Katoliški škofje prvič na kronanju vrhovnega vodje Anglikanske cerkve: pozitivne in negativne spremembe duha časa
POSLUŠAJ ČLANEK
Včerajšnji dan, ko so medije polnila poročila o kronanju Karla III. in njegove žene, je bil po svoje poseben tudi za zgodovino Katoliške cerkve. Prvič po štirih stoletjih je na slovesnosti sodeloval tudi katoliški škof oziroma več njih.
Udeležil se ga je kardinal Vincent Nichols, westminstrski nadškof, v imenu papeža Frančiška pa je prišel tudi kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Nazadnje se je takšen obisk ob kronanju zgodil leta 1553.
To seveda ni naključje. Zgodovinske napetosti med katoličani in anglikanci segajo v leto 1534, ko se je Henrik VIII. odcepil od Katoliške cerkve in se razglasil za poglavarja Anglikanske cerkve.
Še leta 1953, ko je bila kronana kraljica Elizabeta II., so bili odnosi med Anglikansko in Katoliško cerkvijo precej drugačni, bolj zaostreni. Za katoličane je denimo veljala prepoved vstopa v anglikansko cerkev, še toliko bolj pa prepoved udeležbe pri kronanju voditelja Anglikanske cerkve.
Tokrat je bilo, po desetletjih ekumenskega gibanja, precej drugače: tri dni pred kronanjem naj bi krščanske skupnosti – tudi katoliške – molile za kralja Karla, v petek zvečer pa so bile na prošnjo katoliških škofov tudi povabljene, da darujejo posebno mašo v kraljevo čast.
Ko govorimo o Anglikanski cerkvi, je najprej treba povedati, da ne gre za »klasično« protestantsko cerkev. Gre, na nek način, za omiljeno obliko protestantizma, ki je zgodovinsko osnovana na zanikanju primata papeža, ne pa na teoloških razlikah (kot pri protestantizmu). Prav zato je po ločitvi od rimske Cerkve nova cerkev začela takoj razpadati na različne tokove, ki so se približali bodisi protestantizmu bodisi Katoliški cerkvi.
Anglikanizem zaznamujejo trije značilni elementi: podrejenost Cerkve državi; hierarhična struktura, ki izključuje papeža, vendar (po imenih) ohranja stopnje duhovništva (diakonat, duhovništvo in škofovstvo); ter njihov »Prayer Book«, kanonični molitvenik, ki je med svetimi besedili na drugem mestu, takoj za Svetim pismom.
V 19. stoletju se je pojavilo t.i. »oxfordsko gibanje« z Johnom Newmanom, ki je Anglikansko cerkev skušalo približati katoliški Cerkvi, vendar je utonilo v pozabo, med drugim zaradi Newmanovega prestopa v katolištvo in kasnejšega imenovanja za kardinala.
So pa številni anglikanski kristjani po letu 2009 zaprosili za članstvo v Katoliški cerkvi, kar je papež Benedikt XVI. tudi omogočil, in sicer tako, da jim je podelil poseben status. Med drugim so anglikanski duhovniki, ki prestopijo v Katoliško cerkev, lahko poročeni in naprej opravljajo svojo službo.
Je pa treba poudariti, da Katoliška cerkev, posebej zaradi sprememb v zadnjih desetletjih, praviloma ne priznava veljavnosti posvečenja v Anglikanski cerkvi, kar pa za seboj potegne bistvene posledice: anglikanski pastorji in škofje nimajo pristojnosti za obhajanje evharistije in obhajanje zakramenta spovedi.
V tem je Anglikanska cerkev res oblika protestantizma, ki pa vsaj v t.i. »high church« različici ohranja precej tradicionalen pristop k bogoslužju, teologiji in liturgiji. Prav pri tej zadnji točki je koristno začeti tudi razmislek o tem, kaj se Katoliška cerkev lahko nauči iz anglikanske zgodbe.
