Golob se bo vsakodnevno štempljal na vladi, vladali pa nam bodo drugi

Okrog novosti, ki jih prinaša novela Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, se že ves teden vrtijo polemike. V gospodarstvu opozarjajo, da so spremembe neživljenjske, minister Matjaž Han se je javno zavzel, da bi izvajanje novele zamrznili, dokler ne bi zakonodaje ustrezno popravili. A minister za delo Luka Mesec je poudaril, da to ni mogoče, bodo pa sprejemali pripombe, komentarje, predloge. Poslanska skupina SDS je vložila predlog novele zakona, ki črta vse člene oziroma novosti, ki jih predlaga vlada. Sprejete novosti želijo ustaviti tudi poslanci NSi.

V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) podobno kot minister Mesec poudarjajo, da je evidentiranje namenjeno predvsem izkoreninjenju zlorab. Ironično, prav v gradbeništvu, kjer naj bi bilo po trditvah obrtnikov in gospodarstva določila zakona nemogoče izvajati, je po ugotovitvah delovnih inšpektorjev največ zlorab, zlasti prekoračitev zakonsko predpisanega delovnega časa. V ZSSS nasprotujejo kakršni koli prestavitvi uporabe določb glede evidentiranja delovnega časa, za kar si prizadevajo v gospodarski in obrtni organizaciji. 

»Neplačevanje delovnega časa je prva in najpogostejša kršitev delodajalcev in iz tega izhaja potreba po tem zakonu. Delavčevega dela se ne plačuje!« pravi minister Mesec. In ZSSS mu stoji ob strani, ko pravi, da delodajalci delovni čas še vedno kršijo namenoma ali iz malomarnosti oziroma nevednosti. Inšpektorji za delo na terenu opažajo, da so evidence delovnega časa velikokrat prirejene. Obenem pa nihče ne odgovori na preprosto vprašanje – če so se evidence prirejale prej, zakaj se ne bi sedaj? Tisti, ki se je odločil goljufati, bo goljufal še naprej. Tisti, ki ni problematičen, pa bo dobil še en papir več za izpolnjevati. Glede na to, da so se pod izjeme spomnili zapisati visokošolske učitelje, ministre, poslance in druge funkcionarje, pa je tudi jasno, kdo in iz kakšnega miselnega kroga je pripravljal takšen zakonodajni papir.

Tako kot papir prenese marsikaj, življenje pa veliko manj, je tudi z našo vlado

Tako kot papir prenese marsikaj, življenje pa veliko manj, je tudi z našo vlado. Uvajajo zakon, ki bo posegel v življenje vsakega gospodarstvenika v državi in minister za gospodarstvo mu javno nasprotuje. Ja, o čem ste se pa do sedaj pogovarjali na vladi? Na papirju sicer piše, da se bo koalicija usklajevala, nastopala enotno, in podoben političen balast, ki ga pa življenje očitno ne prenese. Tako kot očitno gospodarski minister tega zakona ne prenese. V koaliciji, kjer ima večino stranka z imenom Svoboda, vsebinsko pa se sprejema (le) zakone, ki omejujejo svobodo vsakogar, ki še ni popolnoma odvisen od države, pa je itak že več kot leto dni svojevrstna ironija.

Ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup

Veliko se piše o raznih aferah, povezavah in interesih, ki naj bi prevladovali v koalicijskih povezavah ter strankarskih prerivanjih. In da ima premier predvsem za cilj izpeljati določene (osebne) energetske projekte, zaradi katerih vztraja na mestu premierja pri tem, da je jasno, da ne kadrovsko ne vsebinsko ne vodi več te vlade. Napove rekonstrukcijo vlade, ki jo en koalicijski sestanek zaustavi. Kot človek iz gospodarstva ne podpre gospodarskega ministra pri nasprotovanju dodatne nesmiselne birokracije. Zakaj torej še biti premier? Glede na njegovo finančno stanje mu pa tudi fotografija z Macronom ne more tako veliko pomeniti. Vpliv in moč je slast. Ampak, kdaj bo nastopil trenutek, ko bodo vsi ti žarometi, ki so na njem, ustvarili dovolj priokusa, da bo preprosto odnehal?

Kajti jasno je, da Levica, ki vsebinsko vodi to koalicijo, ne bo odnehala. Napad na kmete, napad na gospodarstvo v senci morebitne krize ter vsesplošna ideološka vendeta, kjer je to le mogoče, nam dajo vedeti, da so očitno prepričani, da jim bo doslednost pri preživetem programu tudi po tem, ko bo zmanjkalo tujega denarja, omogočila politični obstanek. Desna polovica političnega pola pa ne najde načina izstopa iz kroga ukvarjanja s samim seboj in namišljenimi sovražniki v lastnih vrstah. Kot je včeraj dejal Peterle na kongresu NSi – da ni njihov sovražnik janšizem, ampak neokomunizem. In na žalost ima prav. Vsaj v tem delu, da program in nesposobnost te vlade gre na roke tistim, ki še vedno delujejo v skladu z izrečenim na prvem zasedanju Avnoja leta 1942: »Samo nesrečniki postanejo komunisti. Zato moramo ustvariti nesrečo in množice spraviti v obup. Mi smo smrtni sovražniki vsake blaginje, reda in miru.«

Ampak Golob se bo očitno pač vsak dan pridno prišel odštempljat na vlado, medtem ko bodo vladali drugi. Kajti važno, da bo evidenca, ne rezultat, ki bi omogočal blaginjo državljanom.