglasim. Ne poznam zdravnika, ki bi to vlado podpiral, razen tistih nekaj, ki so v tem času postali vladni uslužbenci. Gonilo za oglašanje je, da imaš Slovenijo rad. Slovenijo moraš imeti bolj rad od kakršnihkoli priboljškov, ki jih lahko dobiš od oblasti, če ostaneš tiho. 

Slovenijo moraš imeti bolj rad od kakršnihkoli priboljškov, ki jih lahko dobiš od oblasti, če ostaneš tiho. 

Vlada pravi, da bo s sprejetjem novele Zakona o zdravstveni dejavnosti prišlo do bolj jasne ločitve javnega in zasebnega zdravstva, da ne bo več zdravniških »dvoživk« … Kakšen je vaš odziv na to?

Novela Zakona o zdravstveni dejavnosti se loteva stvari, ki so popolnoma nepomembne. Razmejitev med javnim in zasebnim ni problematična. Pomembno je le, da bolnik do zdravljenja pride v razumnem času. Če plačuje zdravstveno zavarovanje, mora priti do storitve ne glede na to, kdo je lastnik ambulante ali zdravstvenega centra, kjer se zdravi. To bi moralo biti vseeno. Dogaja pa se totalna vojna zoper zdravnike, kjer premier namerno poslabšuje naš položaj. Najbrž zato, ker smo še ena redkih družbenih skupin, ki se mu upiramo. 

Posamezni primeri zdravniških praks so v splošni javnosti zelo slabo sprejeti. Na primer, ko pride bolnik dopoldan k zdravniku v ambulanto v javni zavod in mu ta pove, da je čakalna doba za določen poseg pol leta ali eno leto, ter pri tem doda, da lahko pride k njemu kot zasebniku oziroma h koncesionarju, za katerega dela, in bo na vrsti v tednu dni. Seveda ob plačilu. 

Za čakalne vrste je kriv izključno ZZZS. Obstajajo zato, ker ZZZS-ju zmanjka denarja za plačilo vseh potrebnih storitev za paciente. Tudi če obstajajo kapacitete, da bi lahko zdravstvene ustanove opravile več določenih storitev. Zdravnik ima lahko čas, toda če opravi pregled ali poseg, mu ZZZS zanj ne bo plačal. Če pa se ta denar zagotovi (samoplačništvo), se storitev lahko izvede. Ni torej vedno problem v pomanjkanju zdravnikov, pač pa v tem, da ZZZS ni zmožen pokrivati vseh storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje. 

Vir: Tamino Petelinšek/DOMOVINA

Bi za zagotovitev denarja morali zvišati obvezni zdravstveni prispevek, ki se nam obračuna od bruto plač?

Ne. Odpreti bi morali trg zavarovalnic. Zdaj imamo monopol zavarovalnice (ZZZS), ki ne deluje. Kako? Razložimo na primeru avtomobilov: za zavarovanje avtomobila lahko izberemo med več zavarovalnicami. Če ne dobiš storitve pri eni, greš h konkurenci. Nikoli še nisem slišal, da bi kdo na popravilo avta čakal šest ali 12 mesecev. Pri zdravstvenem zavarovanju pa konkurence ni, zato je ZZZS-ju vseeno, ali si kot uporabnik zadovoljen ali ne. Rešitev je v odprtju trga zdravstvenih zavarovalnic, v uvedbi konkurence; potem se bodo tepli za to, kdo vam bo omogočil boljše in hitrejše storitve.

Pri zdravstvenem zavarovanju konkurence ni, zato je ZZZS-ju vseeno, ali si kot uporabnik zadovoljen ali ne.

Temu seveda na levi politični strani nasprotujejo.

Seveda. Oni bodo vedno nasprotovali temu, da ljudje sami odločajo. Skrajna levica, od komunizma dalje, želi odločati namesto nas. Izbirajo namreč stvari, ki jih mi sami ne bi nikoli kupili: slabe stvari ali stvari, ki jih po previsokih cenah dostavljajo njihovi dvorni dobavitelji oziroma prijatelji. Na sedaj obstoječi način nam jih vsem vsiljujejo, zato odločanja ne bodo prepustili zlahka. 

Vidite v prepuščanju odločanja neposredno v roke ljudi rešitev tudi za druge sisteme v Sloveniji?

Absolutno! Z eno besedo: subsidiarnost. Subsidiarnost pomeni, da se stvari rešujejo na najnižji še učinkoviti ravni. Če imava midva npr. spor, se bova najprej pogovorila, nato morda iskala mediatorja; ne bova šla takoj na ustavno sodišče. Z odločanjem človek raste in se razvija, zato naj bo odločanje čim dlje od ministrov in čim bližje človeku. Država naj zniža davke, da boste vi odločali, kam bo šel vaš denar, ne pa da država misli namesto vas in vaš denar porablja za prijatelje. V komunizmu jim je ustrezalo, da so ljudje kot ovce. Ampak mi smo komunizem premagali, zdaj je čas, da usodo prevzamemo v svoje roke – ni več na mestu, da nas ponovno oblečejo v ovce.

V sedanjem primeru govorimo o tem, da se načrtno ustvarja pogoje, ki so za otroka slabši.

(177: 16-18)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike