Kaj bi bilo s slovenskim narodom, če bi ti veliki možje molčali?

14. decembra smo praznovali 100. obletnico smrti dr. Antona Mahniča, goriškega duhovnika in pozneje škofa na Krku. Mahnič je bil tudi pesnik in pisatelj, urednik pomembnih revij svojega časa, profesor in vzgojitelj, danes pa teče postopek za njegovo beatifikacijo. Preko literarne kritike je pomembno vplival na politično življenje svojega časa.

Na isti dan, 14. decembra 1940, pa je umrl dr. Anton Korošec, politik, teolog in duhovnik. Osemdeseta obletnica njegove smrti je lepa priložnost za to, da se spomnimo na stanje v naši domovini v tistem času: v takratni Kraljevini Jugoslaviji je bila med političnimi silami najmočnejša katoliška, ki je bila hkrati tudi izrazito proslovenska, njen motor pa je bil prav duhovnik Korošec.

V teh desetletjih je še malo morje pomembnih duhovniških imen, na primer A. M. Slomšek, A. B. Jeglič, J. Vošnjak, J. Aljaž, L. Ehrlich … in da ne pustimo zopet ob strani Prekmurja, omenimo tudi izjemne duhovnike F. Ivanocija, J. Klekla in I. Bašo.

Med vsemi omenjenimi pa seveda izstopata socialni reformator J. E. Krek in že omenjeni Korošec. Mimogrede, nekako sprevrženo se mi zdi, da so ti krasni možje praktično pozabljeni, med »očete naroda« pa se poskuša uvrščati druge, milo rečeno sumljive ljudi.

»Duhovnik skrbi za duhovnost, ostalo pa naj prepusti drugim«

Čas Kreka in Korošca je bil poseben čas, v katerem se je Cerkev poskušala zraven vključiti prav povsod, posebej pa v vzgojo, kulturo in šolstvo. In sedaj vprašanje: zakaj je razlika v družbeni vključenosti Cerkve med tistim in današnjim časom tako radikalna?

Če za trenutek zanemarimo to, kaj si kdo misli o vplivu teh izjemnih ljudi na našo kulturo, ostane bistveno vprašanje, kako smo od tega, ko je Mahnič pomembno vplival na slovensko kulturo, Korošec na politiko, Krek na socialo, Jeglič na vzgojo  ... prišli do tega, da je najbolje, da smo duhovniki kar tiho? Sicer tega nihče ne reče tako, ampak se raje uporablja klišejska puhlica, da naj »duhovnik skrbi za duhovnost, ostalo pa naj prepusti drugim«. Pobožnjakarska varianta tega stavka se sliši iz katoliških, neo-leninistična pa iz globoko nedemokratičnih ust. Če kdo kaj takega namigne, se mi zdi kot bi mi rekel »tiho bodi, ti si duhovnik in se zato nimaš kaj oglašati«.

Kako smo torej od tam, kjer je bila Cerkev s svojimi duhovniki motor družbe, prišli do semle, ko je pravzaprav vsaj nekoliko čudno, če se kakšen duhovnik oglasi s čim drugim kot z duhovno mislijo; kjer se striže z ušesi, če govori s kakega drugega mesta, kot je cerkveni ambon; in če se že kakšen duhovnik oglasi bolj konkretno, se poskuša njegove besede ovreči kot politične, ali pa zato, ker je »Cerkev ločena od države«.

Kako smo od tam, kjer je bila Cerkev s svojimi duhovniki motor družbe, prišli do semle, ko je pravzaprav vsaj nekoliko čudno, če se kakšen duhovnik oglasi s čim drugim kot z duhovno mislijo?

Tih pristanek na molk o pomembnih družbenih temah

Na tem mestu zaradi pomanjkanja prostora ne bomo prišli daleč, vsekakor pa ima to nekaj opraviti z zadnjimi desetletji, z nezavidljivo mentalno dediščino socializma, Ciril-metodijskega društva in povezane navlake. Potem je tukaj tudi tihi, nezavedni pristanek  mnogih duhovnikov, da je najbolje biti tiho, ker naj bi sicer zabredli v politiko ali kaj podobnega.

V bistvu gre za tih pristanek, da se javno ne bomo izražali o pomembnih družbenih temah. In ko se to slučajno zgodi, začne padati z vseh strani, kot smo pred kratkim lahko tudi doživeli na primeru enega od slovenskih škofov. Ravno ta nerazumski in nenapisani imperativ apolitičnosti in odsotnosti artikuliranega duhovniškega mnenja je nekaj, kar je težko razumeti. Duhovnik ima dragocen uvid v dogajanje v družbi in ob primernem času tudi odide na volitve ter voli. Pred desetletji pa je bil celo (uspešno) voljen!

Duhovnik, porinjen v zakristijo

Skratka, bolj ko razmišljam o Mahniču, Korošcu, Kreku in drugih, bolj se mi dozdeva, da smo duhovniki v zadnjih desetletjih bili in se vse do danes puščamo riniti v zakristije. In tja nas rinejo tako oni, ki jim gremo na živce samo z našim obstojem, kot tudi tisti, ki nam sicer ne oporekajo duhovniške službe, a nam hkrati tudi ničesar drugega ne bi pustili delati.

Kje bi pa danes bili, če bi naši izjemni slovenski duhovniki preteklega stoletja ne bili hkrati duhovniki in veliki politiki, kulturniki in vzgojitelji? Kje bi bili brez Jegličevega Zavoda sv. Stanislava, brez zgodovinske zmage Koroščeve SLS na volitvah 1938, brez Krekove socialne reforme, … Vsi ti so bili, sem prepričan, globoko duhovni ljudje, Kristusovi duhovniki, ki pa so Kristusa prinašali ljudem na vse možne načine, ne le priklenjeni na ambon in omejeni s tako imenovanimi »duhovnimi stvarmi«.

Kje bi pa danes bili, če bi naši izjemni slovenski duhovniki preteklega stoletja ne bili hkrati duhovniki in veliki politiki, kulturniki in vzgojitelji?

Naprej v pred-socializem

Se ob tem še čudimo, da izparevajo duhovni poklici? Jaz se ne. Duhovniška služba je potrebna modernizacije z dobrim odmerkom najžlahtnejše tradicije. Sistemu »bogoslovje → župnija → t.i. duhovne stvari in nič več« se izteka čas, boljšega pa še kar nimamo. Če tega ozkega sistema ne bo reformirala Cerkev, ga bo po mojem reformiral Gospod Bog osebno, in sicer preko praznih semenišč, ki bodo omogočila trd, a nov začetek.

Dobrih zgledov izjemnih duhovnikov za reformo pa naša bližnja zgodovina ponuja povsem dovolj. Morda bi bilo treba začeti tam, kjer se je nazadnje močno zataknilo: pred nasilnimi socialističnimi plombami naši narodni identiteti. Duhovniki bi morali zopet postati to, kar tudi smo (že bili): državljani, z vsemi pravicami in dolžnostmi. Tudi mi smo torej politično opredeljeni in imamo za to dobre razloge. Mesto duhovnika v politiki, vzgoji in kulturi pa bi moralo biti bolj izrazito, ker vse to tudi izrecno pritiče našemu poklicu.

Seveda to ni edina težava, nekaj pa verjetno je na tem: če bi v duhovništvu mladi možje videli kaj več od zakramentalne industrije, ki se ji izteka čas; če bi torej v njem videli dejanske možnosti razvoja svojih talentov in najširšo izpolnitev Božjega klica v vzgojni, kulturni in politični službi svojemu narodu, bi se po mojem kdo med njimi za ta poklic veliko raje odločil.