Kandidati iz pomladnega tabora na tokratne volitve ne smejo iti z brezskrbnostjo medenih tednov – tega se morajo zavedati tudi njihovi volivci

Predsednica Nataša Pirc Musar bo v petek dokončno razglasila datum evropskih volitev, ki bodo v Sloveniji tako kot v večini članic povezave, v nedeljo 9. junija. Volitve, ki naj bi bile v marsičem prelomne, bodo tokrat ravno zaradi nepredvidljivega izida ter posledično zapletenih povolilnih razmerij v Bruslju predstavljale bistveno večji izziv za slovenske evroposlance. In če se zdi, da se velika večina kandidatov iz vrst pomladnikov zaveda, da jih v primerjavi z njihovimi predhodniki čaka bistveno težje delo, se njihovi volivci morda še premalo zavedajo izjemnega pomena tega, kdo in kako bo zastopal njihova stališča v vedno bolj razgretem Bruseljskem političnem ekonom loncu.

Premoč evropske ljudske stranke, iz vrst katere že od l. 2005 prihaja predsednik Evropske komisije, je že od volitev l. 2014 bistveno oslabljena. Politično sredinske, zmerne in pragmatične koalicije, v katerih se je evropska ljudska stranka (EPP) vedno znova znašla ob evropskih socialistih in demokratih (PES) ter sredinskih liberalcih (Renew), so pošteno načele ideološko podstat ter vsebino največje parlamentarne desnosredinske grupacije.

Napovedi o težki volilni noči za evropsko levo sredino, progresivne sile ter predvsem evropske zelene stranke, številne politične akterje iz ostalih držav, ki evropske volitve jemljejo zelo resno, že napeljujejo k prvim kalkulacijam, kako bo s postavitvijo ter usmeritvijo prihodnje Evropske komisije. Tu so tudi prvi resni pomisleki iz večjih držav, da sicer trenutna preverjena predsednica Ursula Von der Leyen ne bo nujno samoumevna 'spitzenkandidatka' oz. vnaprej maziljena za to funkcijo.

Marsikoga tudi v Sloveniji napovedano premeščanje moči v Evropskem parlamentu skrbi. Slovenski evroparlamentarci iz treh pomladnih strank so bili navajeni relativno umirjenega delovanja znotraj glasovalnega stroja, ki se mu je v zadnjih 10 letih reklo evropska ljudska stranka. Številni med njimi so se sicer aktivno oglašali ter na odborih ter plenarnih zasedanjih podali številne koristne pobude, toda če ne bi bilo koketiranja največje slovenske desnosredinske stranke z uporniškim Orbanovim Fideszom, bi v slovenske medije prišlo kaj malo »žmohtnih« podrobnosti za poročanje iz evropskih parlamentarnih soban. Njihovi slovenski kolegi na levi polovici evropskega političnega spektra po parlamentarni aktivnosti niso ravno briljirali, nedvomno pa jim ne moremo očitati, da niso evropskih ideoloških političnih tem še posebej v času desnih vlad z evropskega parketa več kot uspešno prenašali na slovenski nivo ter pri tem bili slišani ter opaženi.

Britanska LSE – London School of Economics je bila pred časom ena izmed mnogih, ki je ocenila volilne trende v članicah Evropske unije. Sredinska koalicija ljudska stranka – leva sredina – liberalci še stoji, a se komajda drži nad 50 % glasov v parlamentu. Istočasno pa se omenjenim magičnim 50 % sedežev že približujeta obe izrazito desni hipotetični koaliciji: klasično desna koalicija ljudske stranke + liberalci + evropski konservativci ter reformisti ter druga sicer znanstvenofantastična, povsem desna kombinacija celotnega desnega loka od sredine do trde desnice.

Morda je »strah« večjega dela evropskega levega pola pred t. i. »skrajnim« desnim valom vseeno pretiran. Na koncu lahko v zadnjih 3 mesecih kampanje iz vseh pričakovanih pretresov ne bo nič in bodo evropske sredinske sile udobno zmagale, morda bodo celo evropske leve politične sile uprizorile velik politični »comeback«.

A vendarle vsa politična prerazporejanja od Melonijeve, ki se povezuje z Orbanom, Le Penove, ki močno vodi v Franciji, do Geerta Wildersa, ki še sveže diši po šokantni zmagi na Nizozemskem, pa do močnih strankarskih kampanij, kot jo vodi trenutna bête noire evropske politike, nemška populistična desna stranka Alternativa za Nemčijo; prav vse trenutno kaže, da bosta obe desni izzivalni sili, desničarski Konservativci ter Reformisti (ECR) ter skrajna Identiteta in demokracija (ID), po volitvah postali upoštevanja vredna sila v parlamentu.

Napovedi in špekulacije, kot so nedavne, povezane z že večletno kraljico francoske desne politične scene Marine Le Pen, po kateri naj bi številčno ogromna delegacija njenega Nacionalnega zbora špekulativno ostala izven vseh evropskih skupin med neuvrščenimi ter na ključnih tematikah z izsiljevanjem držala Evropski parlament za talca, pa v končni fazi pomenijo bistveno težje delo tudi za slovenske evroposlance iz pomladnega pola.

Vse to pa na ramena slovenskih poslancev daje toliko večjo odgovornost, kar pomeni, da samo pritiskanje na tipke v dvorani ne bo dovolj.

Velika verjetnost je, da se tokrat Evropski parlament ne bo imel časa ukvarjati z ukrivljenostjo kumaric, temveč bodo njegovi člani vpleteni v izjemno težka zakulisna pogajanja, trgovanje z odločitvami na ključnih področjih ter iskanje rešitve, ki bo naslovila tudi del skrbi, ki jih upravičeno vedno bolj glasno izraža vedno večji blok evropskih populistov. Vse to pa na ramena slovenskih poslancev daje toliko večjo odgovornost, kar pomeni, da samo pritiskanje na tipke v dvorani ne bo dovolj.

Na tem mestu se poraja upravičeno vprašanje, koga pomladni poslanci v parlamentu predstavljajo oz. koga naj bi predstavljali: slovenskega pomladnika, konservativno čutečega, delovnega človeka, ki čuti z zemljo, ve, kaj je njegovo, ve, kaj naj bi bile nespremenljive vrednote in morala, vprašanja preživetja naroda, ohranjanja narodne samobitnosti ter ohranjanja z osamosvojitvijo in demokratizacijo pridobljenih svoboščin so zanj ključna.

Iz tega izhodišča bi se morali vprašati, kje kot Evropa trenutno stojimo, s kakšnimi vsebinskimi izzivi evropskega parlamenta se bodo soočili slovenski parlamentarci, kaj to pomeni za situacijo na Slovenskem in kaj bi od svojih predstavnikov na področju ključnih tematik morali zahtevati pomladni volivci?

Glede na dogajanje v zadnjih letih, poročilih o kmečkih protestih, politični napetosti, ki pretresa številne države, kulturni vojni na Zahodu ter več vojnih žariščih na pragu Evrope bi po vsej verjetnosti ob oddaji svojega glasu v volilno skrinjico slovenski volivci pričakovali čim jasnejša stališča na sledečih ključnih tematikah, kot so energetika, migracije ter varnost, okolje ter narava, kultura ter družinske vrednote in svoboda izražanja ter politični pluralizem.

Evropski zeleni prehod se bo, kot kaže, po 9. juniju do določene mere upočasnil. Slovenija bo kot država več kot očitno pred strateškim izzivom gradnje NEK2, istočasno pa bo treba zagotoviti zanesljive vire za slovensko izvozno naravnano industrijo. Več energetske realnosti slovenskim poslancem desno od sredine ne bo škodilo, ker vetrnice ter paneli, podprti s t. i. »whishful thinkingom« preprosto ne bodo dovolj, na koncu štejejo ustvarjeni ter dobavljeni megavati.