Če nekoliko posplošimo in zanemarimo veliko raznolikost znotraj anglikanskega gibanja, se njihova cerkev deli na »high« in »low church«. Prvi, anglikanizem »visoke cerkve«, poudarja pomen liturgičnih praks, zakramentov in zgodovinskega izročila Cerkve. Bogoslužje je običajno bolj formalno in strukturirano, s poudarkom na obredih in ceremonijah.
Po drugi strani pa anglikanizem »nizke cerkve« bolj poudarja vero posameznika in osebni odnos z Bogom, je bolj neformalen in manj obreden. Verniki so lahko bolj nagnjeni k prepričanjem in praksam protestantskega tipa.
Glede na današnje stanje Anglikanske cerkve se je dobro zavedati, da takšna delitev, ki se je sicer sama po sebi pojavila skozi zgodovino, na dolgi rok ni uspešna, bojim pa se, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi Katoliški cerkvi.
Deljenje na »high« in »low church« je razdelitev, ki temelji na prepričanju, da so nekateri poklicani k »pravemu krščanstvu«, drugi pa so »navadni verniki«, ki to tudi hočejo biti. Ob trenutnih (sinodalnih) razpravah znotraj Cerkve, posebej ko gre za vprašanja etike, se je treba tega pristopa bati, saj tako razmišljanje Cerkev usodno razdeli in končno odmreta oba dela, kar se pospešeno dogaja prav Anglikanski cerkvi.
Pri etiki tudi nadaljujemo: zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo, v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo »škofinjo«. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli.
Zadnja tri desetletja se zatika tudi na področju spolne morale, saj bolj konservativno misleči verniki nikoli niso sprejeli odprtega odnosa Anglikanske cerkve do drugačnih spolnih usmeritev in partnerstev, posebej ne, če tako osebo imenujejo za škofa.
Vse to je, zanimivo, pripeljalo do leta 2009, ko je Benedikt XVI. pohitril prestopanje anglikancev v Katoliško cerkev. Kot že tolikokrat ugotovljeno, lahko še enkrat vidimo, da se na temah morale Cerkev danes lomi.
Naposled se ozrimo še na dejstvo, da lahko katoličani dandanašnji z anglikanskimi verniki normalno sobivamo, za razliko od situacije pred sedemdesetimi leti. Nekaj pove tudi udeležba vrha Katoliške cerkve na včerajšnjem kronanju.
To je seveda odlična informacija – ekumensko gibanje je opravilo svoje delo, čeprav se več kot toliko ne moremo zbližati.
Je pa treba priznati, da je poleg hvale ekumenskemu gibanju za dobre odnose zaslužna tudi nepoučenost običajnega vernika glede razlik. Vedno težje razlagamo, kaj so razlike med Katoliško cerkvijo in protestantskimi cerkvami, posebej v primeru Anglikanske cerkve, ki pozna nekoliko bolj »okrašeno« bogoslužje.
Če nas ima imata zgodovina in trenutno stanje Anglikanske cerkve kaj naučiti, je to: v vsakem trenutku našega časa tudi Katoliška cerkev tvega, da ostane le še (bogoslužno) okrašena lupina, ki skriva bolj ali manj protestantsko jedro.
Udeležil se ga je kardinal Vincent Nichols, westminstrski nadškof, v imenu papeža Frančiška pa je prišel tudi kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik. Nazadnje se je takšen obisk ob kronanju zgodil leta 1553.
To seveda ni naključje. Zgodovinske napetosti med katoličani in anglikanci segajo v leto 1534, ko se je Henrik VIII. odcepil od Katoliške cerkve in se razglasil za poglavarja Anglikanske cerkve.
Še leta 1953, ko je bila kronana kraljica Elizabeta II., so bili odnosi med Anglikansko in Katoliško cerkvijo precej drugačni, bolj zaostreni. Za katoličane je denimo veljala prepoved vstopa v anglikansko cerkev, še toliko bolj pa prepoved udeležbe pri kronanju voditelja Anglikanske cerkve.
