Kaj torej izbrati - smrt ali življenje?

Gotovo so vas v kakšnem nazorsko drugačnem mediju že podučili, da velika noč vendar sodi na dan kot je 1. april. Da je le ena izmed pravljic, ki smo si jih izmislili ljudje. Del domišljije, fake news in opij za ljudstvo, kot radi citirajo Marxa. Ker se ne moremo soočiti s smrtjo in je v vsakem od nas naraven odpor do nje in si želimo, da ne bi umrli, temveč živeli. A kaj, ko se tudi neverniki še o smrti ne morejo zediniti …

Telesno je človek za ene mrtev, ko neha biti srce. A nato pridejo drugi, ki trdijo, da srce upravljajo možgani in je torej merodajna možganska smrt. In nato tretji, ki trdijo, da ne moremo govoriti o smrti, dokler je živa zadnja celica človekovega telesa. Ker nečemu, kar je živo, ne moreš reči, da je mrtvo. Vrček pridajo še peti, ki ugotovijo, da je v telesu ves ta čas množica bakterij, ki nikakor niso mrtve. In še potem, ko te povsem razgradijo človeško telesno telo, iz njega raste novo življenje. Cvetje, trava, kar že pač. Biologi bi zatrdili, da smrti ni. Vsa narava priča o življenju, novem rojstvu oz. vstajenju.

A z vidika večnosti je bolj smiselno umoriti dušo in duha. Ni volje, ni smisla, ni življenja. Telo je pa potem samo še stroj, ki deluje, kakor pač nanj pritiskajo. Odpoved veri zato od kristjanov že vso zgodovino zahtevajo predvsem tisti, ki zavračajo dejstvo, da je človek duhovno bitje in se ne zavedajo pomena vere.

Bog, v katerega verujemo kristjani, ni nekje visoko nad nami, ampak zadnji in vsem služabnik. Umivalec nog. Vsem služabnik.

Med Resnico in lažjo

Ni naključje, da je velika noč daleč od sijaja božiča. Morda je sporočilo o smrti in vstajenju Jezusa preprosto preveč nezaslišano - ali neverjetno. Res je lažje sprejeti, da se rodi otrok kot da to isto dete z nečloveško ljubezenskimi sporočili umre za grehe vseh ljudi, ki so bili in ki bodo. In nato še vstane od mrtvih! Težak zalogaj, ne?

A sporočila miru, sprave in odpuščanja so močna. Bog, v katerega verujemo kristjani, ni nekje visoko nad nami, ampak zadnji in vsem služabnik. Umivalec nog. Vsem služabnik. Ne le krščenim. Ta, ki išče izgubljene, umre, da bi mi živeli. To je vera, na kateri slonijo evropske vrednote, zapisane v ustave naših liberalnih demokracij.

Pa je res še vedno tako? In če da, kje se to kaže? Nas krščanske vrednote vodijo pri odločanju o tem, kako želimo živeti, kako organiziramo državo, družbo in prihodnost? Ali so te vrednote prave? In če ne, kje so torej temeljni viri, iz katerih črpati, ki še niso zlorabljeni?

Različni –izmi (socializem, nacizem, kapitalizem …) so bili in so prav tako obljube odrešenja. Sekularna družba je ena od njih. Tehnologija nas tudi ni rešila. Prej nasprotno. Utopični družbeni scenariji se, namesto spoštljivega svobodnega diskurza, kjer bi zmagal argument, spreminjajo v prevlado populistične diktature, kjer zmagujejo sovraštvo, zamere, čustva in histerija. Nobene prave renesanse, okrog česarkoli se že vrtimo. Vera pa ostaja.

Živimo v svetu, kjer ne moremo ločiti sovražnika od prijatelja, dobrega in zla, svetlobe in teme. Tudi danes ne moremo preko vprašanj, kako želimo živeti, kam voditi svojo državo in organizirati prihodnost. Kaj nas bo vodilo in kdo? O teh vprašanjih je pomembno odločiti, saj gre za javno razumevanje vrednot, na katere se usmerjamo, ki nas predstavljajo - ali pa ne. To niso vprašanja, na katera bi odgovarjalo algoritmi ali čokoladna jajca.

Odgovori bodo odločali, o tem, kaj bo z nami. O življenju ali smrti pravzaprav. Ne prepustite življenja tem, ki trdijo, da je vse laž. Zgodovina kaže, da –izmi vodijo v prepad. Na kakšnih koreninah bomo torej gradili - smrti ali večnosti?