France Cukjati: Te vlade res ne razumem. Če se vselim v skoraj novo hišo, je ne bom šel podirat samo zato, ker jo je zgradil nekdo drug (1. del)
POSLUŠAJ ČLANEK
Z zdravnikom, politikom in teologom Francetom Cukjatijem smo spregovorili v času, ko je vlada ukinila Muzej slovenske osamosvojitve, ko pripravlja zdravstveno reformo, predsednica Državnega zbora pa se skoraj vsak teden zaplete v kakšno novo afero.
V prvem delu intervjuja smo spregovorili o pogledu na današnjo politiko, posebej še na delovanje Urške Klakočar Zupančič na mestu predsednice parlamenta, mestu, ki ga je Cukjati s široko politično podporo preko polov zasedal med letoma 2004 in 2008. Pa tudi o tem, kakšno zdravstveno reformo so v preteklosti že načrtovali in kakšno bi potrebovali, ter seveda o odnosu do zgodovine pod različnimi vladami.
Ko ste bili leta 2004 izvoljeni za predsednika parlamenta, sta vas podprli dve tretjini poslancev, tudi nekateri iz opozicije. Danes je doseganje takšne enotnosti tudi preko meja polov skoraj nepredstavljivo. Kako ste takrat to dosegli?
Vladna večina je takrat segala komaj malo čez polovico. Vesel sem, da sem dobil takšno podporo, so me pa mnogi poslanci poznali od prej. Takrat še ni bilo toliko politike novih obrazov in je bila morda le tretjina poslancev v parlamentu novih. S tem je bila zagotovljena tudi neka kontinuiteta dela, izkušeni poslanci pa so tudi drugače odreagirali na konflikte in izzive, s katerimi so se srečali.
Parlament sestavljen iz pretežno novih poslancev pa se običajno obnaša nekako nezrelo. To je škoda. Izkušene stranke namreč prinašajo zrel odnos do politike, v njih se tudi vzgajajo bodoči novi poslanci. Nekaj mesecev pred volitvami ustvarjena stranka pa pobere vse mogoče, kar pa je velika sprememba miselnosti, tudi zrelosti in v prvi polovici mandata običajno vodi v obilo napak, tudi zaletavosti.
Kje pa vidite ključne razlike v delovanju parlamenta takrat in danes?
Danes opažamo nezrel odnos do političnih vprašanj. To je posledica tega, da je toliko poslancev popolnoma novih. Nimamo namreč fakultete, ki bi te pripravila na delo poslanca. Enostavno moraš dozoreti na podlagi izkušenj.
Stranke s tradicijo imajo tudi navznoter več pluralnosti, ljudi, ki različno razmišljajo, imajo nekateri malo bolj leve, drugi malo bolj desne težnje in tako v stranki stališča tudi zorijo. V novih strankah tega ni videti. Pred dvajsetimi leti je bilo povsem normalno, da vladnih predlogov niso vedno podprli popolnoma vsi poslanci koalicije. So jih pa včasih podprli celo nekateri poslanci opozicije. Popolnoma novi ljudje se v takšen sistem težko vključijo in zberejo pogum za samostojno odločitev.
Tudi aktualna predsednica Državnega zbora spada v »klub novincev« in skoraj vsak teden naredi kakšno napako, škandal. Kako gledate na njeno delovanje in sploh na dejstvo, da nek poslanec novinec zasede mesto predsednika parlamenta?
Mislim, da je prvič v zgodovini nek novinec prevzel tako pomembno funkcijo. Včasih brez izkušenj vsaj enega mandata nihče sploh kandidiral ne bi za to mesto. Mislim, da so z njo naredili veliko napako. Dodatno še zaradi njenih značajskih lastnosti.
Kot predsednica bi se morala zavedati, da je neprestano na očeh celotne Slovenije ter da jo zdaj ljudje poznajo kot predsednico parlamenta, ne pa kot deklico iz raznih klubov, zabav in podobnega. In od tiste, ki jo poznajo kot predsednico parlamenta, ljudje pričakujejo, da se bo temu primerno tudi obnašala.
Za njeno sedanje sproščeno obnašanje pa bi bil verjetno najbolj primeren pridevnik avšasto. To, kar počenja, ne počne iz neke hudobije ali zlobe, je pa avšasto.
Kako to, da stranka sploh izbere takšnega kandidata za to mesto?
To lahko naredi samo stranka, ki nima izkušenj v političnem delu. In potem dela takšne napake. Kot bi dali veliko križarko voditi neizkušenemu človeku. Lahko jo sicer vodi, ampak to lahko privede tudi do hude katastrofe.
Posebej še, če išče pot s pomočjo prišepetovalcev, ki so prav tako neizkušeni, pobrani iz raznih ideoloških krogov. Čudim se, da so jo kandidirali na to mesto. Čudim pa se tudi temu, da je ona to sprejela. Tak zaletav pogum je nevaren tudi za tiste, ki se nanj zanašajo.
Če bi vas predsednica Državnega zbora danes vprašala za nasvet, kaj bi ji svetovali?
Naj pomisli na funkcijo, ki jo zaseda, ter da ljudje pričakujejo tudi temu primerno obnašanje. Klovne znajo igrati tudi drugi, in to dosti bolje, zato ni treba, da to počne ona. Tega bi se morala zavedati.
Jaz tudi ne bi zdaj stopil v koncertno dvorano in začel igrati violino. Človek se mora zavedati svojih lastnih sposobnosti. Na njenem mestu pa tudi, da je vsak njen korak na očeh javnosti.
Osrednja tema slovenske politike v zadnjih mesecih je zdravstvo, kar pa ni problem, ki bi nastal včeraj. Ste, zdravnik, član odbora za zdravstvo v stranki, bili ste tudi sekretar za primarno zdravstvo v Bajukovi vladi, sodelovali ste pri ustanovitvi zdravniške zbornice. Kako ste takrat videli situacijo v zdravstvu in kateri današnji problemi so se že nakazovali takrat? Katere rešitve ste takrat predvidevali?
Slovenska zdravniška zbornica je bila ustanovljena kot druga na svetu, konec 19. stoletja. Prva je bila na Dunaju, druga, dve leti kasneje pa v Ljubljani. Delovala je do konca 2. svetovne vojne, ko je bila nato leta 1945 prepovedana, zdravniki pa so se bili prisiljeni vključiti v režimski sanitarni sindikat. Ob osamosvojitvi smo zdravniki nato realizirali svojo željo po obnovitvi zbornice. In že leta 1990 sem bil del skupine, ki je pripravljala ustanovitev zbornice.
Celoten postopek je vodila šestčlanska skupina, ki je poznala zdravstvo. Sodelovali smo tudi pri prvem zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki je bil sprejet spomladi 1992. Bili smo tako učinkoviti, da smo en teden po uzakonitvi zdravniške zbornice že izvedli prvo skupščino, ker je bilo že vse pripravljeno.
