Hrvatom se bo vse povrnilo ali zakaj naša beseda na mednarodni sceni velja tako malo
POSLUŠAJ ČLANEK
Ob veličastni rokometni zmagi nad Hrvati je novinarski kolega Tomaž Kavčič zapisal, da smo Slovenci končno enkrat zmagali po velikem zaostanku, medtem ko je v mednarodnih političnih sporih največkrat tako, da prednost osmih golov zapravimo mi in na koncu potegnemo krajšo.
V mislih je sicer imel aktualne kregarije s Hrvati glede terana in arbitraže o meji, a dejansko je popraskal po površini globljega problema Slovenije v mednarodnih odnosih; zdi se namreč, da naša beseda velja bore malo, oziroma med partnerji nima prave teže.
Preden po stari navadi vzroke iščemo v naši majhnosti in domnevni hlapčevski mentaliteti (za katero psihologi pravijo, da je zgolj mit), se raje vprašajmo, ali težava vendarle ne prihaja od nas samih. Navsezadnje svoj odtis v evropski in svetovni politiki puščajo tudi nam primerljive ali celo manjše države, denimo evropski Švica in Luksembrurg ali svetovni Singapur in Hong Kong.
Resda po mednarodnem vplivu nismo bili nikoli svetovni hegemon, a vendarle se zdi, da smo v prvem desetletju naše samostojnosti šteli več kot danes.
O Sloveniji se je govorilo kot o najbolj urejeni in razviti med vsemi komunističnimi državami. Češki, Poljski, Hrvaški in ostalim smo veljali za svetel zgled v pristopnih pogajanjih za Evropsko unijo, kamor smo vstopili v prvem paketu postsocialističnih držav leta 2004, tri leta kasneje med vsemi novimi članicami prvi prevzeli skupno evropsko valuto in prvi predsedovali EU. Podobno velja tudi za pridružitev zvezi NATO.
Zahodni zavezniki so se na nas obračali v zvezi s konflikti na Balkanu, kjer smo v okviru evroatlantskega zavezništva v mirovnih misijah na Kosovem vseskozi igrali pomembno vlogo. Organizirali smo mednarodne obiske na najvišji ravni, na čelu z zgodovinskim prvim srečanjem Bush-Putin na Brdu leta 2001.
A v nekem trenutku se je pri naši mednarodni kredibilnosti in ugledu nekaj prelomilo. In vse kaže, da ima pri tem pomembno vlogo svetovna gospodarska kriza, oziroma naš (ne)odziv nanjo.
Če smo za uspešen zaključek pridružitvenih pogajanj EU in monetarni uniji morali disciplinirano slediti zastavljenim kriterijem in ciljem, je ta disciplina po dosegu le-teh več kot očitno popustila.
Gospodarska kriza je pred nas postavila drugačne vrste izzive, pri čemer kot enakovreden partner s strani Evropske komisije prejemamo zgolj še »priporočila«, (ne)spoštovanja katerih ne diktirata korenček in palica.
Nekatere države so klice po prilagoditvi in reformah vzele zelo resno in se, nepopularnosti ukrepov navkljub, na krizo pripravile že, ko je še sploh ni bilo na obzorju (denimo Schröderjeva Nemčija).
Namesto zgledovanja po uspešnih in boljših pa smo Slovenci izgovore za reformno neodzivnost iskali pri nam primerljivo razpuščenih preračunljivcih.
Pri neizpolnjevanju zavez partnerstva v NATO smo se sklicevali na večino drugih držav, ki prav tako niso imele obrambnega proračuna na dveh odstotkih BDP. Na koncu smo pristali pri 0,9 odstotnem deležu ter pri bosi in nagi Slovenski vojski, ki nima niti za strelivo.
Krizo smo blažili z enormnim zadolževanjem ter se pri tem tolažili z našim »podpovprečnim javnim dolgom«. Preden smo se dobro zavedli, je ta znašal 84 % BDP, za obresti pa letno plačujemo 1,2 milijarde evrov.
Glede priporočil Evropske komisije po strukturnih reformah smo frizirali podatke in se izgovarjali, da jih je mogoče izvesti le postopoma. Na koncu jih seveda nikoli zares nismo, če odmislimo blagi korekciji pokojninskega sistema in trga dela v času druge Janševe vlade leta 2013.
