Grenke avstrijske izkušnje s samomorom s pomočjo oziroma možnostjo samozastrupitve

V sredo, 7. junija 2023 je na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom »Človekovo dostojanstvo in prostovoljno končanje življenja«, ki sta jo pod vodstvom dr. Romana Globokarja skupaj organizirali ljubljanska Teološka fakulteta ter Združenje bioetikov Srednje Evrope s sedežem na Dunaju.

Avstrijska ureditev

Prvi je na konferenci predaval dr. Johann Platzer z Inštituta za moralno teologijo Univerze v Gradcu. V predavanju z naslovom »Avstrijski zakon o pomoči pri samomoru in njegova uporaba: Izzivi po enem letu« je predstavil grenko izkušnjo Avstrije z novim zakonom.

V Avstriji lahko trajno neozdravljivo bolni odrasli od 1. januarja 2022 posežejo po »pomoči pri samomoru« oziroma samozastrupitvi. Njihov »Zakon o pomoči pri umiranju« določa, da lahko neozdravljivo bolna oseba v lekarni po predpisanem postopku pridobi smrtonosno učinkovino, če je polnoletna, resnost njene bolezni pa dokazana z zdravniško diagnozo. Zahteva se tudi večtedensko obdobje za razmislek.

Prizadete osebe se morajo posvetovati z vsaj dvema zdravnikoma, od katerih mora biti eden usposobljen za paliativno medicino. Zdravnika morata ugotoviti, da je oseba sposobna samostojno in zavestno sprejeti odločitev o samomoru.

Od ustavnega sodišča do novega zakona

Takšen zakon je sledil sodbi avstrijskega ustavnega sodišča, ki je konec leta 2021 odločilo, da je ustavno varovano pravico do samoodločanja treba interpretirati tudi kot možnost samomora z biomedicinsko pomočjo. Samoodločba, tako ustavno sodišče, vključuje tako pravico do oblikovanja lastnega življenja na eni strani kot pravico do »dostojanstvene smrti« na drugi.

Sodniki so trdili, da če pacient lahko zavrne ukrepe za ohranjanje življenja (odpoved t. i. »terapevtski zagrizenosti«), lahko tudi konča svoje življenje s pomočjo tretje osebe. V vsakem od teh dveh primerov je namreč odločilno, da je bolna oseba zadevno odločitev sprejela svobodno.

Težave

Avstrijski zakon, tako nas je na mednarodni konferenci opozoril dr. Platzer, ima nekaj precej očitnih težav, najprej pri formulaciji. Do samozastrupitve je namreč upravičen pacient, ki je neozdravljivo ter terminalno bolan; ali pa tudi tak, ki trpi za kronično boleznijo s stalnimi simptomi. Zakon govori o ljudeh, ki so »brezupno« bolni ter svojo bolezen čutijo kot »neznosno«. Takšen opis je seveda zelo kontroverzen, saj sta »stanje upanja« ter prenašanje bolezni zelo subjektivni kategoriji.

Poleg nekaterih nejasnih formulacij pa avstrijski zakon vsebuje tudi vsebinske nejasnosti. Najprej to, da zakon zahteva mnenje dveh zdravnikov, ne pa tudi psihologa; sproža se vprašanje duševno bolnih ljudi, ki prav tako trpijo za »telesnimi« boleznimi; samo še vprašanje časa je, kdaj se bo zahtevalo tudi »aktivno evtanazijo«, torej zdravniški uboj pacienta; pojavlja se tudi bojazen, da se bo nudenje samomora s pomočjo kmalu spremenilo tudi v priložnost za posel zasebnikov.

Vse skupaj pa sproža tudi pomembna vprašanja glede usode katoliških zdravstvenih ustanov, domov za upokojence in Karitasovih centrov.

Statistika

Za prvo leto po uvedbi zakona obstajajo različni statistični podatki.