Kmalu je bil sprejet sistem opredeljevanja bolnikov za osebnega izbranega zdravnika in sistem glavarine, česar prej nismo poznali, so pa poznali na Zahodu. Takrat je bilo tudi predvideno, da bi zdravstveno službo plačevali po opravljenem delu, po učinku. Osebni izbrani zdravniki bi bili plačani po številu opredeljenih pacientov.
Ker smo se zavedali kadrovske podhranjenosti, smo se tudi zavedali, da je treba zdravnike motivirati, da sprejmejo dodatne paciente. To pa žal ni bilo nikoli realizirano.
Kaj pa v času Bajukove vlade, ko ste bili sekretar?
Ta vlada je trajala samo 5 mesecev, potem so bile volitve. Kot odgovorni za osnovno zdravstvo sem najprej želel dobiti točno sliko stanja mreže osnovnega zdravstva na terenu. V pisarnah, ki so odgovorne za osnovno zdravstvo, so mi gospe, ki so tam delale, vztrajno govorile, da se to pač ne da. In potem sem se tega lotil sam. Zbral sem točne podatke, ki jih takrat ni imelo niti ministrstvo, niti kdo drug. Šlo je za imena, rojstne podatke, kraj delovanja, obseg zaposlitve vseh zdravnikov, pediatrov, šolskih, splošnih, zobozdravnikov, ginekologov, patronažne službe in podobno.
Dobil sem strahotno podobo. Nekateri kraji so imeli samo 30 % od potrebnega števila zdravnikov glede na standard, za katerega sem takrat vzel kar slovensko povprečje. V nekem kraju, kjer bi moralo biti 9 ginekologov, jih je delalo samo 5. Kar pomeni, da je imel posamezen ginekolog skoraj dvojno število žensk. V Ljubljani, pa so jih imeli še enkrat več, kot jih jim je pripadalo po standardu. Te razlike so bile jasno vidne tudi na terenu in jasno je bilo, da je treba nekaj hitro ukreniti.
Ugotovil sem tudi, da je bila povprečna starost splošnih zdravnikov takrat skoraj 50 let in da bo čez 8 let velika kriza, ko se bodo ti zdravniki upokojili. Govorim o letu 2000. Glede na sliko, ki smo jo dobili, je postalo jasno, da bo treba podvojiti vpis na medicinsko fakulteto. Problemi, ki jih imamo danes, se vlečejo torej že od takrat, čeprav smo vmes odprli medicinsko fakulteto v Mariboru.
Skratka, prvi problem slovenskega zdravstva je pomanjkanje kadrov. Drugi problem je, da niso toliko zainteresirani, ker niso plačani po učinku, tretji problem pa je ujetost v socialistično miselnost, da je javno zdravstvo samo tisto, ki se opravlja z zaposlenimi v državni službi.
Kakšne rešitve ste predvidevali takrat, če bi vlada po volitvah nadaljevala z delom?
Pravzaprav iste, o katerih govorimo še danes. Zgledovanje po uspešnih modelih Avstrije, Švice, Švedske. Že leta 1996 smo imeli obsežno razpravo pri takratnem ministru dr. Voljču – v njej je sodeloval tudi dr. Keber, ki ga danes poznamo kot velikega zagovornika socialistične miselnosti – in skupna ugotovitev te razprave je bila, da je potrebno zdravnike izvzeti iz pavšalnega plačila državnih uslužbencev.
Takrat še ni bilo enotnega plačnega sistema, ki je nastopil leta 2008, pa je bilo že takrat jasno, da se zdravnikov ne da plačevati pavšalno. Zdravnik je tisti, ki samostojno opravlja dejavnost in nosi tudi vso odgovornost. Zdravnik dejansko samostojno opravlja svoje »obrtniško« delo in to delo bi se moralo plačevati po storitvah, ki jih opravi. Tistemu, ki opravi deset operacij na teden pol manj kot tistemu, ki opravi dvajset enakih operacij. Pozor, govorimo o razpravi leta 1996.
Pred leti je zdravniški sindikat Fides ponovno obudil to idejo, da bi tako zajeli vse zdravnike, tiste, ki so zaposleni, in tiste, ki delajo po pogodbi, kot samostojni podjetniki, da bi opravili čim več storitev. Na tak način bi jih najbolj motivirali, da bi čim več delali. Za bohlonaj zdravniki ne morejo ves čas delati. Ampak nasprotovanja tem rešitvam pa je danes bistveno več kot takrat.
Pa govorimo o rešitvah, ki so podobne Estoniji, po kateri bi se rad zgledoval sedanji minister. Tam, pa tudi sicer v Zahodni Evropi praktično ne najdete primarnega zdravnika, ki bi bil državni uslužbenec. Tam je celotno primarno zdravstvo v zasebnem sistemu, podobno kot naši koncesionarji, ki jih plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje.
Zgodba z vašim iskanjem podatkov me nekoliko spominja na ekipo zdajšnjega ministra, ki je za podobno analizo porabil sicer dvakrat več časa. Nedavno so predstavili njene izsledke. Kje vidite vzporednice in kje razlike med vašim delom in delom ministra Loredana?
Sam sem to naredil v štirih mesecih. Ko sem odhajal z ministrstva, sem posnetek mreže osnovnega zdravstva pustil nasledniku v elektronski obliki in šest izvodov sprintanih in vezanih tabelaričnih preglednic na 174 straneh. Če bi se ti podatki vsako leto ažurirali, bi danes točno vedeli, kaj se dogaja na posameznem področju osnovnega zdravstva, v posameznem kraju, zdravstvenem domu, delovnem mestu in zbirno v celotni Sloveniji.
Te analize sem pustil na ministrstvu, a se mi zdi, da je vse to verjetno šlo v razrez. Žal pogosto nova vlada, ko pride, smatra, da je vse, kar je naredila prejšnja vlada, zanič. Tej bolezni je še najbolj od vseh podlegla sedanja vlada, ki črta vse, kar je bilo kdaj v preteklosti pripravljeno.
To je tako, kot če bi gradili hišo in bi vsako leto menjali ekipo, vsaka ekipa pa bi najprej vse podrla do tal in začela graditi znova. Na tak način ne bi hiše spravili niti do strehe. Ne vem, ali je to zgolj politični primitivizem, ali pa je v ozadju kaj hujšega.
Ko so bili javnosti predstavljeni podatki Loredanove analize in je premier Golob ocenil, da je stanje slabše, kot si je kdorkoli predstavljal, so bila predstavljena tudi pavšalna izhodišča za zdravstveno reformo. Gre reforma po vašem mnenju v pravo smer?
