Humorist – ne, hvala!

Če gre že vse k hudiču, gre tja vsaj humoristično. 

Če gre v tej državi vse narobe – od ekonomske politike (ob rekordno nizki brezposelnosti imamo rekordno nizko gospodarsko rast), povečevanja davčnih bremen, razsutega zdravstva, neuresničenih in prelomljenih obljub in zavez glede tako rekoč vsega, vključno s popoplavno obnovo, »depolitizacijo« nacionalke, policije, razmetavanja davkoplačevalskega denarja in sploh astronomske javnofinančne porabe z negativnim učinkom na blaginjo prebivalstva do norčevanja iz postulatov pravne države in sploh univerzalne zavoženosti upravljanja z državo – zaradi nesposobnosti in nekompetentnosti, korumpiranosti vladajočih struktur, njihove požrešnosti, lakomnosti po oblasti, denarju, nadzoru nad državljani, pa čisto vse le ni tako črno.  

Če gre že vse k hudiču, gre tja vsaj humoristično. Hrvaška novinarka in pisateljica Slavenka Drakulić je pred 32 leti izdala knjigo z naslovom »Kako smo preživeli socializem in se celo smejali«. Upam, da bo tako tudi čez dve leti – predvsem, kar se preživetja tiče. Ampak če smo preživeli socializem, bomo vsaj mi starejši, ki smo bili rojeni v totalitarni državi in imamo zato trdo kožo, preživeli tudi golobizem – ter se celo smejali. Recimo temu, s čimer nam je pred dnevi postregel spletni portal MMC: »Vizija in cilji, ki so si jih zastavili, po premierjevih besedah vsebujejo dve ključni področji, prvo je boj za demokracijo in pravno državo. To, kar spremljamo danes v parlamentu, je ravno to, opozicija, če hočete ekstremna desnica, poskuša, enako kot po svetu, z demontažo tako pravne države kot tudi krnitvijo demokracije.«  

Tole se sliši, kot da bi se Stalin zaklinjal, da od zdaj naprej izgorevamo samo še za človeka in njegovo dostojanstvo. In to ne kar tako, mirno. Ker revolucija še traja, se bomo borili – do končne in popolne likvidacije reakcije, buržoazije in desnice – ki je že eo ipso lahko samo skrajna. In ki uničuje človekovo dostojanstvo, humanost, demokracijo in vladavino prava.  

Če smo preživeli socializem, bomo vsaj mi starejši, ki smo bili rojeni v totalitarni državi in imamo zato trdo kožo, preživeli tudi golobizem – ter se celo smejali. 

Veliki pohod zgodovine 

Ja, zdaj gre zares, za spopad med dobrim in zlom. Dogaja se veliki pohod zgodovine. Na eni strani »mi«, napredni, vselej na pravi strani zgodovine, vključujoči, zeleni, mavrični, socialno čuteči, podnebno pravični, svetovljanski, progresivni – in na drugi strani »neki« omejeni, neizobraženi, primitivni, pobožni, malo zapiti, domačijski, ruralni, zaostali, zagrenjeni, konservativni, zgodovinsko zavoženi, »luzerji« – skratka, »white trash«. Zato se je treba boriti – ker s sovražnikom se ne moreš pogovarjati, pogajati, še manj diskutirati, s sovražnikom ni diskurza, z njim je samo boj. Kdor ne verjame, naj vpraša avantgardo bojevnikov velikega pohoda zgodovine, naj vpraša paradržavne revolucionarne enote, recimo osmomarčevske fajterice, ki samo fajtajo in srfajo na cunamiju zgodovine.  

Premier, čudežni deček energetike, intelektualec, vrhunski manager, karizmatični lepotec, hiperinteligenten individualist, športnik, šarmer, avanturist – genij. S takimi in podobnimi superlativi so ga ob nastopu funkcije opisovale od ekstatičnega navdušenja zadete novinarke velike večine že takrat depolitiziranih medijev. Skratka – premier je naznanil, da je napočil čas za boj za demokracijo in vladavino prava. Da bo od zdaj bojevnik za ti vrednoti.  

Od vseh super lastnosti, ki pa takrat, pred dvema letoma in pol sploh ni bila omenjena, je njegova edina vrlina humornost. A ne zato, ker bi se tega zavedal. Njegov humor je fantastično izviren, prvinski prav zavoljo tega, ker se ga ne zaveda in si ga ne želi. Ja, človek, ki rutinsko meče ljudi čez ramo, sem in tja koga spet pobere, človek, ki od vseh, ki so mu leteli čez ramo, med njimi bivša notranja ministrica, šef policije (pri obeh sta bila razloga poleta njuna profesionalnost in zoprvanje političnemu vmešavanju v delo policije), ugledni strokovnjaki, akademiki (tu mislim na Bešiča Loredana, Merla in profesorja Grošlja), nazadnje že potrjen kandidat za evropskega komisarja, ta »wannabe« model istočasno do zadnjega brani finančnega ministra, ki mimo vseh predpisov dodeljuje sredstva iz proračunske rezerve za koruptivne posle, in prav tako humorno ministrico za digitalno preobrazbo, ki še danes ne ve, čemu je z javnimi sredstvi kupila tiste računalnike ter pri tem, spet mimo vseh predpisov, pognala nekaj milijonov javnega denarja.  

Ja, ta človek bo bojevnik za pravno državo. On, ki se do zadnjega bori za neuresničitev odločbe ustavnega sodišča o plačah sodnikov, ki jim je nekoč obljubljal 'happy end'; človek, ki se baha z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo za ceno poseganja v ustavne pravice zdravnikov dokončno zacementirala državno zdravstvo in zavarovala mafijske verige dobaviteljev medicinske opreme ... ta tip se bo od zdaj naprej fajtal za demokracijo in pravno državo. Kot bi se kronični pijanec s hudim mačkom, še ne streznjen zaklinjal, da zdaj je pa dovolj alkota in da od jutri naprej, čim se dokončno strezni, začne s čisto abstinenco.  

Kot da gre za neke intimne zadeve med Robertom Golobom in Ursulo von der Leyen in ne za korespondenco dveh najvišjih nosilcev javnih funkcij o pomembni javni temi.  

Kristalizirana laž 

Poglejmo, kaj je spodbudilo njegovo odločitev, da gre v boj za demokracijo in pravno državo. 

Razlog je legitimna, z zakonito proceduro skladna zahteva za izročitev famoznega pisma predsednice Evropske komisije našemu humoristu, ki je v resnici razlog za menjavo slovenskega komisarskega kandidata. Farsa okoli tega je vsem dobro znana. Osredotočimo se na ravnanje predsednika odbora DZ za zadeve EU, ki si je prizadeval videti pismo, ki ga je predsednica Komisije poslala premierju in ki je razlog za odstop dotedanjega kandidata. Problem je, ker je predsednik tega odbora, ki se mora izreči o ekspresno imenovani novi kandidatki, opozicijski poslanec. Še huje, je poslanec SDS. Tu nastopi dramatični trenutek boja za demokracijo in pravno državo. Tega pisma najprej ni, a če že obstaja, mora ostati tajno, češ da je zasebno.  

Kot da gre za neke intimne zadeve med Robertom Golobom in Ursulo von der Leyen in ne za korespondenco dveh najvišjih nosilcev javnih funkcij o pomembni javni temi. Še več, opozicija, ki bi oblasti gledala pod prste, ki je radovedna, čemu tudi z njene strani potrjen kandidat v zadnjem trenutku frči čez ramo in je treba tako rekoč čez noč v Bruselj poslati ime druge, še kako sporne kandidatke, taka opozicija po humoristovem mnenju »demontira pravno državo«. Po njegovem je smisel opozicije streči interesom vladajoče koalicije, ne pa da se obnaša, kot bi v ciljnem šprintu Rogliču porinila palico med »šprikle«. Naloga opozicije ni, da zahteva preglednost in ustavnost ter zakonitost delovanja vlade in parlamentarne večine. Ne, to so prazne marnje, o katerih je bledel konservativni sanjač Roger Scruton in kvasil neumnosti, da »brez vladavine prava opozicija nima jamstva varnosti, kjer pa je opozicija nezaščitena, tudi izgine«, ter da je »vlada brez opozicije […] brez sredstev, da bi popravljala svoje napake ali sploh opazila, da jih dela«. Opozicija se mora obnašati, kot da je ni – to je v humoristovem novoreku državotvorna drža.  

Ampak, šalo na stran. Golobov novorek je, kot še marsikaj drugega, kar prihaja iz njegovih blebetavih ust, kristalizirana laž. Zato, vaša demokracija in pravna država – ne, hvala. 

Opozicija se mora obnašati, kot da je ni – to je v humoristovem novoreku državotvorna drža. 

(D167: 42-43)