Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke

Milena Miklavčič

O ukradenih otrocih je bilo napisanih že veliko zgodb, posnetih kar nekaj pretresljivih filmov. Vprašanje, kdo so ljudje, ki lahko počnejo te grozovitosti, pa, vsaj zame, ostane neodgovorjeno.

Po trditvah različnih skupin naj bi bilo v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja na območju Jugoslavije prodanih več kot 20.000 novorojencev. Skupna točka: po porodu naj bi nenadoma umrli, starši pa jih niso mogli pokopati. Tudi zgodb, ki so jih pripovedovale ženske, ki so rojevale doma, pa so jim babice rekle, da otrok poroda ni preživel, da ga bodo ''kar same pokopale'', ni bilo malo. So prekupčevali z otroki zaradi denarja? So se bali, da bodo izgubili službo, če ne bodo privolili v umazano igro?

Molk teh žensk lahko razumemo le, če se zavedamo, da se v tistih časih ni bilo dobro upirati ljudem, ki so v družbi veljali za avtoritete.

Zgodbam o ukradenih otrocih mnogi ne verjamejo

Lani se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Z neko skupino sem bila na obisku v naši galeriji. Eden od njih se je ustavil pred sliko Jožeta Peternelja Mavsarja, na kateri je pisalo ''obvezna oddaja''. Prikazovala pa je prizore iz povojnih časov, ko je oblast kmetom pobrala vse, česar niso skrili pred njo. Ta gospod se je pridušal, da oddaja ni bila obvezna, ampak ''prostovoljna''. A ker je, kot je kazalo, njegovo mnenje nekaj veljalo, si mu ni drznil nihče oporekati.

Podobno se mi je zgodilo ne nekem literarnem večeru, ko sem predstavila več zgodb o ukradenih otrocih, zapisanih v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače. O Milanu, ki je bil prav tako ukraden otrok, pa sem napisala samostojno knjigo, ki je sicer izšla kot roman z naslovom Kje je otrok. Ne bom pozabila starejšega gospoda iz občinstva, ki je čisto znorel, rekoč, da se to po vojni ni dogajalo. Da so bili takrat vsi zelo pošteni. Preden so ga ljudje pomirili, je še strupeno pripomnil, da če je kakšna ženska otroka komu izročila, je to storila ''prostovoljno''.

Otrok pa niso samo kradli in prodajali

Z otroki so tudi eksperimentirali. Brez milosti so jih iztrgali iz maminih rok z opravičilom, da je otrok potreben ''zdravljenja''. Zgodbe o ženski, ki so ji odvzeli sina v ljubljanski porodnišnici, pa ga potem ni videla več kot tri mesece, in to z obrazložitvijo, da ga bodo zdravili zaradi zlatenice, še nisem objavila. Jo pa imam posneto in čakam, da bom lahko ozavestila grozote, ki jih je morala prenašati ta uboga ženska, ki je stara blizu devetdeset let.

Predstavljate si, da bi vas pri dobrih sedemdesetih prizemljila novica, da ženska, ki ste ji rekli mama, sploh ni bila vaša mama, ampak teta?

Še ena neobjavljena zgodba

Predstavljajte si, da bi vas pri dobrih sedemdesetih prizemljila novica, da ženska, ki ste ji rekli mama, sploh ni bila vaša mama, ampak teta. Da je bila vaša mama tista, ki ste ji rekli teta. Prava mama je prepustila hčerko sestri (otrok je bil spočet s svakom), da bi tako ohranila svoje dobro ime. Pretresljiva je zgodba o mladi, komaj trinajstletni mamici, ki je z nekim partizanskim oficirjem zanosila in mu tik pred osvoboditvijo rodila sina. Jeseni istega leta jo je ta možakar poiskal in ji obrazložil, da bo on, kot pomemben član KP, bolje skrbel za otroka kot preprosta in neuka mama. V solzah in bolečini mi je malo pred smrtjo pripovedovala, kako je na skrivaj hodila gledat svojega otroka, ko je prihajal v šolo. Šele ob njegovi polnoletnosti je dosegla, da sta se srečala.

