Kako to, da zaupanje v Cerkev in duhovnike narašča?

Na karitativni dejavnosti Cerkev in duhovniki pridobivajo ugled in zaupanje (na fotografiji mariborski nadškof Alojzij Cvikl in novomeški škof Andrej Saje, vir FB Slovenske Karitas)

Pred dobrima dvema tednoma je Valicon, trženjsko-svetovalna agencija, ki izvaja marketinške raziskave, objavila nove rezultate merjenja zaupanja v institucije v naši domovini. Raziskava, poimenovana »Ogledalo Slovenije«, je v jeseni 2023 namerila nekaj zanimivih rezultatov.

Kakor so zapisali na svoji spletni strani, raziskava Ogledalo Slovenije meri »zadovoljstvo prebivalcev s splošnim stanjem v Sloveniji, pričakovanja o nadaljnjem razvoju dogodkov, oceno osebne sreče in osebno razpoloženje glede prihodnosti ter zaupanje v institucije in poklice«. Merjenja izvajajo od  decembra 2012, za rezultate pa pravijo, da so reprezentativni za slovensko spletno populacijo od 18 do 75 let, pri vsakem merjenju upoštevajo okrog 1.000 anketirancev. Raziskava se deli na merjenje zaupanja v institucije na eni ter zaupanja v poklice na drugi strani.

Na dnu lestvice zaupanja v institucije so objave na družbenih omrežjih, stranke opozicije, mediji, državni zbor, stranke koalicije, pa tudi Cerkev ter vlada. To praktično pomeni, da je za te institucije prevladoval odgovor »sploh ne zaupam«.

Na drugi strani Slovenci glede na raziskavo najbolj zaupamo civilni zaščiti, kar seveda ni presenetljivo glede na njeno vlogo v avgustovskih poplavah ter ostalih naravnih katastrofah, ki so nas zadele v preteklih letih. Sledijo mala slovenska podjetja, nato pa, zanimivo, »podjetje, organizacija, v kateri delujete«, ter vojska, policija in velika slovenska podjetja. Na pozitivnem delu seznama institucij s pozitivno stopnjo zaupanja so se znašli še šolstvo ter spletne trgovine, vse ostale slovenske institucije pa beležijo negativno zaupanje.

V drugem delu pridejo na vrsto poklici. Tu na vrhu lestvice zaupanja ostajajo gasilci, ki jim zaupa skoraj vsak Slovenec; nato pa reševalci, poštarji, medicinske sestre ter dostavljavci. Čisto na dnu, diametralno nasprotno z zaupanjem v gasilce, so pristali »politiki na splošno«, nato pa vladni ministri, ki se spopadajo tudi z opaznim padcem zaupanja, državni uradniki, pa tudi duhovniki so med bolj nepriljubljenimi, čeprav ne tako zelo kot ostali našteti. Zanimivo pa je, da je Valicon za te izmeril zelo opazno rast stopnje zaupanja, torej jim zaupa precej več ljudi kot prej.

Zaključki raziskave so torej zelo zanimivi: večini institucij Slovenci sploh ne zaupamo; zgodil se je občuten padec zaupanja v večino političnih institucij; kljub negativnemu zaupanju pa so svoj rezultat glede na pretekle raziskave precej popravili nekateri poklici, denimo zdravniki in duhovniki, nekoliko se je popravilo tudi zaupanje v institucijo Cerkve.

Nekaj zaključkov, posebej glede Cerkve, lahko zapišemo tudi mi

Prvič, kakor uči Matejev evangelij, je značilnost Gospodovih učencev to, da nas bodo »vsi narodi sovražili zaradi Gospodovega imena« (Mt 24,9), kar že vnaprej diskvalificira razna štetja prebivalstva in merjenje javnega mnenja. V bistvu velja, da bolj ko Cerkev kaj dela prav, več težav bo imela. Ne gre torej za to, da bi se trudili za »dobro ime«, ker zadnjo oceno tako ali tako daje Gospod Bog, ki ima povsem svojo logiko pravičnosti in usmiljenja, kakor beremo tudi v evangeliju na današnjo nedeljo Kristusa Kralja.