Desna sredina ni več ujetnica Merklove in treba bo iti v težka pogajanja med progresivno-levim »welcome« taborom ter rastočimi desnimi populisti na Zahodu, ki lastnih držav ne prepoznajo več. 

Sprenevedanja na evropski ravni tokrat ne bo več – migracije bodo primarna tematika. Desna sredina ni več ujetnica Merklove in treba bo iti v težka pogajanja med progresivno-levim »welcome« taborom ter rastočimi desnimi populisti na Zahodu, ki lastnih držav ne prepoznajo več. Zadnji migrantski val l. 2015 nas je obšel, trenutni nas potihoma prečka. Pozicija daleč od oči, daleč od srca preprosto ne bo več sprejemljiva. Slovenija kot majhna država mora biti na velike demografsko-kulturne spremembe še posebej občutljiva.

Na Slovenijo smo vsi upravičeno ponosni kot na zeleno državo, a vendarle smo v preteklosti Naturo2000 implementirali bolj papeško od papeža. Obenem Sloveniji na dolgi rok grozijo razne novodobne ekoprepovedi ter ekogrožnje, ki z zdravorazumskim ščitenjem narave nimajo ničesar skupnega, kot npr. prepoved ogrevanja na drva. Ne pozabimo pa tudi, da bi kmečko življenje na Slovenskem potencialno lahko ogrozile tudi morebitne ekoludistične ideje o prepovedi traktorjev ter živinoreje.

V nasprotju z zakonodajno-birokratsko obteženim naravovarstvom je bilo področje kulture brez vsakega dvoma področje, kjer je bilo v Bruslju zadnjih 20 let največ zakulisnega, neformalnega oz. »nevladniškega« lobiranja ter zakulisnih pritiskov od t. i. gender, LGBTQ idej, do novih iteracij marksizma. Formalnih politik v obliki progresivnih družbenih direktiv je bilo tako manj, a kaj, ko je obenem najbolj očitno, da je bil tudi odpor s strani desne sredine neobstoječ. Ideologije podprte iz Bruseljskih progresivnih krogov pa s svetlobno hitrostjo prihajajo tudi v slovenske družine ter šole …

 Ideologije podprte iz Bruseljskih progresivnih krogov pa s svetlobno hitrostjo prihajajo tudi v slovenske družine ter šole.

Zdi se, da je z vsako zasedbo Evropskega parlamenta ter Komisije pravega pluralizma ter svobode izražanja manj. Stališča, ki naj bi bila zmerna so vedno bolj na levem spektru političnega loka, medtem ko je velik širok desni bok stališč izrinjen iz javne debate pod pretvezo »sovražnega govora«. Leve sile so Slovencem pokazale, kako se tej stvari streže, in naši novi parlamentarci tu preprosto nimajo več izgovorov za strah, kulturo izražanja ter iskanje politične sprejemljivosti, ki naj bi jim preprečevali jasno idejno izražanje lastnih stališč.

Velik del tega, ali bodo pretendenti pomladnega bloka za prihodnje Bruseljske stolčke vredni zaupanja slovenskih pomladnih volivcev, se bo pokazalo že v kampanji. Le upamo lahko, da bo vsebinsko resna s poudarkom na omenjenih ključnih tematikah, ki resno pestijo Evropo. Glede na napeto situacijo lahko vsi upravičeno pričakujemo malce manj sklerotično ter bolj z energijo nabito kampanjo, zato si lahko le želimo, da bodo slovenski pomladni kandidati v odmerjenih minutah ter priložnostih za nastop povedali jasno in glasno, zakaj si zaslužijo naš glas. Potrebujemo namreč pokončne in odločne ljudi v Bruslju, saj imamo začetnikov, ki se šele prvič učijo javnega nastopanja ter pritiskanja gumbov po navodilih drugih, v Državnem zboru že dovolj.