Težko ocenim, se nisem poglabljal vanjo. Že takrat, ko sem se s tem redno ukvarjal, sta se kazali dve smeri reforme. Prva je v zadostni »proizvodnji« zdravstvenega kadra. To je za zdravnike ukrep z zelo poznim učinkom, saj študij medicine in specializacija trajata skupaj najmanj deset let. O drugih ukrepih s hitrim učinkom pa smo v zadnjih desetih ali petnajstih letih veliko razpravljali tudi na Zdravniški zbornici, skupaj z relevantnimi strokovnjaki ne le zdravstva ampak tudi zavarovalništva, ekonomije, itd. Ko danes gledam predloge, ki smo jih takrat pripravili, se mi zdi, da so še vedno aktualni, niti enega ne bi spreminjal.
Kdor danes odkriva toplo vodo, ne ve, da je veliko stvari že pripravljenih in da nima smisla vsega tega zavreči. Podobno, kot je bilo z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet, pa so ga zaustavili in zdaj napovedujejo, da ga bodo napisali povsem na novo.
Tega res ne razumem. Če se vselim v skoraj novo hišo, je ne bom šel podirat samo zato, ker jo je zgradil nekdo drug. Morda popravim kakšno malenkost po svojem okusu. To rušenje, ki smo mu priča danes, pa je bolezen, ki jo v resnih demokracijah ne vidimo.
O katerih ukrepih torej govoriva, poleg tega, da so zdravniki plačani po opravljenem delu?
Prvi korak je postavitev mreže. Najprej je potrebno ugotoviti, kakšno je stanje, nato postaviti standard za vse parametre, ki jih mreža spremlja, potem se oblikuje idealna mreža in določi postopek, kako in kdaj se bomo idealni mreži približali.
Leta 1992 je bila kot izhodišče zdravstvene politike zasnovana mreža. Takrat je bilo rečeno, da se nič ne investira v zmogljivosti zdravstva, dokler mreža ne bo postavljena. Še vedno ni postavljena, pa smo vmes zgradili novo pediatrično kliniko, onkološki inštitut, klinike v UKC Maribor. Kar tako, v nasprotju z zakonom.
Plačni sistem pa bi moral slediti gospodarski logiki. Opraviš storitev in zanjo dobiš plačilo. Razlika je samo v tem, da je plačnik zavarovalnica, država pa nadzira celoten sistem, poskrbi za spremljanje kakovosti storitev, podeljuje licence za opravljanje zdravstvene dejavnosti in podobno. Moramo vzpostaviti tržni mehanizem, s katerim bi bilo možno zagotoviti zdravnika tudi v oddaljenih krajih in na manj priljubljenih delovnih mestih. Če ti manjka kadra in ta beži drugam, je treba pač dvigniti plačo. Če hočeš več in kvalitetno opravljenega dela, moraš take ljudi plačevati po kakovostno opravljenem delu. Danes so odprte meje, prost pretok ljudi, kar pomeni, da kadarkoli lahko gredo tudi drugam.
Še vedno spremljam razmere v avstrijskem zdravstvu, predvsem na Koroškem. Iz Beljaka je pred nekaj leti odšel priljubljen ginekolog v Spittal in velik del pacientk za njim. Klinika v Beljaku, ki je izgubila velik del klientele, ga je prosila, da se vrne, in mu ponudila skoraj dvakratno plačo. In je prišel. In tudi pacientke so se vrnile. Iskani poklici tako ali drugače izsilijo višje plačilo, ali pa gredo drugam. Veste, v grdem kapitalizmu je zdravnik vesel pacienta, v socializmu pa je vse več primerov, ko bi zaradi plačne uravnilovke vse več zdravnikov pacientu najraje reklo: »Kaj pa je tebe treba bilo!«
Zakaj nobena vlada do zdaj ni uspela vzpostaviti niti mreže, ki jo omenjate?
Večinoma nimajo korajže. Čeprav socialistična miselnost ni najbolj prisotna, je najbolj kričeča in vsak minister prej ali slej neha drezati vanjo. Predsedniki vlad pa so tako daleč od zdravstva, ker ga ne poznajo.
Ta vlada bi z izredno veliko in trdno večino v parlamentu lahko naredila kakšen odločen korak v smer posodabljanja zdravstvenega sistema. A se bojim, da bomo kot edina evropska država ostali žalosten primer, kaj se zgodi ujetnikom te miselnosti.
Tej socialistični miselnosti bi lahko pripisali tudi ukinitev muzeja Slovenske osamosvojitve, ki se je zgodila v praksi nedavno. Kako ste razumeli to potezo?
Ko sva z ženo pred dobrimi desetimi leti potovala po Baltskih državah, sva že takrat v Litvi, Latviji in Estoniji videla muzeje o komunističnem nasilju. Tam so že takrat čutili, da je to tako pomembno zaznamovalo njihov narod, da ne morejo ne-imeti takšnega muzeja.
Pri nas tako daleč sploh nismo šli, da bi obravnavali komunistično nasilje, zgolj osamosvojitev. Ampak se očitno tudi osamosvojitve sramujemo. Ukinitev muzeja, ki so ga pravzaprav postavili idealisti, država pa le odobrila in podprla, vidim kot proti-državotvorno, nekulturno, podlo, nezaslišano.
Govorijo o združevanju, ampak v resnici gre za ukinjanje. To niti ni kulturni marksizem, je bolj marksistična kultura, se pravi poden od kulture.
Kar naprej ponavljamo Dražgoše, Ljubljana je polna spomenikov NOB. Demos tega ni preganjal, ni rušil. Pri njih pa je to prva stvar, ki so jo naredili, ko so prišli na oblast. Ko nastopi desna vlada, vedno vpijejo, da se odpirajo ideološke teme, da se gremo ideologijo. Pa poglejte, kaj je naredila ta vlada. Najprej je planila po ideoloških temah, od družinskega zakonika do muzeja osamosvojitve. Obsedeni so z ideologijo. Padli smo v tak kulturni primitivizem, da se nas Bog usmili.
V prvem delu intervjuja smo spregovorili o pogledu na današnjo politiko, posebej še na delovanje Urške Klakočar Zupančič na mestu predsednice parlamenta, mestu, ki ga je Cukjati s široko politično podporo preko polov zasedal med letoma 2004 in 2008. Pa tudi o tem, kakšno zdravstveno reformo so v preteklosti že načrtovali in kakšno bi potrebovali, ter seveda o odnosu do zgodovine pod različnimi vladami.
Ko ste bili leta 2004 izvoljeni za predsednika parlamenta, sta vas podprli dve tretjini poslancev, tudi nekateri iz opozicije. Danes je doseganje takšne enotnosti tudi preko meja polov skoraj nepredstavljivo. Kako ste takrat to dosegli?
Vladna večina je takrat segala komaj malo čez polovico. Vesel sem, da sem dobil takšno podporo, so me pa mnogi poslanci poznali od prej. Takrat še ni bilo toliko politike novih obrazov in je bila morda le tretjina poslancev v parlamentu novih. S tem je bila zagotovljena tudi neka kontinuiteta dela, izkušeni poslanci pa so tudi drugače odreagirali na konflikte in izzive, s katerimi so se srečali.
Parlament sestavljen iz pretežno novih poslancev pa se običajno obnaša nekako nezrelo. To je škoda. Izkušene stranke namreč prinašajo zrel odnos do politike, v njih se tudi vzgajajo bodoči novi poslanci. Nekaj mesecev pred volitvami ustvarjena stranka pa pobere vse mogoče, kar pa je velika sprememba miselnosti, tudi zrelosti in v prvi polovici mandata običajno vodi v obilo napak, tudi zaletavosti.
Kje pa vidite ključne razlike v delovanju parlamenta takrat in danes?
Danes opažamo nezrel odnos do političnih vprašanj. To je posledica tega, da je toliko poslancev popolnoma novih. Nimamo namreč fakultete, ki bi te pripravila na delo poslanca. Enostavno moraš dozoreti na podlagi izkušenj.
Stranke s tradicijo imajo tudi navznoter več pluralnosti, ljudi, ki različno razmišljajo, imajo nekateri malo bolj leve, drugi malo bolj desne težnje in tako v stranki stališča tudi zorijo. V novih strankah tega ni videti. Pred dvajsetimi leti je bilo povsem normalno, da vladnih predlogov niso vedno podprli popolnoma vsi poslanci koalicije. So jih pa včasih podprli celo nekateri poslanci opozicije. Popolnoma novi ljudje se v takšen sistem težko vključijo in zberejo pogum za samostojno odločitev.
Pred dvajsetimi leti je bilo povsem normalno, da vladnih predlogov niso vedno podprli popolnoma vsi poslanci koalicije. So jih pa včasih podprli celo nekateri poslanci opozicije.
Tudi aktualna predsednica Državnega zbora spada v »klub novincev« in skoraj vsak teden naredi kakšno napako, škandal. Kako gledate na njeno delovanje in sploh na dejstvo, da nek poslanec novinec zasede mesto predsednika parlamenta?
Mislim, da je prvič v zgodovini nek novinec prevzel tako pomembno funkcijo. Včasih brez izkušenj vsaj enega mandata nihče sploh kandidiral ne bi za to mesto. Mislim, da so z njo naredili veliko napako. Dodatno še zaradi njenih značajskih lastnosti.
Kot predsednica bi se morala zavedati, da je neprestano na očeh celotne Slovenije ter da jo zdaj ljudje poznajo kot predsednico parlamenta, ne pa kot deklico iz raznih klubov, zabav in podobnega. In od tiste, ki jo poznajo kot predsednico parlamenta, ljudje pričakujejo, da se bo temu primerno tudi obnašala.
Za njeno sedanje sproščeno obnašanje pa bi bil verjetno najbolj primeren pridevnik avšasto. To, kar počenja, ne počne iz neke hudobije ali zlobe, je pa avšasto.
Kako to, da stranka sploh izbere takšnega kandidata za to mesto?
To lahko naredi samo stranka, ki nima izkušenj v političnem delu. In potem dela takšne napake. Kot bi dali veliko križarko voditi neizkušenemu človeku. Lahko jo sicer vodi, ampak to lahko privede tudi do hude katastrofe.
Posebej še, če išče pot s pomočjo prišepetovalcev, ki so prav tako neizkušeni, pobrani iz raznih ideoloških krogov. Čudim se, da so jo kandidirali na to mesto. Čudim pa se tudi temu, da je ona to sprejela. Tak zaletav pogum je nevaren tudi za tiste, ki se nanj zanašajo.
To, kar počenja Urška Klakočar Zupančič, ne počne iz neke hudobije ali zlobe, je pa avšasto
Če bi vas predsednica Državnega zbora danes vprašala za nasvet, kaj bi ji svetovali?
Naj pomisli na funkcijo, ki jo zaseda, ter da ljudje pričakujejo tudi temu primerno obnašanje. Klovne znajo igrati tudi drugi, in to dosti bolje, zato ni treba, da to počne ona. Tega bi se morala zavedati.
Jaz tudi ne bi zdaj stopil v koncertno dvorano in začel igrati violino. Človek se mora zavedati svojih lastnih sposobnosti. Na njenem mestu pa tudi, da je vsak njen korak na očeh javnosti.
Osrednja tema slovenske politike v zadnjih mesecih je zdravstvo, kar pa ni problem, ki bi nastal včeraj. Ste, zdravnik, član odbora za zdravstvo v stranki, bili ste tudi sekretar za primarno zdravstvo v Bajukovi vladi, sodelovali ste pri ustanovitvi zdravniške zbornice. Kako ste takrat videli situacijo v zdravstvu in kateri današnji problemi so se že nakazovali takrat? Katere rešitve ste takrat predvidevali?
Slovenska zdravniška zbornica je bila ustanovljena kot druga na svetu, konec 19. stoletja. Prva je bila na Dunaju, druga, dve leti kasneje pa v Ljubljani. Delovala je do konca 2. svetovne vojne, ko je bila nato leta 1945 prepovedana, zdravniki pa so se bili prisiljeni vključiti v režimski sanitarni sindikat. Ob osamosvojitvi smo zdravniki nato realizirali svojo željo po obnovitvi zbornice. In že leta 1990 sem bil del skupine, ki je pripravljala ustanovitev zbornice.
Celoten postopek je vodila šestčlanska skupina, ki je poznala zdravstvo. Sodelovali smo tudi pri prvem zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki je bil sprejet spomladi 1992. Bili smo tako učinkoviti, da smo en teden po uzakonitvi zdravniške zbornice že izvedli prvo skupščino, ker je bilo že vse pripravljeno.
Kmalu je bil sprejet sistem opredeljevanja bolnikov za osebnega izbranega zdravnika in sistem glavarine, česar prej nismo poznali, so pa poznali na Zahodu. Takrat je bilo tudi predvideno, da bi zdravstveno službo plačevali po opravljenem delu, po učinku. Osebni izbrani zdravniki bi bili plačani po številu opredeljenih pacientov.
Ker smo se zavedali kadrovske podhranjenosti, smo se tudi zavedali, da je treba zdravnike motivirati, da sprejmejo dodatne paciente. To pa žal ni bilo nikoli realizirano.
Kaj pa v času Bajukove vlade, ko ste bili sekretar?
Ta vlada je trajala samo 5 mesecev, potem so bile volitve. Kot odgovorni za osnovno zdravstvo sem najprej želel dobiti točno sliko stanja mreže osnovnega zdravstva na terenu. V pisarnah, ki so odgovorne za osnovno zdravstvo, so mi gospe, ki so tam delale, vztrajno govorile, da se to pač ne da. In potem sem se tega lotil sam. Zbral sem točne podatke, ki jih takrat ni imelo niti ministrstvo, niti kdo drug. Šlo je za imena, rojstne podatke, kraj delovanja, obseg zaposlitve vseh zdravnikov, pediatrov, šolskih, splošnih, zobozdravnikov, ginekologov, patronažne službe in podobno.
