Katoliški škofje prvič na kronanju vrhovnega vodje Anglikanske cerkve: pozitivne in negativne spremembe duha časa

Včerajšnji dan, ko so medije polnila poročila o kronanju Karla III. in njegove žene, je bil po svoje poseben tudi za zgodovino Katoliške cerkve. Prvič po štirih stoletjih je na slovesnosti sodeloval tudi katoliški škof oziroma več njih.

Udeležil se ga je kardinal Vincent Nichols, westminstrski nadškof, v imenu papeža Frančiška pa je prišel tudi kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Nazadnje se je takšen obisk ob kronanju zgodil leta 1553.

To seveda ni naključje. Zgodovinske napetosti med katoličani in anglikanci segajo v leto 1534, ko se je Henrik VIII. odcepil od Katoliške cerkve in se razglasil za poglavarja Anglikanske cerkve.

Še leta 1953, ko je bila kronana kraljica Elizabeta II., so bili odnosi med Anglikansko in Katoliško cerkvijo precej drugačni, bolj zaostreni. Za katoličane je denimo veljala prepoved vstopa v anglikansko cerkev, še toliko bolj pa prepoved udeležbe pri kronanju voditelja Anglikanske cerkve.

Tokrat je bilo, po desetletjih ekumenskega gibanja, precej drugače: tri dni pred kronanjem naj bi krščanske skupnosti – tudi katoliške – molile za kralja Karla, v petek zvečer pa so bile na prošnjo katoliških škofov tudi povabljene, da darujejo posebno mašo v kraljevo čast.

Anglikanska cerkev s katoliškega stališča

Ko govorimo o Anglikanski cerkvi, je najprej treba povedati, da ne gre za »klasično« protestantsko cerkev. Gre, na nek način, za omiljeno obliko protestantizma, ki je zgodovinsko osnovana na zanikanju primata papeža, ne pa na teoloških razlikah (kot pri protestantizmu). Prav zato je po ločitvi od rimske Cerkve nova cerkev začela takoj razpadati na različne tokove, ki so se približali bodisi protestantizmu bodisi Katoliški cerkvi.

Anglikanizem zaznamujejo trije značilni elementi: podrejenost Cerkve državi; hierarhična struktura, ki izključuje papeža, vendar (po imenih) ohranja stopnje duhovništva (diakonat, duhovništvo in škofovstvo); ter njihov »Prayer Book«, kanonični molitvenik, ki je med svetimi besedili na drugem mestu, takoj za Svetim pismom.

V 19. stoletju se je pojavilo t.i. »oxfordsko gibanje« z Johnom Newmanom, ki je Anglikansko cerkev skušalo približati katoliški Cerkvi, vendar je utonilo v pozabo, med drugim zaradi Newmanovega prestopa v katolištvo in kasnejšega imenovanja za kardinala.

So pa številni anglikanski kristjani po letu 2009 zaprosili za članstvo v Katoliški cerkvi, kar je papež Benedikt XVI. tudi omogočil, in sicer tako, da jim je podelil poseben status. Med drugim so anglikanski duhovniki, ki prestopijo v Katoliško cerkev, lahko poročeni in naprej opravljajo svojo službo.

Je pa treba poudariti, da Katoliška cerkev, posebej zaradi sprememb v zadnjih desetletjih, praviloma ne priznava veljavnosti posvečenja v Anglikanski cerkvi, kar pa za seboj potegne bistvene posledice: anglikanski pastorji in škofje nimajo pristojnosti za obhajanje evharistije in obhajanje zakramenta spovedi.

V tem je Anglikanska cerkev res oblika protestantizma, ki pa vsaj v t.i. »high church« različici ohranja precej tradicionalen pristop k bogoslužju, teologiji in liturgiji. Prav pri tej zadnji točki je koristno začeti tudi razmislek o tem, kaj se Katoliška cerkev lahko nauči iz anglikanske zgodbe.

Delitev cerkve na dva dela

Če nekoliko posplošimo in zanemarimo veliko raznolikost znotraj anglikanskega gibanja, se njihova cerkev deli na »high« in »low church«. Prvi, anglikanizem »visoke cerkve«, poudarja pomen liturgičnih praks, zakramentov in zgodovinskega izročila Cerkve. Bogoslužje je običajno bolj formalno in strukturirano, s poudarkom na obredih in ceremonijah.

Po drugi strani pa anglikanizem »nizke cerkve« bolj poudarja vero posameznika in osebni odnos z Bogom, je bolj neformalen in manj obreden. Verniki so lahko bolj nagnjeni k prepričanjem in praksam protestantskega tipa.

Glede na današnje stanje Anglikanske cerkve se je dobro zavedati, da takšna delitev, ki se je sicer sama po sebi pojavila skozi zgodovino, na dolgi rok ni uspešna, bojim pa se, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi Katoliški cerkvi.

Deljenje na »high« in »low church« je razdelitev, ki temelji na prepričanju, da so nekateri poklicani k »pravemu krščanstvu«, drugi pa so »navadni verniki«, ki to tudi hočejo biti. Ob trenutnih (sinodalnih) razpravah znotraj Cerkve, posebej ko gre za vprašanja etike, se je treba tega pristopa bati, saj tako razmišljanje Cerkev usodno razdeli in končno odmreta oba dela, kar se pospešeno dogaja prav Anglikanski cerkvi.

Pomembnost dogmatičnih in moralnih zdrsov

Pri etiki tudi nadaljujemo: zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo, v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo »škofinjo«. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli.

Zadnja tri desetletja se zatika tudi na področju spolne morale, saj bolj konservativno misleči verniki nikoli niso sprejeli odprtega odnosa Anglikanske cerkve do drugačnih spolnih usmeritev in partnerstev, posebej ne, če tako osebo imenujejo za škofa.

Vse to je, zanimivo, pripeljalo do leta 2009, ko je Benedikt XVI. pohitril prestopanje anglikancev v Katoliško cerkev. Kot že tolikokrat ugotovljeno, lahko še enkrat vidimo, da se na temah morale Cerkev danes lomi.

Nepoznavanje naše lastne tradicije

Naposled se ozrimo še na dejstvo, da lahko katoličani dandanašnji z anglikanskimi verniki normalno sobivamo, za razliko od situacije pred sedemdesetimi leti. Nekaj pove tudi udeležba vrha Katoliške cerkve na včerajšnjem kronanju.

To je seveda odlična informacija – ekumensko gibanje je opravilo svoje delo, čeprav se več kot toliko ne moremo zbližati.

Je pa treba priznati, da je poleg hvale ekumenskemu gibanju za dobre odnose zaslužna tudi nepoučenost običajnega vernika glede razlik. Vedno težje razlagamo, kaj so razlike med Katoliško cerkvijo in protestantskimi cerkvami, posebej v primeru Anglikanske cerkve, ki pozna nekoliko bolj »okrašeno« bogoslužje.

Če nas ima imata zgodovina in trenutno stanje Anglikanske cerkve kaj naučiti, je to: v vsakem trenutku našega časa tudi Katoliška cerkev tvega, da ostane le še (bogoslužno) okrašena lupina, ki skriva bolj ali manj protestantsko jedro.