Izkušnje Karitasa in duhovnikov s terena: njihovo pomoč hvaležno sprejeli tudi tisti, ki jih imajo sicer za "cerkvene miši"

Po katastrofalnih poplavah pred dvema tednoma so se Slovenci ponovno izkazali s svojo solidarnostjo in dobrodelnostjo, kot že velikokrat do zdaj. Na tisoče prostovoljcev je velik del svojega časa namenilo nesebični pomoči pri čiščenju blata in popravljanju narejene škode.

Prizadeti so se znašli tudi v duševnih stiskah, ki niso bile nujno vezane na materialne izgube, ampak tudi na izgubljene spomine ali domove, ki so imeli včasih večjo sentimentalno kot pa gmotno vrednost. Tudi v ta namen so bile organizirane različne skupine za psihološko pomoč, ki jo prizadeti potrebujejo prav toliko kot materialno. Tabu tema pa je, vsaj v osrednjih medijih, bila duhovna podpora.

Kot so nam povedali pri celjski in mariborski Karitas, so mnogi izgubili smisel življenja, s tem ko so izgubili vse, kar so skozi celo življenje gradili ali ohranjali. Zato so bili hvaležni, ker so preko Karitas bili deležni ne samo humanitarne, temveč tudi duhovne pomoči. 

Škofijske Karitas opravljajo svoje naloge

Pri celjski Karitas so na primer takoj odšli od vrat do vrat in vsakemu domu sporočili, da niso sami. Poslali so tudi pisma. Na voljo so vedno trije zadolženi duhovniki, s katerimi lahko prizadeti opravijo pogovor. Prav v teh dneh so priskrbeli tudi psihoterapevtko z religioznim ozadjem, ki daje tudi psihološki pomoči globlji, duhovni značaj, ki si ga mnogi želijo.

[caption id="attachment_400611" align="alignright" width="410"] Mariborski nadškof Alojzij Cvikl in novomeški škof Andrej Saje nista nudila zgolj duhovne opore ... (foto: Mariborska Karitas)[/caption]

Karitas mariborske nadškofije je tista, ki pokriva najbolj prizadeta območja na Koroškem. Zgolj v tej regiji je bilo po njihovi oceni prizadetih kar 1.200 gospodinjstev. Poleg več kot 860 prostovoljcev, ki so preko Karitas odšli pomagat, so pomemben del mreže na vsem področju tudi duhovniki. Ti tesno sodelujejo z župnijskimi Karitas. Tako so številni na svojih področjih razvažali obe obliki pomoči. Kjer na primer ni bilo pitne vode, so jo razvažali tudi župniki, ob tem pa tudi ponujali pogovor ali zakramente tako posameznikom kot družinam. V sredo so bili prizadeti na Koroškem deležni posebnega obiska mariborskega nadškofa Alojzija Cvikla in predsednika Slovenske škofovske konference Andreja Sajeta. Sama sta prisluhnila številnim pretresljivim izpovedim.

Pretresljive zgodbe

Mnogi so bili bliže smrti kot preživetju, kot na primer gospod iz Mežice, čigar zgodbo so nam zaupali pri mariborski Karitas. Ta je s solzami v očeh povedal, kako je do trenutka, ko mu je voda segala do vratu, čakal ujet v kleti, ko je nazadnje vendarle zmogel najti izhod in si rešiti življenje, ob reševanju avta pa je od doma za dva dni ostal odrezan, tako da njegova družina zanj in on zanje niso vedeli, ali so na varnem.



Mnogi, ki so smrti zrli v oči, so si prvič ali pa ponovno postavili vprašanja o smislu življenja in se zavedli svoje šibkosti in minljivosti. Duhovniki so lahko odgovorili na vprašanja tistih, ki sicer z vero ali Cerkvijo nimajo stika. Župljanka ene od koroških župnij, ki ne želi pozornosti, je na primer opazila iz cerkve odhajati ljudi, ki jih sicer v njeni notranjosti ni še nikoli opazila.

Požrtvovalni prostovoljci razbijajo predsodke

Tudi prostovoljci so mnogim pomenili več kot zgolj par delovnih rok. Na območju Koroške, kjer so mnogi zaradi oddaljenosti bili pozabljeni s strani državne pomoči in Rdečega križa, so Karitasovi delavci odšli do vseh. Med njimi so bili, kot so nam povedali, tudi do Cerkve in Karitas sovražni ljudje. Več ganljivih pripovedi priča o tem, da v stiski niso delali razlike med verniki in Cerkvi nasprotujočimi.

Med slednjimi smo uspeli izvedeti o primeru gospe, ki je Karitasove prostovoljce pred katastrofo večkrat ozmerjala za »cerkvene miši«, nakar je pomoč hvaležno sprejela, zlasti še zato, ker je več kot teden to bila sploh edina pomoč, ki je je bila deležna. V mnogih primerih, kot nam je zaupal zaposleni na mariborski Karitas, je bilo ključno, da so prostovoljci prizadete zgolj poslušali, saj so bile celo spodbudne besede včasih ob kruti realnosti lahko odveč. Na ulici so bili po pričevanjih prostovoljci deležni objemov celo od neprizadetih, saj so nagovarjali celotno skupnost.

Prostovoljci so nagovorili tudi s tem, da so drugim pomagali kljub lastni prizadetosti. Kot so mediji poročali o nesebični pomoči prizadetih gasilcev, so tudi mnogi prostovoljci ostali brez doma, a se kljub temu odločili za pomoč drugim. Karitasova prostovoljka s Koroške nam je povedala, da je ob izčrpanosti celo sama iskala psihološko pomoč. Večina prizadetih se tako na duhovno kot na psihološko pomoč po njenih opažanjih ne bo obrnila sama od sebe. Povedala nam je, da bodo sodelovali s skupino psihologov pri obiskovanju prizadetih, ob tem pa še opozorila, da najverjetneje duhovna stiska šele prihaja, saj "bodo hiše kmalu očiščene, še vedno pa ne bodo domovi".

Zato lahko pričakujemo, da bo potreba po duhovni pomoči najbolj dolgoročna in šele prihaja, potem ko bosta najprej rešeni materialna stiska ter kratkoročna psihološka pomoč.