Hutijevci in trgovske poti: treba se bo zresniti in na grožnje ustrezno odgovarjati

vir: X @sentdefender

Zahod je ponovno aktivno vstopil v oboroženi konflikt in ta poteza je, kot bomo videli, najverjetneje pravilna. Najprej na kratko obudimo poznavanje spopadov na Bližnjem vzhodu v zadnjih mesecih: po skoraj desetletju relativnega miru (dejansko je šlo za stanje, ki je v danih razmerah še najboljši približek mirovnega procesa) so palestinski militanti pod pokroviteljstvom Irana in s pozivom h genocidu na ustih začeli brutalno mučiti, posiljevati in moriti židovske civiliste. Izrael je logično odgovoril s poskusom eliminacije Hamasa kot nosilca teh grozodejstev.

Lepo bi bilo, če bi se konflikt pri tem zaključil, a se ni: neumorni Iranci so aktivirali še en svoj proxy, jemenske hutijevce, ki so pri ožini Bab el-Mandib na jugu Rdečega morja pričeli z napadi na zahodne tovorne ladje. Jasno in glasno so povedali, da to počnejo v odgovor na izraelske operacije. Pred dnevi pa se je zbudil Zahod in Američani so skupaj z Britanci pričeli z uničevanjem položajev šiitskih militantov. Je to pravno, vojaško in civilizacijsko upravičeno?

Operacijo so podprle še Nemčija, Nizozemska, Avstralija, Kanada, Južna Koreja in Bahrajn, kar je za Zahod v tem trenutku zelo pozitivno, obenem pa dokaj presenetljivo, saj je med zalivskimi državami veljal za najbolj naklonjenega Iranu. Kot sta povedala nemška zunanja ministrica in britanski predsednik vlade, gre za dejanje samoobrambe, kot to predvideva ustanovna listina OZN. Pravna podlaga torej obstaja.

Treba se bo zresniti in na grožnje adekvatno odgovarjati. Če je treba, tudi z vojaško silo.

Tudi vojaško gledano je operacija smiselna. Z vodenimi izstrelki in letalskimi napadi naj bi onesposobili od 20 do 30 odstotkov hutijevske napadalne moči. To je sicer malo in ameriška vojska priznava, da ima težave na obveščevalnem področju, in sicer z lociranjem ciljev. Kakorkoli že, z vojaškega vidika je treba takšne grožnje čim prej eliminirati, preden povzročijo še več škode in njihova moč še bolj naraste, zato lahko pričakujemo nadaljevanje obstreljevanja.

A za hutijevce velja podobno kot za Hamas oziroma vse podtalne in teroristične organizacije: popolna eliminacija je zaradi načina delovanja tako rekoč nemogoča. Pred leti so jih že izdatno bombardirali Savdijci, pa jih niso uspeli uničiti. Namesto tega so povzročili humanitarno katastrofo (o kakšni diskriminaciji ciljev seveda ni bilo govora) in v svetovni javnosti vzbudili naklonjenost iranskemu proxyju.

V trenutnih razmerah se nekateri bojijo eskalacije konflikta. Hutijevci so že napovedali, da bodo »zažgali vse ameriške vojaške ladje in uničili vse njihove mornariške baze« ali nekaj takšnega. Zanos in grandioznost fanatizma, ki se izražata skozi takšne izjave, kažeta na veliko verjetnost, da hutijevci ne bodo končali protizahodnih dejavnosti. Obstaja možnost, da se bodo prestrukturirali in se pod okriljem Irana spet okrepili, kot so se v preteklosti že.

Če upoštevamo, da ima Iran v regiji, upal bi si reči, celo nekaj deset militantskih in političnih proxyjev, so skrbi glede eskalacije povsem na mestu. Vprašanje pa je, kako jo preprečiti. Na tem mestu torej pridemo do civilizacijske upravičenosti vojaškega posredovanja. Če Zahod ne ukrepa in le nastavlja drugo lice, bo sčasoma propadel in se bo zaradi svetohlinskega mirovništva prisiljen pokoriti volji nasilnih nasprotnikov. Če odgovori z vojaško silo, pa bo to olje na ogenj fanatizma in sovraštva tistih, ki Zahodu hočejo slabo.

Svet se je polariziral in čeprav je trenutno še v nekakšnem pat položaju, se tehtnica preveša na stran protizahodnega bloka. 

Načeloma sem zagovornik doseganja ciljev z diplomacijo. Da slednja sploh dobi kakršnokoli težo, pa mora biti podprta z možnostjo uporabe vojaške sile. Tako se interes v svetu zagotavlja na miren način s korenčkom, palico in ravnovesjem med posameznimi silami. Trenutna situacija pa tega ne omogoča. Nasprotna stran se ni pripravljena pogovarjati in se tudi ne bo, dokler ne bo utrpela določenih vojaških izgub. Ta scenarij smo videli že premnogokrat. Trenutno stanja ni možno stabilizirati brez vojaške operacije.

A to je grdo, bodo rekli. Tega se ne dela. Zahod spet nekaj rovari in ustvarja nove vojne. Ti grdi Američani spet nekaj hočejo. Nikoli nisem trdil, da Zahod z vse bolj dekadentnim »svetilnikom demokracije« na čelu nima masla na glavi. Seveda ga ima. Še preveč. Popolnoma verjamem Davidu Arahamiji, ki je kot pogajalec na strani Ukrajine razkril, da je Zahod v osebi Borisa Johnsona preprečil že dogovorjeno premirje med Rusi in Ukrajinci.

Danes Ukrajincem kaže vse slabše, Rusom pa tudi ni uspelo, kar so hoteli. Kot odgovor se je z njihove strani zakuhal konflikt v Izraelu, sedaj se ukvarjamo s hutijevci, gledamo na Tajvan ter čakamo, da preskoči iskra v BiH ali na Kosovu. Svet se je polariziral in čeprav je trenutno še v nekakšnem pat položaju, se tehtnica preveša na stran protizahodnega bloka.

Živimo torej v času, kjer se odloča o obstanku zahodne civilizacije. Nasprotna stran nas tehnološko dohaja, demografsko je daleč pred nami, politično pa je v tem trenutku enotna, saj so različne ideologije našle najmanjši skupni imenovalec. Mi pa spimo na lovorikah in se gremo dekadenco.

EU sicer načrtuje krepitev vojaške prisotnosti, s katero bi zagotovila varne plovne poti. A kot smo iz Bruslja vajeni, lahko slišimo veliko besed in vidimo malo dejanj. Treba se bo zresniti in na grožnje, kot jih predstavljajo v danem primeru hutijevci, adekvatno odgovarjati. Če je treba, tudi z vojaško silo, kajti hutijevci so le majhen kamenček v mozaiku groženj, s katerimi se bomo kot civilizacija morali soočati v prihodnosti.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki