Gradnja zasebne bolnišnice je posledica upravljanja z zdravstvom na način SD-ja in Levice

Pred kratkim se je napovedalo, da bomo dobili prvo zasebno bolnišnico. V Sloveniji sicer nimamo veliko izkušenj s tovrstnimi iniciativami. Že to, da prvo zasebno bolnišnico dobivamo šele zdaj, je prava redkost v svetovnem merilu. Način, kot so nekateri mediji predstavili novico, pa je bil žal namenjen splošnemu zgražanju, ne pa informiranju. Zato se poskusimo pogovoriti o tem, kaj ta ideja prinaša v slovenski zdravstveni prostor.

Najprej moramo razumeti miselni okvir: V Sloveniji smo se od revolucije dalje navadili, da za vse poskrbi država. Še danes se od države pričakuje, da bo poskrbela za stanovanja, za službe, za štempljanje, za blaginjo, za delujoče zdravstvo, šolstvo, za državna podjetja in za štetje kokoši. Ta pristop je zdavnaj preživet: sodoben človek ima na voljo vse informacije, ki jih potrebuje, da odloča o lastni usodi. Če te izbire prepuščamo državi, postajamo sčasoma šibki in vodljivi. Ko gre kaj narobe, se pritožujemo čez ministra, ker smo njemu predali vse svoje vzvode za reševanje težav in s tem odgovornost za naše stanje. Iz tega izhaja, da je izbira nekaj dobrega in za svoje izbire prevzemamo odgovornost.

Zdravstvo je paradni konj preživetih nedelujočih konceptov. Od državno določenih plač zaposlenih in letnih planov sovjetskega tipa do od ZZZS določene (podplačane!) cene storitev in vsesplošne odvisnosti od trenutne volje ministra za zdravstvo. Vse to v monopolu, kjer ni druge izbire, kot da si v tem sistemu. Ni druge izbire, kot da je tvoja prva zdravniška plača komaj 150 evrov višja od minimalne plače; ni druge izbire, kot da delaš na treh deloviščih naenkrat ali da ne moreš renovirati stavbe, ker tudi letos ni denarja; pacient pa nima druge izbire, kot da čaka dve leti na preiskavo. Pacienti so nesrečni, zdravniki in sestre so nesrečni, politiki medtem izvajajo stresne teste v sistemu, ki je že pregorel. Preseneča me, da se pritožujeta ravno SD in Levica, saj to, kar vidimo, je direktna posledica njunega načina upravljanja z zdravstvom. Zakaj?

Zdravstvo je paradni konj preživetih nedelujočih konceptov. Od državno določenih plač zaposlenih in letnih planov sovjetskega tipa do od ZZZS določene (podplačane!) cene storitev in vsesplošne odvisnosti od trenutne volje ministra za zdravstvo

Ker se znotraj sistema ne da ničesar rešiti je naravno, da vzniknejo alternative mimo tega sistema. Reakcija obeh zavarovalnic je torej pričakovana. Pomislite: ali ni svojevrsten mazohizem vztrajati v tem nedelujočem sistemu? Zakaj bi ženska vztrajala v zakonu, kjer jo mož pretepa in ponižuje? Računati na to, da ženska nima izbire, je sprevrženo. In to politiki vedo, ko vam obljubljajo 30 dni do specialista – pač ne morete drugam.

Nekdo se je spomnil ponuditi alternativo

Do zdaj. Nekdo se je spomnil, da pa noče vztrajati v tem sistemu, kjer so vsi nesrečni. Nekdo se je spomnil, da bo ponudil nekaj boljšega. Lepšo stavbo, boljše aparature, bolje plačano osebje, ki bo imelo več časa za vas. Če bo nekdo zdaj priskrbel 80 novih postelj in kup ambulant, bodo čakalne vrste in pritiski na javni sistem manjši – kako je to lahko slabo? Vsak dan v urgentnih centrih prenoči na desetine pacientov, kar je nedopustno. Noben minister za zdravstvo v zadnjih letih ni bil sposoben urediti tega problema. Kaj pa so pričakovali? Da bodo ljudje naprej tiho umirali v čakalnih vrstah, medtem ko premier pleše?