Pravzaprav smo se do skupnih evropskih pravil vseskozi obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz. Na koncu seveda v lastno škodo.
A seveda so nas evropski partnerji spregledali, kot starš vidi skozi pritajeni blef svojega otroka. V odnosu do Bruslja pravzaprav nikoli nismo zares prerasli spoznanja, da smo enakovredni del Unije in da je Unija del nas samih.
Raje smo prevzeli vlogo na videz podložnih, a v resnici goljufivih in hinavskih hlapcev, živečih pod strogim in odtujenim gospodarjem. Sami smo izbrali scenarij, v katerem se zgodovinsko najbolje znajdemo, četudi nam je bil ponujen drug, za narod bolj spoštljiv, dostojen, enakopraven.
Ob vsem tem ne čudi, da smo z leti pred partnerji izgubili zaupanja vrednost in verodostojnost, zapravili svojih osem golov prednosti pred nekoč eksoti kot so Hrvaška, Češka in Madžarska, in da si iz leta v leto nabiramo vse večji rezultatski zaostanek.
Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih.
Našim rokometašem je to resnico v betice vtepel predrzen in samozavesten Črnogorec. Ne bi škodilo, če bi jo še našim politikom.
V mislih je sicer imel aktualne kregarije s Hrvati glede terana in arbitraže o meji, a dejansko je popraskal po površini globljega problema Slovenije v mednarodnih odnosih; zdi se namreč, da naša beseda velja bore malo, oziroma med partnerji nima prave teže.
Preden po stari navadi vzroke iščemo v naši majhnosti in domnevni hlapčevski mentaliteti (za katero psihologi pravijo, da je zgolj mit), se raje vprašajmo, ali težava vendarle ne prihaja od nas samih. Navsezadnje svoj odtis v evropski in svetovni politiki puščajo tudi nam primerljive ali celo manjše države, denimo evropski Švica in Luksembrurg ali svetovni Singapur in Hong Kong.
Resda po mednarodnem vplivu nismo bili nikoli svetovni hegemon, a vendarle se zdi, da smo v prvem desetletju naše samostojnosti šteli več kot danes.
O Sloveniji se je govorilo kot o najbolj urejeni in razviti med vsemi komunističnimi državami. Češki, Poljski, Hrvaški in ostalim smo veljali za svetel zgled v pristopnih pogajanjih za Evropsko unijo, kamor smo vstopili v prvem paketu postsocialističnih držav leta 2004, tri leta kasneje med vsemi novimi članicami prvi prevzeli skupno evropsko valuto in prvi predsedovali EU. Podobno velja tudi za pridružitev zvezi NATO.
Zahodni zavezniki so se na nas obračali v zvezi s konflikti na Balkanu, kjer smo v okviru evroatlantskega zavezništva v mirovnih misijah na Kosovem vseskozi igrali pomembno vlogo. Organizirali smo mednarodne obiske na najvišji ravni, na čelu z zgodovinskim prvim srečanjem Bush-Putin na Brdu leta 2001.
A v nekem trenutku se je pri naši mednarodni kredibilnosti in ugledu nekaj prelomilo. In vse kaže, da ima pri tem pomembno vlogo svetovna gospodarska kriza, oziroma naš (ne)odziv nanjo.
Do skupnih evropskih pravil smo se obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz.
Razpad sistema
Če smo za uspešen zaključek pridružitvenih pogajanj EU in monetarni uniji morali disciplinirano slediti zastavljenim kriterijem in ciljem, je ta disciplina po dosegu le-teh več kot očitno popustila.
Gospodarska kriza je pred nas postavila drugačne vrste izzive, pri čemer kot enakovreden partner s strani Evropske komisije prejemamo zgolj še »priporočila«, (ne)spoštovanja katerih ne diktirata korenček in palica.
Nekatere države so klice po prilagoditvi in reformah vzele zelo resno in se, nepopularnosti ukrepov navkljub, na krizo pripravile že, ko je še sploh ni bilo na obzorju (denimo Schröderjeva Nemčija).