Nekaj aktualnih klicev na pomoč

Anton T. je napisal: »Ob novicah o ukradenih otrocih ne morem kaj, da ne bi pomislil: je tudi moja sestrica Majda še živa? Moja mama jo je rodila točno dve leti prej kot mene (na isti datum) ... In so ji samo povedali, da je umrla ... ne da bi ji jo vsaj pokazali ali povedali, kdaj in kam so jo pokopali ... če so jo sploh?«

Nada P.: »Tudi moji babici so ukradli zdravega sina. V Ljubljano, v bolnišnico, je odšla, ker se je zbodla z leseno trsko in se ji je rana zastrupila. S seboj je vzela zdravega sina, ki ga je dojila. Že naslednji dan so jo obvestili, da je njen sin na lepem umrl in ga ni več niti videla.«

Jana K.: »Bila sem stara sedemnajst let, ko sem zanosila. Nekoč je prišla k mami njena daljna sorodnica ter ji rekla, da lahko skrbi zame. Mama ji je bila hvaležna, saj smo bili velika družina, moj trebuh pa je hkrati kvarno vplival na dva mlajša brata in tri sestre. Rodila sem konec maja. Hčerke sem se neizmerno razveselila. Čez dobre tri mesece so mi našli delo. Ko sem se z nekega rojstnega dne vrnila domov šele proti jutru, mi je gospa dejala, da so mojo punčko odpeljali zaradi laringitisa v bolnišnico. Čez dva dni so mi povedali, da je otroček ponoči umrl, ker ga je v spanju zadušilo. Otroka so 'pokopali' oni, ker jaz nisem imela denarja. Preden so me napodili od hiše, so mi še zagrozili, da bom 'že videla', če bom preveč spraševala …«

Neimenovana: »Moja babica je imela tri otroke. Četrti pa je bojda v porodnišnici takoj umrl. Na zahtevo, da želita z dedkom videti otroka, so jima rekli, da to ni možno, da so ga dali že zraven ene ženske, pripravljene na pokop, in jima tako prišparali denar za pogreb ter da se naj ne sekirata, ker že itak imata tri otroke. Porodnišnica Ptuj.«

Maja Weiss in njen film

Maja je posnela film z naslovom Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Pripoveduje o otrocih, ki jih je iz Slovenije v času druge svetovne vojne odpeljala nemška vojska in jih potem po rasnih kriterijih premestila v različna taborišča po vsem rajhu, dali pa so jih tudi v rejo k izbranim nemškim družinam. Mnogim so spremenili identiteto, njihova usoda je bila zapečatena s ponemčenjem in prevzgojo v vzorne pripadnike »večvredne rase«. Po koncu vojne so se nekateri vrnili, za drugimi se je izgubila vsaka sled. Najbolj poznana je zgodba Ivana Pirečnika, iz povesti Antona Ingoliča Deček z dvema imenoma (1955).

Še dve kruti zgodbi

Ko sem še delala prispevke za TV oddajo Pomagajmo si, sem naletela na Dragičino zgodbo. Njena mama je izhajala iz verne družine, oče pa je bil sin vidnega predstavnika KP na Primorskem. V nerazumljivi potrebi, da bi otroka odtujil »neprimerni« vzgoji, je Dragičin tast na sodišču v Novi Gorici dosegel, da so otroka odvzeli materi, ki ni smela hčerke niti ogovoriti, čeprav sta živeli le streljaj narazen. Ugrabitev, ki je bila za tiste čase poznih petdesetih let povsem legalna, požegnana tudi s strani sodišča, je uničila več življenj, ne le Dragičino.

Druga, zelo kruta usoda, je povezana z družino, ki je imela hčerko edinko. Kot gimnazijka je zanosila s politično neprimernim fantom. Ker ni pristala na to, da bi jo starši peljali na abortus v Zagreb, kasneje pa je odklonila, da bi dala otroka v posvojitev, so se ji starši odrekli. In to na zelo grozljiv način. Na pokopališču so postavili spomenik in nanj napisali, da tam počiva njihova hčerka. Po tem dogodku je mladi par zbežal čez mejo, v domovino se nista več vrnila. Grob takrat še žive mame pa sta dala odstraniti njena odrasla otroka.

Izbrano za naročnike
Slovenca, ki sta preživela potres v Marakešu, sta še vedno v šoku
Lucija Čakš priporoča nov slovenski roman, v katerem se bo prepoznal tudi vsak oratorijski animator
Ko se v Kairu poroči tujec
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

nasilje, otroci, vzgoja
Nasilje v šoli: »Otroci so danes šokirani, ko prvič slišijo besedo ne«
  • 30. 09. 2024
vzgoja, digitalna tehnologija, otroci, starši
Digitalna pismenost otrok in mladostnikov
  • 07. 07. 2024
Ali je otrok razrvan in ne more spati?
  • 22. 04. 2024