Če bo nekdo zdaj priskrbel 80 novih postelj in kup ambulant, bodo čakalne vrste in pritiski na javni sistem manjši - kako je to lahko slabo?

Ta konkurenca je za državo dobrodošla. Ponuja ji ogledalo, kjer bomo vsi lahko videli, da se da drugače, kot da se čaka eno leto na pregled. Vlada s tem dobiva priložnost, da dobro premisli reformo zdravstvenega sistema na način, da bo lahko v državi tudi dvajset zasebnih bolnišnic, pa bodo ljudje vseeno izbirali javne ustanove. Minister Bešič Loredan je govoril v tej smeri, kar je spodbudno, vendar besed je bilo veliko, narejenega skoraj nič. Dokler slonijo obravnave v javnem sistemu na etičnem pogonu, pregorevanju in podplačevanju zdravstvenih delavcev, si vsi – tako vi, pacienti, kot zdravniki in medicinske sestre zaslužimo vsaj izbiro.

Mediji so v iskanju pozornosti spodbujali odpor do te bolnišnice, češ da bo samo za bogate. Pa kaj, če bo? Če plačujejo iz svojega žepa, bodo razbremenili javno blagajno in bo več resursov na voljo za ostale. Po istem kopitu bi morali zapreti Hišo Franko in vse dobre restavracije, ker njihovi kuharji potem niso na voljo za delavske menze. Enako glede dobrih kadrov, češ da bodo pobrali dobre zdravnike. In? Poglejte z vidika zdravstvenega delavca: če vam ponudijo precej boljšo službo, bi jo vzeli? Seveda bi jo. Zakaj je zdravnik ali medicinska sestra ne bi smela?

Gre za patološko razmišljanje, da nihče ne sme biti na boljšem, tudi če si to lahko privošči. Bognedaj, da bi izboljšali razmere – le boljše bomo prepovedali. Pomočnik direktorja ZD Maribor je jasno povedal, da si oni ne morejo privoščiti sodobnih aparatur. A si jih potem nihče drug ne sme?! Kot da bi prepovedali prodajo mercedesov ali da bi Petru Prevcu prepovedali skakati dlje kot do 4. mesta. Naj sosedu krava crkne – v vsem svojem sijaju.

Levica bi odločala namesto vas, kdo sme biti na boljšem

Da za tem nazadnjaškim odzivom stoji skrajna levica, je razumljivo. Njim ustreza, da je sistem v celoti javen in brez drugih možnosti, ker tako dobijo z vladanjem popolno oblast. Oni potem določajo, kdo sme biti na boljšem in kdo ne, ne pa vi, vi samo plačujete davke, ki jih oni prerazporejajo po svoje. Da javni sistemi običajno delujejo slabše kot zasebni, je nepomembno, vam pravijo. Najbolj očitna posledica je ta, da pri zasebniku ni države kot vmesnika, torej politika izgubi kontrolo in to kontrolo dobite vi. Če v vam v zasebni bolnišnici ni všeč, greste lahko drugam; če ste v javnem nezadovoljni in ni izbire, pač ne morete drugam. Gre za prenos moči od politike k vam.

V normalni državi bi imeli več ne-državnih bolnišnic (lahko so last dežele ali lokalne skupnosti ali zasebne) in bi si konkurirale med seboj. Sklepale bi pogodbe z različnimi zavarovalnicami, ki bi ravno tako med seboj konkurirale, kdo bo ponudil boljše storitve za pacienta. Če vam nekje ni všeč, greste k drugemu. V Sloveniji pa se vztraja na monopolu ZZZS, ki je slab in ne omogoča toliko napredka, kot si ga slovenska medicina lahko privošči. Ustavljati tiste, ki želijo izboljšati sistem, je miselni ostanek socializma, ki nikomur ne prinaša napredka. Če jaz ne morem, ti ne smeš, je pristop, kjer smo na koncu vsi enaki, enako revni.

Pojav alternative na področju zdravstva je odlična priložnost, da se vlada zgane in izboljša razmere v državnih bolnišnicah, če želijo obdržati zdravstvene delavce in paciente. S prisilo po novem ne gre več, kar so vsekakor dobre novice.