Tokrat je bilo, po desetletjih ekumenskega gibanja, precej drugače: tri dni pred kronanjem naj bi krščanske skupnosti – tudi katoliške – molile za kralja Karla, v petek zvečer pa so bile na prošnjo katoliških škofov tudi povabljene, da darujejo posebno mašo v kraljevo čast.
Anglikanska cerkev s katoliškega stališča
Ko govorimo o Anglikanski cerkvi, je najprej treba povedati, da ne gre za »klasično« protestantsko cerkev. Gre, na nek način, za omiljeno obliko protestantizma, ki je zgodovinsko osnovana na zanikanju primata papeža, ne pa na teoloških razlikah (kot pri protestantizmu). Prav zato je po ločitvi od rimske Cerkve nova cerkev začela takoj razpadati na različne tokove, ki so se približali bodisi protestantizmu bodisi Katoliški cerkvi.
Anglikanizem zaznamujejo trije značilni elementi: podrejenost Cerkve državi; hierarhična struktura, ki izključuje papeža, vendar (po imenih) ohranja stopnje duhovništva (diakonat, duhovništvo in škofovstvo); ter njihov »Prayer Book«, kanonični molitvenik, ki je med svetimi besedili na drugem mestu, takoj za Svetim pismom.
V 19. stoletju se je pojavilo t.i. »oxfordsko gibanje« z Johnom Newmanom, ki je Anglikansko cerkev skušalo približati katoliški Cerkvi, vendar je utonilo v pozabo, med drugim zaradi Newmanovega prestopa v katolištvo in kasnejšega imenovanja za kardinala.
So pa številni anglikanski kristjani po letu 2009 zaprosili za članstvo v Katoliški cerkvi, kar je papež Benedikt XVI. tudi omogočil, in sicer tako, da jim je podelil poseben status. Med drugim so anglikanski duhovniki, ki prestopijo v Katoliško cerkev, lahko poročeni in naprej opravljajo svojo službo.
Je pa treba poudariti, da Katoliška cerkev, posebej zaradi sprememb v zadnjih desetletjih, praviloma ne priznava veljavnosti posvečenja v Anglikanski cerkvi, kar pa za seboj potegne bistvene posledice: anglikanski pastorji in škofje nimajo pristojnosti za obhajanje evharistije in obhajanje zakramenta spovedi.
V tem je Anglikanska cerkev res oblika protestantizma, ki pa vsaj v t.i. »high church« različici ohranja precej tradicionalen pristop k bogoslužju, teologiji in liturgiji. Prav pri tej zadnji točki je koristno začeti tudi razmislek o tem, kaj se Katoliška cerkev lahko nauči iz anglikanske zgodbe.
Delitev cerkve na dva dela
Če nekoliko posplošimo in zanemarimo veliko raznolikost znotraj anglikanskega gibanja, se njihova cerkev deli na »high« in »low church«. Prvi, anglikanizem »visoke cerkve«, poudarja pomen liturgičnih praks, zakramentov in zgodovinskega izročila Cerkve. Bogoslužje je običajno bolj formalno in strukturirano, s poudarkom na obredih in ceremonijah.
Po drugi strani pa anglikanizem »nizke cerkve« bolj poudarja vero posameznika in osebni odnos z Bogom, je bolj neformalen in manj obreden. Verniki so lahko bolj nagnjeni k prepričanjem in praksam protestantskega tipa.
Glede na današnje stanje Anglikanske cerkve se je dobro zavedati, da takšna delitev, ki se je sicer sama po sebi pojavila skozi zgodovino, na dolgi rok ni uspešna, bojim pa se, da se nekaj podobnega lahko zgodi tudi Katoliški cerkvi.
Deljenje na »high« in »low church« je razdelitev, ki temelji na prepričanju, da so nekateri poklicani k »pravemu krščanstvu«, drugi pa so »navadni verniki«, ki to tudi hočejo biti. Ob trenutnih (sinodalnih) razpravah znotraj Cerkve, posebej ko gre za vprašanja etike, se je treba tega pristopa bati, saj tako razmišljanje Cerkev usodno razdeli in končno odmreta oba dela, kar se pospešeno dogaja prav Anglikanski cerkvi.
