Kako so tradicionalni mediji javnosti ukradli javno mnenje in kako ga splet ponovno vrača ljudem

Verjamete vsemu, kar vidite na televiziji? Morda za vas še velja reklo »če je na televiziji, pa je gotovo res«? Če ni tako, dobro za vas in slabo za tiste, ki so vaše zaupanje v besede, povedane na ekranu ali zapisane na časopisnem papirju desetletja izrabljali za kreiranje fiktivne družbene realnosti po meri njihovih ideoloških in političnih nazorov.

V minulih letih so namreč pri tem dobili močno konkurenco in šele nedavno so se zavedli njene strahovite moči.

Znani Oxfordski slovar angleškega jezika je »post-truth« označil za besedo leta 2016. Po njihovi definiciji gre za pridevnik, ki se nanaša na okoliščine, v katerih so objektivna dejstva na oblikovanje javnega mnenja manj vplivna od igranja na čustva in na osebno prepričanje.

Pojem je sicer poznan že desetletja, a po besedah angleških jezikoslovcev se je njegova uporaba skokovito povečala po izglasovanem brexitu in še posebej po presenetljivi zmagi Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah.

Kot pravijo medijski strokovnjaki, naj bi strahovit zagon »post-truth« informacij omogočila spletna družabna omrežja.

Kavarniška debata globalno

A kaj so pravzaprav ta naredila? Nič drugega kot to, da so debato ozkega kroga razpravljalcev iz utesnjenega okolja odročne vaške gostilne povzdignila na raven svetovne globalne vasi ter vsakomur omogočila, da ji sledi, v njej aktivno sodeluje in si o njej ustvari lastno mnenje.

Kaj hujšega, svarijo strokovnjaki, opozarjajoč na slabšalni gostilniški prizvok tovrstne »šank razprave«. A v isti sapi pozabljajo na teorije, o katerih sami predavajo brucem komunikologije: da se je pojem »javnosti« in »javnega mnenja« rodil prav v kavarnicah in čajankah razsvetljene Francije 18. stoletja.

Javno mnenje je torej svoje prve razvojne korake naredilo za šankom, nakar so ga z razmahom tiska ugrabili množični mediji in ga iz svojih krempljev niso spustili vse do pojava interneta 2.0 ob zori 21. stoletja. Z razmahom družabnih omrežij se javno mnenje upravičeno vrača k svojemu izvoru, med ljudi.

Namere po regulaciji spleta izžarevajo globoko nezaupanje v razumsko presojo povprečno inteligentnega človeka.

Ne zaupajo ljudski zdravi pameti

In prav v vrnitvi javnega mnenja v roke ljudski miselni kreativi mnogi vidijo kopico tveganj in problemov. Zdi se jim namreč preveč pomembno, da bi vpliv na njegovo oblikovanje prepustili »vsakemu nestrpnemu nakladaču z interneta, ki misli, da ima kaj za povedati«.

Od tod tudi želja po regulaciji spleta z namero vrniti privilegij vplivanja na javnost v domeno »izbranih strokovnjakov«. Izbranih iz njihove strani seveda.

A tovrstne ambicije dejansko izžarevajo globoko nezaupanje v razumsko presojo povprečno inteligentnega človeka. Drugače rečeno, grabi jih panični strah pred ljudsko logiko »zdrave pameti«.

To je po svoje razumljivo, saj so desetletja hvaležno sprejemali vlogo interpretov, kreatorjev družbene realnosti. Opiti z družbenim vplivom in močjo so sčasoma podlegli skušnjavi in kolektivno manipulacijo na političnih, ideoloških, materialnih … temeljih sprejeli kot svoj modus operandi. S tem so zlorabili svoje poslanstvo, kar je neizbežno vodilo do izgube zaupanja s strani gledalcev, bralcev, poslušalcev.

In prav za slednje gre. Strahovito erozijo verodostojnosti in zaupanja v tradicionalne medije je razkril šele razmah blogov, Facebooka, Twitterja in neodvisnih spletnih medijskih projektov, ki so sesuli zvočni zid dotedanjega monopoliziranega dostopa medijskega mainstreama do javnosti.

Kaj pa je prikazovanje naplavljenih begunskih otrok na peščene obale Egejskega morja ali na polju rojevajoče Sirke pri ustvarjanju odnosa javnosti do begunske krize druga kot »post-truth« v najčistejši obliki svojega pomena?!?

Konkurenca, kaj je to?

S pojavom družabnih omrežij je tradicionalne medije doletelo soočenje s konkurenco, s katero tekmujejo za pozornost in zaupanje ljudi. Pri tem je izgovarjanje na nelojalne »post truth« in »fake news« pristope zgolj prozoren izgovor za namero, da si z zakonsko regulativo ter razdeljevanjem davkoplačevalskega denarja ponovno zagotovijo konkurenčno prednost.

Ironija tega je, da so sami zaupanje javnosti zapravili prav z zlorabo teh konceptov. Kaj pa je prikazovanje naplavljenih begunskih otrok na peščene obale Egejskega morja ali na polju rojevajoče Sirke pri ustvarjanju odnosa javnosti do begunske krize druga kot »post-truth« v najčistejši obliki svojega pomena?!?

Da ne omenjamo srce parajočih zgodb o lačnih slovenskih otrocih, univerzitetno izobraženih mladih čistilcih čevljev z ulice ali trpečih materah samohranilkah, ki jih mečejo iz stanovanj … primere »post truth« poročanja slovenskih medijev bi lahko naštevali do neskončnosti.

In kot si sodelujoči v gostilniški debati s tehtnim in argumentiranim razpravljanjem skuša pridobiti verodostojnost ter zaupanje občinstva, si ga bo moral vsak nosilec informacije na svobodnem medijskem trgu, pa naj si bo bloger Franček iz Blatnega Dola ali renomirani časopis, ki se je nekoč ponašal z nazivom »osrednji«.

Prav v tem je izvor trepeta in strahu: pridobiti zaupanje medijskega občestva brez privilegijev, zagotovljenih z zakonsko regulacijo, selektivnimi finančnimi vzpodbudami, prekrškovnimi organi in drugimi oblikami omejevanja svobodne konkurence.

V tovrstnem, do vseh enakem, konkurenčnem okolju slovenski levičarji namreč niso vajeni delovati.