Ministrstvo za socialne zadeve in zdravje je poročalo, da je bilo do decembra 2022 izdanih skupno 111 notarsko overjenih želja po samomoru, t. i. »dispozicij za smrt«. V lekarnah je bilo na tej podlagi izdanih 90 smrtonosnih pripravkov, hkrati pa Ministrstvo poroča, da je do decembra 2022 manj kot 10 oseb dejansko izvedlo samomor. Interesa je torej relativno veliko, nekoliko manj se jih odloči za neposredne priprave, zelo malo pa se jih je dejansko odločilo za samomor.

Je pa dr. Platzer poudaril, da statistikam Ministrstva ni povsem za verjeti, saj je Avstrijsko paliativno društvo (OPG) uvedlo ločen elektronski sistem poročanja. Podatke zbirajo sami, prejeli pa so 83 poročil, pri čemer je postalo jasno, da je bilo v Avstriji v prvem letu izvedenih 23 samomorov s pomočjo.

Večina se jih je zgodila v zasebnem okolju, kot je predvideno z zakonom. Trije asistirani samomori so se zgodili v domu za ostarele, eden pa v hospicu.

Skoraj 60 odstotkov teh oseb se je po zakonsko določenem obsežnem svetovanju o možnostih paliativne oskrbe odločilo, da ne bodo overili svoje želje po asistiranem samomoru. Dr. Platzer pri tem poudarja, da je to izjemno pomembna točka, ki kaže na potrebo po paliativi, svetovanju in pomoči ljudem.

Presenetljivo veliko je bilo sicer poizvedb žensk (67 %), razlog pa je po vsej verjetnosti predvsem osamljenost: ženske statistično pogosteje preživijo svoje partnerje in zato trpijo zaradi osamljenosti. Prav tako se pogosteje soočajo z revščino in depresijo v starosti, kar zopet kaže na potrebo po drugih ukrepih, nikakor po uvajanju samomora s pomočjo.

Starost bolnikov, ki so se za takšen korak zanimali, je bila od 43 do 97 let, na prvem mestu so to bili bolniki z rakavimi obolenji, sledile pa so jim nevrološke bolezni.

Daleč najpogostejši razlog za prošnjo za samomor z biomedicinsko pomočjo je trpljenje, ki ga doživljajo ali se ga bojijo v prihodnosti, saj se pogosto ne zavedajo, da jim medicina nudi vso potrebno pomoč pri premagovanju bolečin, je zaključil dr. Platzer.

Zaključki

Eno leto ni dovolj, da bi se lahko povleklo veliko trdnih zaključkov, nekaj pa je iz zgoraj zapisanega vendarle jasno.

Avstrija – kaj šele Slovenija! – potrebuje čim več poudarka na paliativni oskrbi. Tudi avstrijski zdravniki, ki se ukvarjajo s paliativno oskrbo, kritizirajo dejstvo, da je za razvoj paliativne oskrbe še vedno premalo sredstev, čeprav jih je njihov zakonodajalec obljubil.

Paliativni zdravniki nasprotujejo tudi posredovanju informacij o pomoči pri samomoru, kar je sedaj njihova zakonsko predpisana dolžnost. V tem vidijo konflikt vrednot in se počutijo obremenjene, želijo namreč zagotavljati paliativno oskrbo, ne pa se ukvarjati s prošnjami za pomoč pri samomoru.

Sproža se vprašanje, kdaj bodo Avstrijci uvedli tudi t. i. »aktivno evtanazijo«, torej odvzem ranljivega življenja nekomu, ki se sam ni sposoben odločati.

Vse povedano vsekakor sproža vprašanje, kako se bo zadeva odvila v slovenskem prostoru, saj so praktično vsi predpogoji za takšno odločitev tudi pri nas že postavljeni.

24. aprila so predlagatelji zakona, ki bi dovolil samozastrupitev, začeli zbirati podpise, 5. junija pa javnost obvestili, da jim je po dobrih štiridesetih dneh tudi uspelo zbrati potrebnih 5.000 podpisov, zaradi katerih se bo Parlament z njihovim predlogom moral soočiti. Avstrijske izkušnje nam lahko pomagajo pri pravilni odločitvi in ugotovitvi, da naša družba potrebuje čisto druge ukrepe, kot pa je uvajanje asistiranega samomora.