Iz zablode v resničnost ali kako zahodna levica postaja vse bolj protimigrantska

Na Zahodu, na katerega periferijo v Sloveniji sicer spadamo, smo v 21. stoletje zakorakali z optimistično idejo o odprti, globalni družbi. Trend migracij iz neevropskih delov sveta, ki se je krepil že konec prejšnjega stoletja, je začel z novim še dodatno strmo naraščati. Dve desetletji kasneje tako osrednje, pa tudi nekatere manj osrednje države v Zahodni Evropi, kot so Združeno kraljestvo, Nizozemska, Belgija in Švedska, v svojih prestolnicah in nekaterih drugih mestih nimajo več večinsko avtohtonega prebivalstva. To pa je prineslo danes vidne posledice, predvsem varnostne in ekonomske, na katere so nekateri na desnici opozarjali že leta.

Ideologija multikulturalizma, sicer zakoreninjena v zahodni levici, je v zadnjih desetletjih, še bolj pa letih, obljubljala utopično mešano družbo pod sloganom "diversity is our strength" (raznolikost je naša moč). Mladi Francozi so v medijih in med izobraževanjem pogosto poslušali o neizbežnem (pozitivno predstavljenem) dejstvu, da bodo njihovi vnuki rasno mešanega izvora. In vendar danes ob spremljanju političnih trendov lahko govorimo o deziluziji (izhodu iz zablode) o tej za mnoge desničarje že pred desetletji naivne ideje.

Za vse obstaja zgornja meja

Kot opozarjajo mnogi, so se posledice nadvse liberalne imigracijske politike, kjer so bile ilegalne migracije visoko tolerirane celo pri ujetih ilegalnih migrantih, odražale v povečanju kriminala in terorizma, kar kaže na zanemarjen varnostni vidik pri tej problematiki. Slednji se vse bolj pojavlja tudi na levem evropskem polu.

Na južnih mejah Evrope (in ZDA) prevladuje socialni darvinizem. Najranljivejši zaščite tam ne najdejo. V boju za tihotapske čolne najpogosteje zmagajo najmočnejši, najbogatejši, pa tudi najbolj brezobzirni oziroma varnostno tvegani posamezniki in skupine, ki potem, ko pridejo v Evropo, statistiki kriminala dodajajo velike številke.

Znani raziskovalec migracij Ruud Koopmans je izračunal, da so begunci očitno preveč zastopani pri ubojih, umorih in posilstvih – statistično je šest- do sedemkrat bolj verjetno, da bodo storilci migrantskega izvora.

Enako velja tudi za ekonomska in vprašanja, saj za rast priseljenskega prebivalstva obstaja objektivna zgornja meja – v telovadnicah, učilnicah, na jezikovnih tečajih, na najemnem in delovnem trgu – in seveda v državni blagajni.

Protimigratska drža med Zahodnjaki vse bolj "demokratična"

Večkrat smo že pisali, da se nasprotovanje "politiki odprtih vrat" širi med volivci, zaradi česar so povsem leve vlade, kot je danska, na volitvah zmagovale, medtem ko so leve stranke, ki so se v predvolilnih kampanjah še naprej zavzemale za multikulturalizem, na zadnjih volitvah večinoma izgubile. Pomanjkanje zakonitih poti povzroča še več nezakonitih migracij, zaradi česar je pripravljenost za sprejemanje zakonitih migracij še manjša. Tako se večja regulacija krepi domala povsod.

V tradicionalno odprtem Združenem kraljestvu je sicer Konservativna stranka pod premierjem Rishijem Sunakom uvedla zelo stroge ukrepe, zlasti glede ilegalnih migracij, ki zdaj vladi omogočajo, da prosilce za azil, ki so prišli v državo brez dovoljenja, zavrne brez obsežnejših postopkov, celo v primeru, da je država izvora resnično nevarna za prosilca. V tem primeru jih bodo deportirali v varne tretje države, kot je Uganda.

Ukrep je naletel na veliko kritike, saj naj bi šlo za kršitev mednarodnega prava, kar je vlada po tiho priznala, a se na to ne ozira. Laburisti iz opozicije sicer kritizirajo način in izvajanje migrantske politike vladajočih, vendar pa so bistveno manj kritični do osnovne usmeritve in zastavljenih ciljev. Položaj je podoben v več skandinavskih državah.

Tudi Nemci bi deportirali

Najnovejši primer spoznanja, da multikulturalizem ni realen, se kaže v Nemčiji. Del vladajoče Socialdemokratske stranke (SPD), še bolj pa koalicijski partnerji Zavezništvo 90/Zeleni, se trenutno ubadajo s strožjim stališčem do nezakonitih migrantov. Notranja ministrica Nancy Faeser (SPD) se strinja s starim načrtom EU za azilne postopke na zunanjih mejah. Sicer v okrnjeni obliki, a vendarle.

Kancler Olaf Scholz jasno navaja, da je treba zmanjšati število prihodov in povečati število deportacij. Nekdanji vodja krščanskodemokratske bavarske CSU Horst Seehofer je bil zaradi podobnih predlogov pred časom deležen kritike, a mu danes glede na vsaj neuradni politični konsenz v državi ne more več nihče oporekati.

Tudi čez lužo, kjer so države sestavljene skoraj izključno iz migrantov in njihovih potomcev, si neomejene imigracijske politike že lep čas ne morejo privoščiti. Tam se je (po tiho) deziluzija levice zgodila že bistveno prej. Administracija Baracka Obame je namreč deportirala bistveno več oseb kot Donald Trump.

Demokrati pod vodstvom Joeja Bidna so se doslej zanašali na covidno pravilo Trumpove administracije, po katerem je ljudi mogoče na meji zavrniti. To se zdaj izteka in na mejo se zgrinja na tisoče ljudi, vendar zaradi tega ni nič lažje nezakonito vstopiti v ZDA, prej nasprotno. Zdaj morajo migranti zaprositi za azil v Mehiki ali pa vložiti prošnjo za azil v ZDA v svoji domovini.

Trend je viden tudi že pri nas

Pri nas imamo težave predvsem z ilegalnimi prehodi čez naše območje in bistveno manj s prebežniki, ki bi tu želeli ostati. A deziluzija levice se kaže tudi pri nas. Pred meseci je zdaj bivša notranja ministrica Tatjana Bobnar na svoji interpretaciji še populistično govorila, da »ilegalnih ljudi ni«, njen naslednik Boštjan Poklukar oziroma njegovo vodstvo pa je prejšnji teden neideološko in po predpisih odredilo deportacijo dveh prosilcev za azil, ki sta k nam pribežala s Hrvaške. S tem se sicer niso strinjali vsi posamezniki vladajoče koalicije, o incidentu, ki je sledil, pa lahko preberete v našem komentarju.