Dobil sem strahotno podobo. Nekateri kraji so imeli samo 30 % od potrebnega števila zdravnikov glede na standard, za katerega sem takrat vzel kar slovensko povprečje. V nekem kraju, kjer bi moralo biti 9 ginekologov, jih je delalo samo 5. Kar pomeni, da je imel posamezen ginekolog skoraj dvojno število žensk. V Ljubljani, pa so jih imeli še enkrat več, kot jih jim je pripadalo po standardu. Te razlike so bile jasno vidne tudi na terenu in jasno je bilo, da je treba nekaj hitro ukreniti.
Ugotovil sem tudi, da je bila povprečna starost splošnih zdravnikov takrat skoraj 50 let in da bo čez 8 let velika kriza, ko se bodo ti zdravniki upokojili. Govorim o letu 2000. Glede na sliko, ki smo jo dobili, je postalo jasno, da bo treba podvojiti vpis na medicinsko fakulteto. Problemi, ki jih imamo danes, se vlečejo torej že od takrat, čeprav smo vmes odprli medicinsko fakulteto v Mariboru.
Skratka, prvi problem slovenskega zdravstva je pomanjkanje kadrov. Drugi problem je, da niso toliko zainteresirani, ker niso plačani po učinku, tretji problem pa je ujetost v socialistično miselnost, da je javno zdravstvo samo tisto, ki se opravlja z zaposlenimi v državni službi.
Kakšne rešitve ste predvidevali takrat, če bi vlada po volitvah nadaljevala z delom?
Pravzaprav iste, o katerih govorimo še danes. Zgledovanje po uspešnih modelih Avstrije, Švice, Švedske. Že leta 1996 smo imeli obsežno razpravo pri takratnem ministru dr. Voljču – v njej je sodeloval tudi dr. Keber, ki ga danes poznamo kot velikega zagovornika socialistične miselnosti – in skupna ugotovitev te razprave je bila, da je potrebno zdravnike izvzeti iz pavšalnega plačila državnih uslužbencev.
Prvi problem slovenskega zdravstva je pomanjkanje kadrov. Drugi problem je, da niso toliko zainteresirani, ker niso plačani po učinku, tretji problem pa je ujetost v socialistično miselnost
Takrat še ni bilo enotnega plačnega sistema, ki je nastopil leta 2008, pa je bilo že takrat jasno, da se zdravnikov ne da plačevati pavšalno. Zdravnik je tisti, ki samostojno opravlja dejavnost in nosi tudi vso odgovornost. Zdravnik dejansko samostojno opravlja svoje »obrtniško« delo in to delo bi se moralo plačevati po storitvah, ki jih opravi. Tistemu, ki opravi deset operacij na teden pol manj kot tistemu, ki opravi dvajset enakih operacij. Pozor, govorimo o razpravi leta 1996.
Pred leti je zdravniški sindikat Fides ponovno obudil to idejo, da bi tako zajeli vse zdravnike, tiste, ki so zaposleni, in tiste, ki delajo po pogodbi, kot samostojni podjetniki, da bi opravili čim več storitev. Na tak način bi jih najbolj motivirali, da bi čim več delali. Za bohlonaj zdravniki ne morejo ves čas delati. Ampak nasprotovanja tem rešitvam pa je danes bistveno več kot takrat.
Pa govorimo o rešitvah, ki so podobne Estoniji, po kateri bi se rad zgledoval sedanji minister. Tam, pa tudi sicer v Zahodni Evropi praktično ne najdete primarnega zdravnika, ki bi bil državni uslužbenec. Tam je celotno primarno zdravstvo v zasebnem sistemu, podobno kot naši koncesionarji, ki jih plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje.
Zgodba z vašim iskanjem podatkov me nekoliko spominja na ekipo zdajšnjega ministra, ki je za podobno analizo porabil sicer dvakrat več časa. Nedavno so predstavili njene izsledke. Kje vidite vzporednice in kje razlike med vašim delom in delom ministra Loredana?
Sam sem to naredil v štirih mesecih. Ko sem odhajal z ministrstva, sem posnetek mreže osnovnega zdravstva pustil nasledniku v elektronski obliki in šest izvodov sprintanih in vezanih tabelaričnih preglednic na 174 straneh. Če bi se ti podatki vsako leto ažurirali, bi danes točno vedeli, kaj se dogaja na posameznem področju osnovnega zdravstva, v posameznem kraju, zdravstvenem domu, delovnem mestu in zbirno v celotni Sloveniji.
Te analize sem pustil na ministrstvu, a se mi zdi, da je vse to verjetno šlo v razrez. Žal pogosto nova vlada, ko pride, smatra, da je vse, kar je naredila prejšnja vlada, zanič. Tej bolezni je še najbolj od vseh podlegla sedanja vlada, ki črta vse, kar je bilo kdaj v preteklosti pripravljeno.
To je tako, kot če bi gradili hišo in bi vsako leto menjali ekipo, vsaka ekipa pa bi najprej vse podrla do tal in začela graditi znova. Na tak način ne bi hiše spravili niti do strehe. Ne vem, ali je to zgolj politični primitivizem, ali pa je v ozadju kaj hujšega.
Žal pogosto nova vlada, ko pride, smatra, da je vse, kar je naredila prejšnja vlada, zanič. Tej bolezni je še najbolj od vseh podlegla sedanja vlada, ki črta vse, kar je bilo kdaj v preteklosti pripravljeno.
Ko so bili javnosti predstavljeni podatki Loredanove analize in je premier Golob ocenil, da je stanje slabše, kot si je kdorkoli predstavljal, so bila predstavljena tudi pavšalna izhodišča za zdravstveno reformo. Gre reforma po vašem mnenju v pravo smer?
Težko ocenim, se nisem poglabljal vanjo. Že takrat, ko sem se s tem redno ukvarjal, sta se kazali dve smeri reforme. Prva je v zadostni »proizvodnji« zdravstvenega kadra. To je za zdravnike ukrep z zelo poznim učinkom, saj študij medicine in specializacija trajata skupaj najmanj deset let. O drugih ukrepih s hitrim učinkom pa smo v zadnjih desetih ali petnajstih letih veliko razpravljali tudi na Zdravniški zbornici, skupaj z relevantnimi strokovnjaki ne le zdravstva ampak tudi zavarovalništva, ekonomije, itd. Ko danes gledam predloge, ki smo jih takrat pripravili, se mi zdi, da so še vedno aktualni, niti enega ne bi spreminjal.
Kdor danes odkriva toplo vodo, ne ve, da je veliko stvari že pripravljenih in da nima smisla vsega tega zavreči. Podobno, kot je bilo z zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet, pa so ga zaustavili in zdaj napovedujejo, da ga bodo napisali povsem na novo.
Tega res ne razumem. Če se vselim v skoraj novo hišo, je ne bom šel podirat samo zato, ker jo je zgradil nekdo drug. Morda popravim kakšno malenkost po svojem okusu. To rušenje, ki smo mu priča danes, pa je bolezen, ki jo v resnih demokracijah ne vidimo.
O katerih ukrepih torej govoriva, poleg tega, da so zdravniki plačani po opravljenem delu?
Prvi korak je postavitev mreže. Najprej je potrebno ugotoviti, kakšno je stanje, nato postaviti standard za vse parametre, ki jih mreža spremlja, potem se oblikuje idealna mreža in določi postopek, kako in kdaj se bomo idealni mreži približali.
Leta 1992 je bila kot izhodišče zdravstvene politike zasnovana mreža. Takrat je bilo rečeno, da se nič ne investira v zmogljivosti zdravstva, dokler mreža ne bo postavljena. Še vedno ni postavljena, pa smo vmes zgradili novo pediatrično kliniko, onkološki inštitut, klinike v UKC Maribor. Kar tako, v nasprotju z zakonom.
Plačni sistem pa bi moral slediti gospodarski logiki. Opraviš storitev in zanjo dobiš plačilo. Razlika je samo v tem, da je plačnik zavarovalnica, država pa nadzira celoten sistem, poskrbi za spremljanje kakovosti storitev, podeljuje licence za opravljanje zdravstvene dejavnosti in podobno. Moramo vzpostaviti tržni mehanizem, s katerim bi bilo možno zagotoviti zdravnika tudi v oddaljenih krajih in na manj priljubljenih delovnih mestih. Če ti manjka kadra in ta beži drugam, je treba pač dvigniti plačo. Če hočeš več in kvalitetno opravljenega dela, moraš take ljudi plačevati po kakovostno opravljenem delu. Danes so odprte meje, prost pretok ljudi, kar pomeni, da kadarkoli lahko gredo tudi drugam.
Še vedno spremljam razmere v avstrijskem zdravstvu, predvsem na Koroškem. Iz Beljaka je pred nekaj leti odšel priljubljen ginekolog v Spittal in velik del pacientk za njim. Klinika v Beljaku, ki je izgubila velik del klientele, ga je prosila, da se vrne, in mu ponudila skoraj dvakratno plačo. In je prišel. In tudi pacientke so se vrnile. Iskani poklici tako ali drugače izsilijo višje plačilo, ali pa gredo drugam. Veste, v grdem kapitalizmu je zdravnik vesel pacienta, v socializmu pa je vse več primerov, ko bi zaradi plačne uravnilovke vse več zdravnikov pacientu najraje reklo: »Kaj pa je tebe treba bilo!«
Zakaj nobena vlada do zdaj ni uspela vzpostaviti niti mreže, ki jo omenjate?
Večinoma nimajo korajže. Čeprav socialistična miselnost ni najbolj prisotna, je najbolj kričeča in vsak minister prej ali slej neha drezati vanjo. Predsedniki vlad pa so tako daleč od zdravstva, ker ga ne poznajo.
Ta vlada bi z izredno veliko in trdno večino v parlamentu lahko naredila kakšen odločen korak v smer posodabljanja zdravstvenega sistema. A se bojim, da bomo kot edina evropska država ostali žalosten primer, kaj se zgodi ujetnikom te miselnosti.
Tej socialistični miselnosti bi lahko pripisali tudi ukinitev muzeja Slovenske osamosvojitve, ki se je zgodila v praksi nedavno. Kako ste razumeli to potezo?
Ko sva z ženo pred dobrimi desetimi leti potovala po Baltskih državah, sva že takrat v Litvi, Latviji in Estoniji videla muzeje o komunističnem nasilju. Tam so že takrat čutili, da je to tako pomembno zaznamovalo njihov narod, da ne morejo ne-imeti takšnega muzeja.
Pri nas tako daleč sploh nismo šli, da bi obravnavali komunistično nasilje, zgolj osamosvojitev. Ampak se očitno tudi osamosvojitve sramujemo. Ukinitev muzeja, ki so ga pravzaprav postavili idealisti, država pa le odobrila in podprla, vidim kot proti-državotvorno, nekulturno, podlo, nezaslišano.
Govorijo o združevanju, ampak v resnici gre za ukinjanje. To niti ni kulturni marksizem, je bolj marksistična kultura, se pravi poden od kulture.
Kar naprej ponavljamo Dražgoše, Ljubljana je polna spomenikov NOB. Demos tega ni preganjal, ni rušil. Pri njih pa je to prva stvar, ki so jo naredili, ko so prišli na oblast. Ko nastopi desna vlada, vedno vpijejo, da se odpirajo ideološke teme, da se gremo ideologijo. Pa poglejte, kaj je naredila ta vlada. Najprej je planila po ideoloških temah, od družinskega zakonika do muzeja osamosvojitve. Obsedeni so z ideologijo. Padli smo v tak kulturni primitivizem, da se nas Bog usmili.
V drugem delu intervjuja, smo pogledali v delovanje pomladnega pola slovenske politike, kako znova uspeti, kakšno vlogo pri tem lahko igra Janez Janša in kakšno Anže Logar. Je že čas za novo stranko v Sloveniji ter kakšna bi bila in kakšno vlogo pri tem lahko in mora igrati civilna družba, tudi Zbor za republiko, ki ga sam vodi. Kako vzgojiti kristjane, da se ne skrivajo, in kje je po spremembah družinskega zakonika upanje za slovenske družine.
Povezani članki
Zadnje objave
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Po Anžetu Logarju tudi Eva Irgl izstopila iz SDS. Bo naslednji Dejan Kaloh?
14. 10. 2024 ob 14:23
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Kako ustreči …
13. 10. 2024 ob 18:33
Predlog za film: Favstina
13. 10. 2024 ob 15:04
Iz Kranjske Gore čez mejo do Belopeških jezer
13. 10. 2024 ob 12:05
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Ekskluzivno za naročnike
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
31 komentarjev
Johan
Od tu naprej sem že v pričakovanju (vele)analitikov ega in Francetovega II. dela. Gotovo bo več govora o Zboru o drugačni republiki in marsikaj o “ukinitvah”. Zagotovo pa nič o ukinjanju negovana domobranske tradicije in poskusih rehabilitacije velikega madeža v narodov zgodovini.
Johan
Mefisto, ne norčuj se in ne blodi. Saj si skoraj že tak kot Kraševka. Nič se vaju ne prime. In resno, še zadnjič, nič nimam z dodatnim "n" in "von".
Tudi zaradi pomembne podrobnosti. Johan je staro - slovensko ime. S tistim dodatkoma pa spominja na nacije in njihove, slovenske, domobranske oprode.
Johan
... ki so, ne zanemarimo in ne pozabimo, sokrivi za dogajanje, katera ga žalostno obletnico obhajamo. Zaprepaden sem ob fotografijah na medmrežju, na katerih veliki osamosvojitelj Peterle oživlja tradicije domobranstva. Edina velika žalost pri vsem je to, da je bil krvni davek (naših) slug večji kakor pa davek njihovih gospodarjev... Te dni je bilo mogoče videti kar nekaj dokumentarcev o tem, kako so si nacisti (vodilni) reševali svojo kožo. Tudi naši so si jo, uspešno, ovce pa so, pastirji, tako kot glavni pastir, prepustili žalostni usodi..., bolj ali manj pričakovani...
Johan
Da še nekaj ponovim, kar je bilo namenjeno Cukjatiju, pa tudi Meršetu in njunemu modrovanje. Ponovim zato, da bo zapisano doseglo čim več spremljevalcev. Čeravno nisem pristaš in častilec "c-pejstanja", kakršen je izpričan nealkoholik. Pred svojim mnenjem povzemam bistvo vsebine, ki jo ponujata C&M. "... deviantna in pohabljena medijska krajina, torej enoglasna medijska krajina, pohabi bralce, gledalce, volivce. Pohabljeni volivci izvolijo pohabljen parlament, pohabljen parlament pa postavi pohabljeno vlado in tako dobimo to žalostno politično sliko države, ki jo imamo.” A to, Cukjati, je pot v dialog in strpnost!?Bolj je videti kot pljunek na demokracijo in večinsko voljo ljudi. Ne gre in ne gre – in prepričan sem, da tudi ne bo šlo, dokler boste Ti in tvoji poskušali zanikati, da je bilo karkoli dobrega tudi v “svinčenih časih”. V naši prihodnosti se prav gotovo ne bo obneslo pljuvati po NOB in na ta način povzdigovati medvojno kolaboracijo – belogardizem in domobranstvo. Holokavst je tudi njihov (o)pomnik!
Johan
Naslednjič pa na volitvah tudi sam podpri (le) tiste, ki vedo kaj je delo (in ustvarjanje nove vrednosti).
MEFISTO
Vse, kar lahko skromno dodam, je to, da je Johan(n) velika duhovna pridobitev za ta portal.
Andrej Muren
Take jaz podpiram že od leta 1990 dalje. Vendar med njimi ni levičarjev.
nejo
Johan je neki arbiter, ki najbolje ve, kaj je za vse najboljše in kako je prav in kako mora biti.
MEFISTO
Johan, mimogrede, začel si z dvema n, potem pa nadaljeval z enim. Kaj te je privedlo do tega?
MEFISTO
Mar ni tvoj originalni nicjk - fon Johann?
Johan
Hvala za podporo. A Mpak, sem pa, kot veš na levi strani planka. Zdi se mi, da je od tam vendarle lepši razgled...
Johan
Gospod Cukjati je spet prispeval nekaj svojega družboslovnega cukra. Dovolj ga je že v napovedniku članka. Predvsem kar se zgrajene hiše - in njenega podiranja tiče. Ni lepo, da se vehementno
podela na lastna načela, glede na to, da je znan njegov odnos do časov, ko smo že gradili in zgradili nove hiše. In, če sežemo še nazaj, je tudi njegova Cerkev podirala, tako imenovano, "pogansko hišo" . Bila je vendarle toliko vešča, da je obdržala vzvode nadzora nad človekom in za všečnost tudi večino predkrščanskih praznikov in običajev (s prenovljeno fasado).
Kraševka
Zanimivo Johan - mislite, da veste, kaj se je godilo pred 2000 leti v predkrščanstvu. Niste pa toliko pošteni, da bi priznali, da Golobovi mnogo več podirate in NIČ ne zgradite. Še sejati ne znate in ne razumete, da če danes pojeste SEME, za jutri ne bo kaj sejati. Naši predniki bi tej vladi povedali: "Ne obljubljajte jajc, če mislite zaklati vse kokoši". Tako nekako ta vlada počne s podjetniki, obrtniki in kmeti. Vladajoči bi davkoplačevalcem stisnili vrat, ne da bi se vprašali: "Kdo bo pa davek plačeval?
Johan
Eh, eh, bom spet enkrat začel z: draga Kraševka! Me pa le ne boš tako preprosto (strankarsko) popredalčkala. Kar nekaj nazaj sem ti že razložil, kako je s plotom in zaplankanostjo, desnico in levico. Pa menda ja mi ne zameriš, ker nisi med izbranci za mojo seminarsko nalogo!?
Kraševka
Pohvala gospodu Meršetu, ker povabi na intervju dobre in modre ljudi!
Čestitke gospodu Cukjatiju, za njegove jasne misli in modrost, ki probleme vidi in jih je tudi znal reševati.
Ko je gospod Cukjati vodil parlament, je bila tedaj kultura parlamenta na visokem nivoju.
Danes pa je kot dvorana burlesk, kjer se rušijo temelji KULTURE in tudi - države Slovenije.
To je ŽALOSTNO!
Današnja vlada zna le GOVORIČITI in hvaliti se, kako bo vse naredila, toda ne danes, ampaj jutri, ali pa naslednje leto...
Kaj lahko človek pričakuje od vlade, ki že več kot pol leta RUŠI vse tisto, kar so dobrega v PREJŠNJI vladi naredili?
Če se bo tako nadaljevalo, bo še kruha zmankovalo.
rasputin
Več kot je rešiteljev, ki se ponujajo za odpravo kaosa, večji je kaos. To ne velja le za zdravstvo in za Slovenijo, ampak velja na splošno za Evropo in Zahod. Kamorkoli se človek obrne, stvari gredo po neki poti, za katero je vnaprej jasno, da ne vodi nikamor, in vendar pristojni trdijo, da je to edina možna pot.
- Naj gre za wokeizem (lažno prebujenstvo)
- naj gre za LGTB
- naj gre za ekscesne migracije
- naj gre za izzvano vojno v Ukrajini, ki nas vodi v nerazumen konflikt z Rusijo, ki lahko pripelje do jedrske kataklizme,
- naj gre za pandemijo, ki je uvedla tiranijo, ki je bila nezamisljiva v zahodnem kao demokratičnem svetu...
Človeštvo že odkar obstaja civilizacija, kaže, da ni sposobno obvladovati svoje lastne narave, lastnih strasti, zlasti pohlepa. Nezmožnosti obvladovanja sebe pa se je pridružila še nezmožnost obvladovanja zapletenih socialnih sistemov, ki jih človek ustvarja s pomočjo vedno bolj sofisticirane tehnologije. Razvoj znanosti in tehnologije je eksponenten in se dogaja v tempu, ki mu biološka evolucija človeka ne more slediti.
Kot kaže, smo obsojeni na to, da bo vedno več nerešljivih problemov, ki se bodo rešili sami od sebe, ko se bodo politiki in stroka odmaknili od njihovega reševanja. Za pandemijo to velja 100%. Unesla se je, čim so politiki in stroka dvignili roke od problema, ki so ga napihnili in potencirali v interesu elit, ki so imele korist od pandemije.