Namesto zgledovanja po uspešnih in boljših pa smo Slovenci izgovore za reformno neodzivnost iskali pri nam primerljivo razpuščenih preračunljivcih.
Pri neizpolnjevanju zavez partnerstva v NATO smo se sklicevali na večino drugih držav, ki prav tako niso imele obrambnega proračuna na dveh odstotkih BDP. Na koncu smo pristali pri 0,9 odstotnem deležu ter pri bosi in nagi Slovenski vojski, ki nima niti za strelivo.
Krizo smo blažili z enormnim zadolževanjem ter se pri tem tolažili z našim »podpovprečnim javnim dolgom«. Preden smo se dobro zavedli, je ta znašal 84 % BDP, za obresti pa letno plačujemo 1,2 milijarde evrov.
Glede priporočil Evropske komisije po strukturnih reformah smo frizirali podatke in se izgovarjali, da jih je mogoče izvesti le postopoma. Na koncu jih seveda nikoli zares nismo, če odmislimo blagi korekciji pokojninskega sistema in trga dela v času druge Janševe vlade leta 2013.
Najstniške muhe
Pravzaprav smo se do skupnih evropskih pravil vseskozi obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz. Na koncu seveda v lastno škodo.
A seveda so nas evropski partnerji spregledali, kot starš vidi skozi pritajeni blef svojega otroka. V odnosu do Bruslja pravzaprav nikoli nismo zares prerasli spoznanja, da smo enakovredni del Unije in da je Unija del nas samih.
Raje smo prevzeli vlogo na videz podložnih, a v resnici goljufivih in hinavskih hlapcev, živečih pod strogim in odtujenim gospodarjem. Sami smo izbrali scenarij, v katerem se zgodovinsko najbolje znajdemo, četudi nam je bil ponujen drug, za narod bolj spoštljiv, dostojen, enakopraven.
Ob vsem tem ne čudi, da smo z leti pred partnerji izgubili zaupanja vrednost in verodostojnost, zapravili svojih osem golov prednosti pred nekoč eksoti kot so Hrvaška, Češka in Madžarska, in da si iz leta v leto nabiramo vse večji rezultatski zaostanek.
Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih.
Našim rokometašem je to resnico v betice vtepel predrzen in samozavesten Črnogorec. Ne bi škodilo, če bi jo še našim politikom.
Povezani članki
Zadnje objave
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
14. 10. 2024 ob 19:30
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Po Anžetu Logarju tudi Eva Irgl izstopila iz SDS. Bo naslednji Dejan Kaloh?
14. 10. 2024 ob 14:23
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Vrnitev v šestdeseta?
14. 10. 2024 ob 6:00
Kako ustreči …
13. 10. 2024 ob 18:33
Ekskluzivno za naročnike
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Nov obračun omrežnine: previdnost ne bo odveč
14. 10. 2024 ob 11:50
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
OCT
18
Štirje letni časi pod Celjskim stropom (koncert)
17:00 - 19:00
OCT
19
Vpliv gibanja na razvoj in učenje otrok (Seminar)
09:00 - 17:00
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
5 komentarjev
biljan
Popravek: Zelo koristno branje, ki nazorno prikazuje, kako so nam z vseh strani odvzemali ozemje, na katerem so živeli
slovensko govoreči prebivalci, ki pa so pripadali različnim deželam v okviru Avstro-Ogrske.
P.S.: S pravilno nameščeno slovensko narodno zastavo-tribarvnico ali/in zastavo Slovenije lahko 8. februarja pokažete, kje Slovenci praznujemo Prešernov dan, slovenski kulturni praznik Tudi v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem in seveda povsod po svetu, kjer živijo naši rojaki.
biljan
O Kozlerjevih zemljovidih slovenske dežele in pokrajin, katere je izdelal in na svitlo dal Peter Kozler si lahko ustvarite zanimivo vedenje v knjigi Dimitrija Kebeta in Andreja Šiška o njem in o zemljevidih, ki jo je izdala založba Amalieti/Amalieti 2013 v zbirki Razgaljanje zamolčane zgodovine Slovencev. Knjiga opozarja, kako so ponarejali Kozlerjeve zemljevide in, da je nanje nekdo vrisoval mejo na Dragonji. Zelo koristno branje, ki naorko prikazue, kako so nam z vseh strani odvzemali ozemlje, na katerem so živeli slovensko govoreči prebivalci, i pa so pripadali različnim deželam v okviru Avstro-Ogrske.
