Kaj je skrivnost zaslužnega papeža Benedikta XVI., da uživa takšno priljubljenost med mladimi sledilci Kristusa?

Spomnim se, kako je pred nekaj leti, že globoko v pontifikatu papeža Frančiška, rektor našega kolegija v Rimu dejal, »da ob obisku sob bogoslovcev in duhovnikov velikokrat zagleda fotografijo Svetega Očeta«.

»Lepo,« smo pobožno razmišljali poslušalci, »bodoči in mladi duhovniki se čutijo povezane s Kristusovim vikarjem na Zemlji«. Po kratki pavzi pa je rektor pojasnil in zasukal misel: »včasih, sicer bolj redko, je to celo fotografija papeža Frančiška«.

Ta prigoda je drobna in nepomembna, pa vendar veliko pove o tem, da je zaslužni papež izjemno priljubljen prav med mladimi, ki se odločijo bolj zares slediti Kristusu.



V dneh, ko smo praznovali njegov 94. rojstni dan (16. aprila 1927) in obletnico izvolitve na Petrov prestol (19. aprila 2005), se res lahko vprašamo, zakaj ta izjemni starček tako nagovarja prav mlada srca.

Izjemna življenjska pot

Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z vzponom nacionalsocializma, pri svojih 35 letih pa je postal svetovalec na 2. vatikanskem koncilu. Zato je danes, v 95. letu svojega življenja, ena redkih živih prič svetne in cerkvene zgodovine zadnjega stoletja.

Pa ne samo priča, tudi vplivnež: samo na splet je treba pogledati, pa na vsakem koraku bralec lahko dobi občutek o njegovem izjemnem opusu in širokem vplivu, ki ga je ta mož imel na dogajanje v Cerkvi in svetu v zadnjega pol stoletja.

Študentje na primer mimo njega sploh ne moremo. Tudi tisti, ki jim grenko leži v želodcu, se mu ne morejo izogniti, ker misel Benedikta XVI. gleda ven iz vsakega kolikor toliko resnega teološkega gradiva.

Za mnoge papež, ki si ga niso želeli …

Veliki mediji ga sicer že desetletja vztrajno poskušajo ožigosati za zoprnega konservativca. Poleg tega je bil zaradi svojega dolgoletnega dela na Kongregaciji za nauk vere, kasneje kot papež in celo sedaj, ko je v pokoju, trn v peti feminističnemu gibanju, vsem oblikam revolucionarne misli, zagovornikom teorije spola, pa tudi istospolno usmerjenim in mnogim drugim. Še najbolj pa svobodomiselnim teologom in katoličanom.

V očeh le-teh je Benedikt XVI. sicer prijazen in načitan starček, a naj bi že kot prefekt stvari vodil na sporen način. Znan je bil namreč kot trda roka papeža Janeza Pavla II., s katerim nista skoparila z avtoritativnimi posegi, ko je šlo za vprašanja pravega nauka.

Taisti pristop mu mnogi očitajo tudi v drugo smer, namreč, da za razliko od občutljivosti na verskem področju in jemanja pravice do poučevanja nekaterim teologom, ni premogel iste odločnosti, ko je šlo za vprašanje financ in spolnih zlorab.

Skratka, za marsikoga je bil Benedikt XVI. preprosto papež, kakršnega si niso želeli in si ga ne želijo nikoli več.

Posebej za konservativnejše vernike je zaslužni papež bil in ostaja »papež pravega nauka« ter neke vrste heroj, ki je začel čiščenje Avgijevega hleva cerkvenih financ in spolnih zlorab.

… za mnoge druge pa heroj

Njegovi oboževalci pa na drugi strani menijo, da se bo Benediktov ugled sčasoma le še povečal. Posebej za konservativnejše vernike je zaslužni papež bil in ostaja »papež pravega nauka« ter neke vrste heroj, ki je začel čiščenje Avgijevega hleva cerkvenih financ in spolnih zlorab. Mnogi ga kujejo v zvezde tudi zato, ker je zopet dal glas tradicionalnemu polu katolištva, med drugim tako, da je razširil pravico do obhajanja izrednega obreda svete maše.