Pomembnost dogmatičnih in moralnih zdrsov
Pri etiki tudi nadaljujemo: zavedati se je dobro, da Anglikanska cerkev peša zaradi dogmatičnih in moralnih zdrsov, s katerimi se soočajo, v zadnjih desetletjih. Začelo se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so začeli posvečevati ženske duhovnice, do leta 2015 pa je trajalo, da so posvetili prvo »škofinjo«. Oboje je dokončno pretrgalo apostolske vezi in upi na ekumensko sožitje so precej izhlapeli.
Zadnja tri desetletja se zatika tudi na področju spolne morale, saj bolj konservativno misleči verniki nikoli niso sprejeli odprtega odnosa Anglikanske cerkve do drugačnih spolnih usmeritev in partnerstev, posebej ne, če tako osebo imenujejo za škofa.
Vse to je, zanimivo, pripeljalo do leta 2009, ko je Benedikt XVI. pohitril prestopanje anglikancev v Katoliško cerkev. Kot že tolikokrat ugotovljeno, lahko še enkrat vidimo, da se na temah morale Cerkev danes lomi.
Nepoznavanje naše lastne tradicije
Naposled se ozrimo še na dejstvo, da lahko katoličani dandanašnji z anglikanskimi verniki normalno sobivamo, za razliko od situacije pred sedemdesetimi leti. Nekaj pove tudi udeležba vrha Katoliške cerkve na včerajšnjem kronanju.
To je seveda odlična informacija – ekumensko gibanje je opravilo svoje delo, čeprav se več kot toliko ne moremo zbližati.
Je pa treba priznati, da je poleg hvale ekumenskemu gibanju za dobre odnose zaslužna tudi nepoučenost običajnega vernika glede razlik. Vedno težje razlagamo, kaj so razlike med Katoliško cerkvijo in protestantskimi cerkvami, posebej v primeru Anglikanske cerkve, ki pozna nekoliko bolj »okrašeno« bogoslužje.
Če nas ima imata zgodovina in trenutno stanje Anglikanske cerkve kaj naučiti, je to: v vsakem trenutku našega časa tudi Katoliška cerkev tvega, da ostane le še (bogoslužno) okrašena lupina, ki skriva bolj ali manj protestantsko jedro.
Ta članek ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Neodvisno novinarstvo lahko podprete s tem, da sklenete digitalno naročnino ali naročnino na tednik Domovina. S tem pridobite dostop do številnih ekskluzivnih vsebin. Med drugim:
Kako na kronanje Karla III. tudi za svojega vladarja gledajo Škoti
Papež Frančišek: čas je, da popravimo škodo, ki je bila povzročena žrtvam spolnih zlorab
Medvrstniško nasilje: kako ravnati, če ga doživlja vaš otrok in kako ga preprečiti
Dr. Perko o vzrokih za strelske pohode otrok: “Gre za stvari, ki prihajajo iz zahodnega sveta, ki je postal povsem dekadenten.”
Obiščite našo naročniško stran (klik)
Kako na kronanje Karla III. tudi za svojega vladarja gledajo Škoti
Papež Frančišek: čas je, da popravimo škodo, ki je bila povzročena žrtvam spolnih zlorab
Medvrstniško nasilje: kako ravnati, če ga doživlja vaš otrok in kako ga preprečiti
Dr. Perko o vzrokih za strelske pohode otrok: “Gre za stvari, ki prihajajo iz zahodnega sveta, ki je postal povsem dekadenten.”
Obiščite našo naročniško stran (klik)
Zadnje objave
Zeliščni prehranski dodatek za čebele KAS
10. 12. 2024 ob 19:00
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Civilna iniciativa Tržnice ne damo: gre za škandal!
