Hrvatom se bo vse povrnilo ali zakaj naša beseda na mednarodni sceni velja tako malo

Ob veličastni rokometni zmagi nad Hrvati je novinarski kolega Tomaž Kavčič zapisal, da smo Slovenci končno enkrat zmagali po velikem zaostanku, medtem ko je v mednarodnih političnih sporih največkrat tako, da prednost osmih golov zapravimo mi in na koncu potegnemo krajšo.

V mislih je sicer imel aktualne kregarije s Hrvati glede terana in arbitraže o meji, a dejansko je popraskal po površini globljega problema Slovenije v mednarodnih odnosih; zdi se namreč, da naša beseda velja bore malo, oziroma med partnerji nima prave teže.

Preden po stari navadi vzroke iščemo v naši majhnosti in domnevni hlapčevski mentaliteti (za katero psihologi pravijo, da je zgolj mit), se raje vprašajmo, ali težava vendarle ne prihaja od nas samih. Navsezadnje svoj odtis v evropski in svetovni politiki puščajo tudi nam primerljive ali celo manjše države, denimo evropski Švica in Luksembrurg ali svetovni Singapur in Hong Kong.

Resda po mednarodnem vplivu nismo bili nikoli svetovni hegemon, a vendarle se zdi, da smo v prvem desetletju naše samostojnosti šteli več kot danes.

O Sloveniji se je govorilo kot o najbolj urejeni in razviti med vsemi komunističnimi državami. Češki, Poljski, Hrvaški in ostalim smo veljali za svetel zgled v pristopnih pogajanjih za Evropsko unijo, kamor smo vstopili v prvem paketu postsocialističnih držav leta 2004, tri leta kasneje med vsemi novimi članicami prvi prevzeli skupno evropsko valuto in prvi predsedovali EU. Podobno velja tudi za pridružitev zvezi NATO.

Zahodni zavezniki so se na nas obračali v zvezi s konflikti na Balkanu, kjer smo v okviru evroatlantskega zavezništva v mirovnih misijah na Kosovem vseskozi igrali pomembno vlogo. Organizirali smo mednarodne obiske na najvišji ravni, na čelu z zgodovinskim prvim srečanjem Bush-Putin na Brdu leta 2001.

A v nekem trenutku se je pri naši mednarodni kredibilnosti in ugledu nekaj prelomilo. In vse kaže, da ima pri tem pomembno vlogo svetovna gospodarska kriza, oziroma naš (ne)odziv nanjo.

Do skupnih evropskih pravil smo se obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz.

Razpad sistema

Če smo za uspešen zaključek pridružitvenih pogajanj EU in monetarni uniji morali disciplinirano slediti zastavljenim kriterijem in ciljem, je ta disciplina po dosegu le-teh več kot očitno popustila.

Gospodarska kriza je pred nas postavila drugačne vrste izzive, pri čemer kot enakovreden partner s strani Evropske komisije prejemamo zgolj še »priporočila«, (ne)spoštovanja katerih ne diktirata korenček in palica.

Nekatere države so klice po prilagoditvi in reformah vzele zelo resno in se, nepopularnosti ukrepov navkljub, na krizo pripravile že, ko je še sploh ni bilo na obzorju (denimo Schröderjeva Nemčija).

Namesto zgledovanja po uspešnih in boljših pa smo Slovenci izgovore za reformno neodzivnost iskali pri nam primerljivo razpuščenih preračunljivcih.

Pri neizpolnjevanju zavez partnerstva v NATO smo se sklicevali na večino drugih držav, ki prav tako niso imele obrambnega proračuna na dveh odstotkih BDP. Na koncu smo pristali pri 0,9 odstotnem deležu ter pri bosi in nagi Slovenski vojski, ki nima niti za strelivo.

Krizo smo blažili z enormnim zadolževanjem ter se pri tem tolažili z našim »podpovprečnim javnim dolgom«. Preden smo se dobro zavedli, je ta znašal 84 % BDP, za obresti pa letno plačujemo 1,2 milijarde evrov.

Glede priporočil Evropske komisije po strukturnih reformah smo frizirali podatke in se izgovarjali, da jih je mogoče izvesti le postopoma. Na koncu jih seveda nikoli zares nismo, če odmislimo blagi korekciji pokojninskega sistema in trga dela v času druge Janševe vlade leta 2013.

Najstniške muhe

Pravzaprav smo se do skupnih evropskih pravil vseskozi obnašali kot uporni pubertetnik, ki v dobronamernih nasvetih staršev vidi zgolj poskuse podjarmljanja in discipliniranja, za njihovim hrbtom pa počne vse drugo, kar jim obljublja v obraz. Na koncu seveda v lastno škodo.

A seveda so nas evropski partnerji spregledali, kot starš vidi skozi pritajeni blef svojega otroka. V odnosu do Bruslja pravzaprav nikoli nismo zares prerasli spoznanja, da smo enakovredni del Unije in da je Unija del nas samih.

Raje smo prevzeli vlogo na videz podložnih, a v resnici goljufivih in hinavskih hlapcev, živečih pod strogim in odtujenim gospodarjem. Sami smo izbrali scenarij,  v katerem se zgodovinsko najbolje znajdemo, četudi nam je bil ponujen drug, za narod bolj spoštljiv, dostojen, enakopraven.

Ob vsem tem ne čudi, da smo z leti pred partnerji izgubili zaupanja vrednost in verodostojnost, zapravili svojih osem golov prednosti pred nekoč eksoti kot so Hrvaška, Češka in Madžarska, in da si iz leta v leto nabiramo vse večji rezultatski zaostanek.

Če bomo to tekmo še kdaj uspeli obrniti v svoj prid, je v prvi vrsti odvisno od pogleda v ogledalo in spoznanja, da te igre po principih in pravilih, ki jih zahteva, ne igramo zaradi mednarodnih tekmecev, bruseljskih sodnikov ali kogarkoli drugega, temveč zaradi nas samih.

Našim rokometašem je to resnico v betice vtepel predrzen in samozavesten Črnogorec. Ne bi škodilo, če bi jo še našim politikom.