Golob na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti o dosežkih svoje vlade. Kako se dogodkov pred 33 leti spominjajo Peterle, Bavčar in Kacin?

23. decembra 1990 je prišlo do plebiscita o samostojnosti Slovenije, leto kasneje pa je bila sprejeta tudi prva slovenska ustava. Včeraj je potekala proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti, na kateri je bil častni govornik predsednik vlade Robert Golob, ki je nekoliko nenavadno svoj govor izvedel na pamet.

Pogledali smo si, kaj je Golob povedal, kakšne dosežke ima po njegovem mnenju aktualna vlada ter na kakšen način je »šokiral levo elito v prvih vrstah Gallusove dvorane«. Za konec smo za komentarje dogodkov pred 33 oziroma 32 leti zaprosili nekatere glavne akterje osamosvojitve.

Golob hvalil dosežke svoje vlade, na koncu pa šokiral prve vrste Gallusove dvorane

Včeraj je potekala tradicionalna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu. Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Robert Golob. Kot je povedal v svojem nagovoru, je v spominu na dan, ko so se ljudje odpravljali na volišča, da bi glasovali na plebiscitu, ostal predvsem ponos, ker smo vedeli, da smo sestavni del zgodovine, ki se v rojstvu države piše samo enkrat. Golob je povedal še, da je prepričan, da 33 let pozneje vsi delimo enotno mnenje, da je bila osamosvojitev Slovenije zgodba o uspehu in zgodba, ki nas lahko navdihuje.

Kot primer takega navdiha je Golob izpostavil sodnico Beti Hohler, ki je bila ob osamosvojitvi stara 10 let, sedaj pa je bila kot prva Slovenka izvoljena za sodnico Mednarodnega kazenskega sodišča. Golob je potegnil vzporednice tudi z dosežki vlade, med drugim, da je Slovenija postala nestalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, izpostavil pa je tudi uspešen spopad z energetsko draginjo in dvig sredstev za razvoj, znanost in inovacije ter preoblikovanje dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Golob pa je izrazil željo, da vse navduši za skupni cilj: da skupaj vsak naš korak namenimo pozitivni družbenimi klimi.

Kritike Golobovega nastopa

Nad opevanjem raznoraznih dosežkov vlade pa niso bili vsi navdušeni. Med drugim Dejan Steinbuch v svoji kolumni na portalu Plus nastopi zelo kritično do Golobovega nastopa. Kot pove, je sam sicer alergičen na proslave, ki jih je v Sloveniji ogromno. Konstantna prisotnost proslav pa je po njegovem mnenju značilna za bolj totalitarne države.

Steinbuch še zapiše, da sleherna vlada proslave prikroji svojim potrebam. Na osrednji državni proslavi pa vendarle mora priti do vsebinsko zanimivega govora, ki pritiče govorcu in dogodku. Golob je govoril na pamet, ob tem pa je, kot se izrazi Steinbuch, »slonel na govorniškem pultu kot na kakšnem predvolilnem soočenju in avditoriju prodajal zgodbe o uspehih svoje vlade«.

Je pa Golob na koncu izrekel nekaj nepričakovanega, kar je po Steinbuchovih besedah pretreslo levičarsko elito v prvih vrstah Gallusove dvorane. Premier je ljudstvu namreč zaželel vesel božič, s čimer je postal prvi politik na levici po Jožetu Smoletu, ki je komu javno voščil za božič.

Proslava sicer obeležuje razglasitev rezultatov plebiscita 26. decembra 1990, zaradi česar na ta dan praznujemo dan samostojnosti in enotnosti. Pol leta po razglasitvi rezultatov je Slovenija postala samostojna država.Na današnji dan pred 33 leti je bil sam plebiscit izveden, prav tako na današnji dan, a pred 32 leti, pa je bila sprejeta prva slovenska ustava.

GOLOBOVA BOŽIČNA KONVENCIJA V CANKARJEVEM DOMU! Državna proslava ni politična, še manj strankarska konvencija. Golobov besednjak na petkovi proslavi v Cankarjem domu je bil v tem pogledu pod vsako kritiko. Česa takšnega še nismo videli....⬇️https://t.co/lYLojjzodN

— Tilen Majnardi (@TilenMajnardi1) December 23, 2023

V letu 1990 smo vedeli, da v Jugoslaviji ne moremo preživeti

Pogovarjali smo se z nekaterimi akterji slovenske osamosvojitve, ki so nam povedali, kako komentirajo dogodke pred 32 oziroma 33 leti, česa se spominjajo in kaj jih skrbi glede prihodnosti Slovenije. Prvi slovenski notranji minister Igor Bavčar je povedal, da je bilo sprejetje ustave dogodek, ki nam je v tistem trenutku narodove zgodovine omogočil, da postavimo lastno državo in temelje za v prihodnje, ki pa niso večni in je treba vsake toliko paziti nanje.