Slovenci.
korosec.france
O Hrvatih nisem vedel nič, samo to je bilo jasno, da je teta poročila Varaždinca; oba sta že na oni strani in Bog jima obilno plačaj, dovolj sta se namatrala že tukaj.
Imel sem 4-5 let, ko semposlušal in nisem razumel:"Nema tata do Hrvata".
1960 sem bil z teto "na morju" v Novigradu.Vmes je bil še en drug jezik in teta je govorila:"Slišiš?to sop pa Hrvatje...!" Ok.
Ampak, v glavnem so tam,v Novigradu, govorili še Slovensko...1960!
Potem, meja na Mirni - sevda v obeh osnovnih šolah, ki sem ju obiskoval, sta imeli vsaj 2x2,5 m velik gipsast reliefni zemljevid in spominjam se kako smo s prstom šli po meji in jasno je bilo, kako je rdeča vijuga sredi Istre krenila strmo navzdol do reke Mirne.rekli smo Savudrija, Novigrad je Slovenija. Bilo je 1961 in še leta zatem seveda.
Potem smo imeli Slovenske železnice-so vozile po Istri in v Puli je bilo letališče Ljubljana-Pula , tako normalno in samoumevno, da je tam veliko Slovenije....
V redu. UTRINKI.Lepo nostalgično.
Dandanes pa trda, nesramna dejstva.
ŽREJO NAM MEJE, PIJEJO NAM TERAN IN LAŽEJO KOT SVINJE, KRADEJO ISTRSKEGA OVČARJA, MORDA BODO ŠE LIPICANCA, KRADEJO, KRADEJO, KRADEJO v mislih in dejanjih.ŽALOSTNO. Tudi Cerkev jim kruljavo služi! Vsakič , ko se kaj razbohoti, so nacionalisti, da kar gorijo,
Najbolj pa me je žgalo takoj po vojni, ko sem potoval čez meje na Hrvaško.
Tam so se bleščale velike table, še zdaj se! DOBRODOŠLI in poleg državna zastavica. V glavnih EU jezikih
SLOVENSKEGA DOBRODOŠLI s slovensko zastavico še zdaj ni nikjer !
PESJANSKO, PONIGLAVO, POKVARJENO, POŽRTNO. NEKULTURE, NEKRŠČANSKOST.
Seveda razumem:"Nema tata dio Hrvata!"
Ja, dragi avtor, vse bodo dobili nazaj, požeruhi nenažrtni.
helena_3
Dodajam k svojemu komentarju:
Vsak kmet ve, da krava pri gobcu molze. Naši profesorji in drugi učeni kmetje na oblasti pa samo gledajo, kako bi od krave (=gospodarstva) čim več mleka dobili, ne da bi ji kakšen priboljšek privoščili. In ko so nas kmetje iz Bruslja malo bolj grobo opozorili, da nam bo na ta način krava crknila, smo gor poslali našo narodno junakinjo Alenčico, da je pomirila strasti. Nališpala se je kot svoje čase svetopisemska Judita in premagala hudobnega zmaja (stroge ukrepe po sistemu "trojka"), za kar jim bodo pastirčki na sončni strani Alp večno hvaležni. Razen nergačev moje sorte, seveda.
helena_3
"Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih."
Težka bo. Vse bolj prodirajo socialistični vzorci na površje: kako razdeliti tisto, kar nimaš. Aja, saj bo mami dala.
Ko poslušam (in berem na forumih), kako na problem gleda moja "baby boom" generacija, se zgroženo zavem, kako temeljito so jim oprali možgane. Posledice so vidne na vsakokratnih volitvah - uspeh doseže tisti, ki veliko obljublja. Ni pomembno, da obljube niso realne. Posledice so vidne tudi v vsakdanjem življenju. Vse dobrine in ugodnosti nam kar pripadajo, medtem ko so še naši dedi poznali pregovor, da se brez muje še čevelj ne obuje.
Trudim se ostati optimist in verjeti v boljši jutri.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.