Tudi problem vojne v Ukrajini bi se rešil z diplomacijo in pogajanji med Ukrajino in Rusijo, če ne bi bilo babic z Zahoda vpletenih v rojevanje vojne v Ukrajini.
Tudi problem zdravstva bi se rešil, če bi se država odmaknila od vodenja le-tega. Če bi država urejala avtomobilsko zavarovanje in avtomobilski trg ter servisiranje avtov, bi bilo avtozavarovanje bistveno dražje, v primeru škode pa bi oškodovanec čakal leta na izplačilo škode, če bi ga sploh dobil. Čakalna doba za avto bi bila nekaj let, čakalna doba za servis pa nekaj mesecev. Storitve bi bile slabe, zaposleni nezadovoljni in bi se do strank obnašali tako, kot da jim delajo uslugo. Tako kot osebje v našem zdravstvu. Ne nazadnje smo ta sistem že imeli in je propadel. Kako lahko še kdo verjame, da je možno zdravstvo voditi po nekdanjih socialističnih principih z državo v glavni vlogi?
Rešitve zapletenih problemov so preporste, če se uveljavi princip vode, ki je sila enostaven: voda teče vedno navzdol in vedno najde najbolj enostavno pot. Politika pa je velemosjster postavljanja jezov in pregrad povsod, tudi tam, kjer jih nihče niti malo ne potrebuje.
MEFISTO
Rasputin, zakaj se tako bojiš jedrske kataklizme? V Kremlju je jvendar zbrana vsa pamet sveta!
Realist
– Rasputin zakaj jočeš? je Bog vprašal jokajočega, ki je sedel na obcestenem kamnu. – rad bi bil marksist in kristjan, rad bi bil več kot drugi! – Tebi pa tudi jaz ne morem pomagati! je dejal Bog in izginil.
rasputin
Se bojim zato, ker je v Beli hiši zbrana vsa nespamet tega sveta.
Andrej Muren
V času pandemije v Sloveniji ni bilo nobene tiranije, kot to skušajo prikazati levaki, temveč zgolj za varnostne ukrepe. Večina evropskih držav je imela strožje. Da ne omenjamo našim levakom ljube Kitajske, kjer je bilo večkrat prepovedano stopiti iz bloka ali hiše na cesto.
MEFISTO
Rasputin, toda v Kremlju so tudi smi ljudomili mirovniki, ki ne bodo dovolili, da bi komu zaradi njih padel en sam las z glave. Malo jih pa le podcenjuješ Mar misliš, da ne vedo, da bi si s prvo jedersko eksplozijo izkopali zanesljiv grob, če bi še sploh bilo kaj pokopati?
viktorh
A ste vi malo zgrešili temo?
viktorh
No, za takšno stanje ste krivi pomanjkljivo izobraženi.
kdorkoli
"Ta vlada bi z izredno veliko in trdno večino v parlamentu lahko naredila kakšen odločen korak v smer posodabljanja zdravstvenega sistema. "
Nič ne bo iz posodabljanja! Partijsko podzemlje si je že dolgo tega ustvarilo državno zdravstvo in ga poimenovalo "javno", da laže preslepi davkoplačevalce, ki ga pridno plačujemo z milijardami, ki tečejo iz "zavoda" tja, kamor podzemlje želi. Poosebljenje tega sistema je bil pokojni Zemljarič, napoten tja s čela udbe, kar veliko pove o tem sistemu.
In zdaj naj bi ta utečeni sistem podrli in naredili novega - toda kakšnega? Gotovo ne bo ukrojen po kakšnem estonskem ali finskem ali katerem koli zahodnoevropskem modelu, saj levica - naphana z ideologijo socializma in komunizma - sovraži vse, kar je privatno, torej tudi privatno pobudo kjerkoli v zdravstvu. Boji se "dobičkarstva" privatnih zdravnikov, če bi sistem zdravstva slonel na prostem trgu zdravstvenih storitev, v katerem bi lahko deloval vsak zdravnik kot svobodni podjetnik, prost vseh omejitev in brez verige, ki ga veže na državno službo. Takšnega zdravstva, ki je sicer normalno povsod drugod - razen v peščici katastrofalnih "socialističnih" držav - nikakor nočejo, to jih slišimo poudarjati kar naprej in naprej v tisti molitvici ali zaklinjanju da hočejo samo "javno zdravstvo, javno šolstvo".
Torej lahko pričakujemo samo enak sistem, kot ga imamo zdaj, v katerem bodo morda spremenili samo nekatera imena, samega sistema pa ne bodo postavili na nove osnove - da "stricem" ne bi ušel iz rok. Bodo pa poskrbeli, da bo privatno zdravstvo, kolikor ga je, še bolj zamejeno, zdravnikom pa bodo še skrajšali verigo, s katero so priklenjeni na svojo državno službo, da ne bodo mogli "uhajati".
Za Levico - katere del je zdaj stranka SvoboDA - je prisila pač nekaj najboljšega, ker omogoča večno vladanje...
APMMB2
Slovniji s zavladali ljudje,ki v svojem življenju še niso prislužili niti centa.Na trgu. Zato ne poznajo, kaj je tržno gospodarstvo in ne vedo, kako se denar prisluži. Prepričani so, da raste na drevesih, tako kot solata. No tudi tega ne vdo, kaj raste na drevesih.
Zato mislijo, da se na oblasti samo jemlje. Ko se bodo seznanili z napačnim predstavami, bomo obubožali. To je perspektiva Slovenije, ki smo si jo sami izbrali, saj so bile volitve demokratične? Ste prepričani, da so bile poštene?
Kraševka
Vse več ljudi pravi, da te volitve NISO bile poštene. Zakaj je Nika kovač najela taksiste, da so vozili na volišča?. Ljudje dvomijo (ker je bila zmeda z raznimi glasovnicami), da je bilo natisnjenih VEČ glasovnic, čeprav so nekje zmankovale, ter da so verjetno podtikali na samem voliščlu že izpolnjene glasovnice, pravilne pa dali v žep. Zakaj so bile različne glasovnice? Poleg Vučkota, je teža problema tudi na vrhovnem sodniku Petru Golobu. Zakaj je bila zmeda z glasovnicami taka?
Johan
Sem hotel odgovoriti - pa nima nobenega smisla... Zdi se mi, da je treba večkrat mimo zapisanih bedarij... (kot tehle, Kraševkinih, ki se jo itak ne bo prijelo!)
MEFISTO
Johan(n), dobro si storil. Včasih je bolje molčati in na zdravi koži ležati.
debela_berta
Tudi ti ne veš kaj rase na drevesih, solata sigurno ne...
MEFISTO
Si prepričan?
viktorh
"Te vlade res ne razumem"
Tudi jaz ne, ker je nepomembno za statistiko.
Kruta resnica pa je, da je ne razume vse več "plesočih Slovencev".
Žal, nekdo je stopil v - zanj - prevelike čevlje.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.