Paradoksalno pa so se glede nenadnega odstopa leta 2013 mnogi nekdanji podporniki obrnili proti njemu, nekdanji kritiki pa so ga začeli hvaliti. Pri tem se odlično vidi pogosta skušnjava »privatiziranja papežev« glede na osebne preference in prepričanja.

Žal so se mediji vedno najraje osredotočili na njegove besede o splavu, istospolnih, ponovno poročenih in drugih težkih temah, in ob tem (namenoma) prezrli druge pomembne poudarke njegovega učenja. Naštejmo samo nekaj najbolj aktualnih.

Nauki zaslužnega papeža zahodni kulturi, predvsem Evropi

Ko gre za problematiko zniževanja rodnosti, rasti islama v Evropi in rastočo sekularizacijo, nas zaslužni papež spominja na nujnost spodbujanja katoliške identitete Evrope. Ob tem se lahko spomnimo na njegov govor na Univerzi v Regensburgu leta 2006, ko je sprožil bes muslimanov in drugih po vsem svetu. Le nekaj let pozneje pa je marsikdo moral vsaj na tihem dati zaslužnemu papežu kar prav.

Ko gre za spolne zlorabe, se spomnimo na njegovo potovanje v ZDA leta 2008, ko je neposredno dregnil v ta grozodejstva in sramoto. Takrat je izjavil, da ga je vsega tega v Cerkvi globoko sram in da »nobena beseda ne more opisati bolečine in škode, ki so jo povzročile te zlorabe«. Že kot prefekt je sicer uvajal princip ničelne tolerance, pohitril postopke in zaostril kazni za spolne zlorabe.

Ko gre za vprašanja, povezana z družino in krščansko skupnostjo, bi lahko znova posegli po njegovi okrožnici Deus Caritas Est, ki vsebuje izredno razlago različnih vrst ljubezni in spodbuja k bratskemu služenju drug drugemu.

Nadalje: dandanes vedno bolj številni katoličani s skrbjo, mnogi celo z obupom spremljajo razvodenelost lastne Cerkve, in zopet pride naproti kardinal Ratzinger z izjavo Dominus Jesus. Le-ta katoličane spodbuja v zvestobi lastni veri in svari pred »ideologijo dialoga« kot ekstremom medverskega dialoga. Čeprav je tema omejena na medverske odnose, bi se o »ideologiji dialoga« na isti način lahko govorilo tudi na drugih področjih.

Morda še en dober razmislek za današnji čas: že dan pred svojo izvolitvijo leta 2005 je kardinal Ratzinger v eni svojih bolj znanih pridig nakazal, kako vidi bistvene probleme Cerkve. S tem je ta pridiga postala tudi svojevrsten program njegovega papeževanja. V njej je posvaril pred »diktaturo relativizma, ki ničesar ne priznava za gotovo in ki ima za najvišji cilj lastni ego in lastne želje«.

 Bog vas živi, Benedikt XVI

Naštevali bi lahko v nedogled. Vendar že kratek pregled opusa tega izjemnega moža budi hvaležnost za 94 let njegovega življenja in pojasnjuje, zakaj tisti mladi, ki v življenju iščejo gotovost in trdnost, le-to najdejo v veri v Gospoda Jezusa; krepitev te vere in njeno razumsko razlago pa najdejo v liku zaslužnega papeža.

To tudi pojasnjuje – če se vrnemo na začetek – zakaj kljub gnevu kakšnega predstojnika bogoslovci na steno svoje sobe poleg križa najraje obesijo kar ostarelega zaslužnega papeža.

Zaključimo torej z zdravico: ko boste naslednjič v roki držali kakšno bavarsko pivo, s katerim je tudi papež Benedikt vedno prav rad nazdravil, lahko nazdravite tudi na njegovo zdravje.