Kot je dejal Bavčar, je bil takrat navdušen nad prvimi trenutki slovenske ustavnosti in to navdušenje ga ni minilo. Dodal je, da še vedno misli, da je slovenska država pravi odgovor za ključno vprašanje narodovega obstoja in nacionalnega vprašanja Slovenije. Na tej točki ohranjanja države bi morali najti soglasje vsi, ne glede na barvo politične opredelitve.

Za naš medij je nekaj besed spregovoril tudi Jelko Kacin, minister za informiranje za časa Demosove vlade. Kot je povedal, smo pred 33 leti imeli republiko znotraj federacije, ki pa je razpadala pri živem telesu in se je izpela. Takrat je bilo za ogromno večino prebivalstva Slovenije več kot jasno, da v Jugoslaviji in smeri, v katero je šla, ne moremo preživeti. Na plebiscitu so se ljudje najprej dogovorili med seboj, kasneje pa svojo voljo tudi izpričali na plebiscitu, da hočejo samostojno državo, ki ne bo odvisna od preostanka Jugoslavije, in želijo usodo vzeti v svoje roke. V ta namen je bilo nujno spremeniti ustavo in državni zbor, oziroma je tedanja skupščina zmogla sprejeti odločitev, da se napiše slovenska ustava.

Kot je povedal Kacin, smo s tem storili ključne korake na poti v samostojnost. Mnogi se niso zavedali, da Jugoslavija ne bo razpadla po mirni poti, da bo treba samostojnost braniti, je dodal. Tisto, kar ga po vseh letih skrbi, pa je, da velik del prebivalstva, pa tudi vladajoči, nočejo razumeti, da je svet naravnan tako, da mnogi razumejo zgolj argumente moči, ne pa moči argumenta. Celotna Evropa kot najmanjši kontinent pa se mora pripraviti na težje preizkušnje, ki so pred nami.

Tisti, ki mejijo na Sovjetsko zvezo, oziroma so bili celo njen del, se tega dobro zavedajo, je še povedal Kacin. Kar počne Kremelj, kaže, da se ga ne da zaustaviti z močjo argumenta, treba pa ga je zaustaviti z argumentom moči. Zavedati se moramo, da je kolektivna obramba edina prava pot, ki jo lahko peljemo naprej, da moramo znotraj kolektivne obrambe poskrbeti zase in svojo obrambo spraviti na noge, in tretjič, da z diplomatskimi floskulami ne bomo prišli daleč. Tega nam v tem trenutku zelo primanjkuje, je še povedal Kacin.

To ni vprašanje za vsako generacijo. Moja je imela to priložnost in to srečo. Videli in branili (uspešno) smo svojo prihodnost in prihodnost vseh tistih, ki so prišli in še bodo. Ponosen (in zanosen). https://t.co/vkA8B4SdOM

— JelkoKacin (@JelkoKacin) December 22, 2023

Peterletu je žal, da ni prišlo do ponotranjenja osamosvojitve s pomočjo našega šolskega sistema

O dogodkih pred 33 oziroma 32 leti smo povprašali tudi prvega predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Kot je za naš medij povedal, plebiscit pomeni višek politične volje slovenskega naroda, ki ga ne bi bilo, če ne bi Demos zmagal na prvih demokratičnih volitvah. Določen je bil rok, da se državo razglasi najkasneje 6 mesecev po plebiscitu, kar se je tudi zgodilo. Nekateri so želeli, da bi se državo proglasilo takoj ob plebiscitu, za kar pa še nismo bili pripravljeni, dodaja Peterle. Žal mu je predvsem, da ni prišlo do ponotranjenja osamosvojitve s pomočjo našega šolskega sistema. Mladina ne ve, zakaj se je to zgodilo, če sploh uspe izvedeti kaj o osamosvojitvi, je povedal.

Na delu imamo oblast, ki se bolj zgleduje pri dejstvih, ki so slovenski narod razdelila. Čebine za Peterleta niso navdih za slovensko prihodnost, kar pa je sledilo Čebinam, je revolucija, za katero vemo, kakšne sledove je pustila. Gre za sledove, ki jih kot nacija še nismo predelali, opozarja Peterle. Zdi se mu škoda, da bi se po tem, ko je France Bučar 25. 6. 1991 napovedal konec državljanske vojne, vračalo terminologijo iz tistega časa in vračalo v območje koncepta sovražnika. Ravno s tem so želeli takrat leta 1991 zaključiti, kar so podprli tudi ljudje na plebiscitu. Vlada se je soočala z različnimi nagajanji, a za časa osamosvojitvene vojne smo bili spet enotni, je povedal Peterle. Želel bi si, da nas bi ta spomin povezoval, ne pa da nas želijo nekateri deliti na osnovi zgodovine.