10. 12. 2024 ob 9:00
Otroci – žrtve napredka
10. 12. 2024 ob 6:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ekskluzivno za naročnike
Zeliščni prehranski dodatek za čebele KAS
10. 12. 2024 ob 19:00
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prihajajoči dogodki
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
DEC
11
Luzernski simfonični orkester
20:00 - 22:00
DEC
11
Avtomobili - Kino Šiška
20:00 - 23:00
Video objave
Izbor urednika
Dr. Aleš Ugovšek: »Pomembna vrednota je zdrava kmečka pamet«
10. 12. 2024 ob 15:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
15 komentarjev
korosec.france
Je kakor je.
Noro drag cirkus.
Vsi so morali pozabiti na Kraljico ljudskih src, na čudovito Diano.
Zdaj je kraljica postala ona, ki je bila ves čas v predsobi.
In Imperij koraka dalje.
S tistim velikim penisom na trati pred palačo.
Frančiška Bergoglia pa spet ne kapiram. Kako to, da sam ni priletel?
Da ni na poti v Moskvo?
Friderik
Res ne vem kaj ima Slovenija s to dekadentno in propadajočo kraljevino? Še v EU niso več. Naj se sami sebe ..... s svojim cinizmom!
MEFISTO
Kaj pa misliš o naslonitvi na Rusijo in na Putina kot nosilca miroljubne politke in totalnega civiliziranja stare celine na rusko stepski način?
korosec.france
Prašaj tov.ga.Mussaratti. Kučan in ona že vesta.
Thor
Glede na to, da so bratje Britanci po 2. svetovni vojni nalagali, prevarali in izročili titoistom v pokol okoli 10.000 slovenskih katoliških fantov, se slovenski domoljub na kronanje nekega Karla in okrog njega zbranih raznobarvnih dvorjanov lahko le poščije.
MEFISTO
Hočeš reči, da slovenskemu cesarskemu paru, ki se je ponosno slikal na kronanju, ni ob pravem času nagajal mehur?!
debela_berta
Vse se vrača, vse se plača...
Thor
Kučanova varovanka in leva privatizerka Nataša I. je kot birmanska botra v cerkvi vajena nazaj tiščati.
BARBARA RAKUN
Bravo, Thor.
Facko
No, da bi katoliška Cerkev ostala le še bogoslužno okrašena lupina se ob današnjem stanju katoliškega bogoslužja res ni bati - dobršnemu delu liturgične krasote se je namreč že odpovedala. Koliko je v jedru že načeta s protestantskimi elementi, je pa seveda tehtno vprašanje.
BARBARA RAKUN
Kok člankov se o kronanju?????
Zanimivo,da o stiskah slovenskih otrok in mladih,o nemogočih pritiskih,o zastarelem šolskem sistemu,o nevzdrznih razmerah v šolah,o pomanjkanju strokovnega kadra pa nič!!!
MEFISTO
Za stiske slovenskih otrok in mladostnikov mora skrbeti njegova ekscelenca premier Robert Golob in njegov dvor, ne pa njegovo kralevsko veličanstvo britanski kralj Karel III.
debela_berta
A eno leto nazaj pa tvoj presvitli Janša ni mogel poskrbeti????
BARBARA RAKUN
Haha,nismo vazali kolonistov,da bi morala Domovina vsak dan članke o kronanju objavljati. Kaj ima Golob s stiskami otrok? Pomanjkanje kadra ni vezano na sedanjo vlado,kaj je pripomogel Janša v treh vladah in ostali? Čudno da se nisi v korona času spraševal,ko je Janša bil na oblasti in so bili otroci in mladi doma in sedeli pred računalniki cele dneve?
Kraševka
To, da so pri obredu KRONANJA v cerkvi, prisostvobvali tudi Rimo katoliški dostojanstveniki in celo dostojanstveniki drugih ver, je zelo POZITIVNO.
Mislim, da je Bog isti, le njegovi predstavniki na zemlji so razdeljeni.
Lahko rečemo, in upamo, da se bo čez desetletja, tuci Cerkev spravila in zgladila razkole.
Zato je tudi EKUMENIZEM še kako potreben.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.