Drugič, vseeno ostaja dejstvo, da si lahko z moderno sociologijo tudi nekoliko pomagamo, oziroma se zamislimo nad dejstvom, da je Cerkev kot institucija precej osovražena. Za to je gotovo veliko razlogov. Najprej seveda vsi primeri, ko Cerkev očividno ne opravlja svoje naloge oziroma jo pretresajo kar škandali. V Sloveniji imamo za seboj težko zgodovino cerkvenih financ, o kateri je bilo prelitega že hektolitre črnila.

Področji spolnosti in financ morata biti urejeni, ker je Cerkev že večkrat dokazala, da je na teh področjih zelo ranljiva in da »zna biti« zelo posvetna.

Dejstvo pa je, da taka zgodba odmeva in ljudem maje zaupanje v Cerkev kot institucijo. Enako velja za (v našem okolju) redke, a vendar prisotne škandale na spolnem področju. Kot nas je vedno učil naš duhovni vodja v semenišču: področji spolnosti in financ morata biti urejeni, ker je Cerkev že večkrat dokazala, da je na teh področjih zelo ranljiva in da »zna biti« zelo posvetna.

Tretjič, tu ne gre zanemariti upravičenega dvoma v izvajanje raziskave, o kateri govorimo, ter reprezentativnosti statističnega vzorca. Na drugi strani je tudi ustvarjanje javnega mnenja s strani tovrstnih anket ter medijev, pri čemer trčimo ob izrazito nagnjenost slovenskega medijskega prostora. Vsaka negativna novica glede Cerkve pri nas dobi potenco, pozitivna pa po navadi niti omenjena ni. Tako se je treba denimo prav potruditi, da izvemo, da so slovenska sodišča po nekaj masovnih fiaskih oprostila duhovnika, po nedolžnem obtoženega spolne zlorabe, čeprav so ga mediji imeli »na prangerju« skoraj desetletje in obtožbi praktično nihče ni verjel.

Na drugi strani – zelo svež primer – smo ta teden celo nekaj prebrali o pretekli teden umrlem monsinjorju Jožetu Troštu, ki se uvršča med najpomembnejše slovenske skladatelje, vendar pa je kar nekaj osrednjih medijev nekako pozabilo omeniti, da je bil blagopokojni skladatelj, zborovodja in pedagog tudi katoliški duhovnik, kar sicer prav vsi vedo. Naknadno so svoje novice popravili, vendar priokus določene ignorance ostaja.

Četrtič, ugibam, je v opaznem popravku zaupanja, ki ga je v manjši meri doživela Cerkev, v precejšnji pa duhovniki, prisotna neke vrste pohvala na račun udejstvovanja verskih delavcev na področju karitativnosti v zadnjih mesecih. Tudi to je, če seveda moja domneva drži, povsem v sozvočju z evangelijem, saj bi moralo biti jasno, da je delo za ranljive na vseh možnih področjih prva naloga Cerkve, pa tudi njen prepoznavni znak. Če je to urejeno, potem ljudje začutijo, da vera v ta svet prinaša nekaj dobrega in plemenitega.

Ugibam, da je v opaznem popravku zaupanja, ki ga je v manjši meri doživela Cerkev, v precejšnji pa duhovniki, prisotna neke vrste pohvala na račun udejstvovanja verskih delavcev na področju karitativnosti v zadnjih mesecih 

Petič, vsaka institucija je pregovorno osovražena, kar kaže tudi Valiconova anketa. Za Cerkev pa še toliko bolj velja, da je sicer neuničljiva, institucija s svojimi posvetnimi pritiklinami pa precej minljiva. Očitno se na osebni ravni zaupanja zadeve popravljajo, verjetno predvsem na lokalnem nivoju. Tudi to govori v prid dejstvu, da glavna naloga Cerkve ostaja lokalni nivo, ne pa prevelika institucionalizacija. Institucija bi morala biti predvsem opora lokalnemu nivoju, kar je sicer tudi evangeljska logika ureditve Katoliške cerkve.

Za konec pa dodajam še vprašanje, na katerega Valiconova raziskava ne more odgovoriti: le kaj bi »lokalni nivo«, predvsem verniki, povedali, če bi jih vprašali za njihovo mnenje glede institucije Cerkve? In kakšni bi bili rezultati, če bi katoličane vprašali, koliko zaupajo svojim pastirjem, duhovnikom in škofom? To bi bilo dosti bolj zanimivo izmeriti kot pa splošno sliko v slovenskem prostoru, ki je sam po sebi nagnjen v negativno podobo Katoliške cerkve.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike