Kemija neke ljubezni

Rusija je fascinantna v številnih pogledih – kulturnem, umetniškem, zgodovinskem, vojaškem, geografskem, če imam pred očmi neizmerno bogastvo naravnih virov, tudi ekonomskem. Kot državljana Republike Slovenije pa mojo pozornost najbolj privlači politični in sociološki fenomen Rusije. 

Zakaj, ni treba posebej razlagati. Kritična masa slovenskega prebivalstva in vladajoča politična elita, ki ostaja pretežni del slovenske tranzicije ista in samoobnavljajoča se, navzven se izmenjujejo le njeni novi obrazi, je globoko v sebi rusofilska. Kadar zunanjepolitične razmere to dopuščajo, privrženost Rusije javno izpričuje – samo spomnimo se paradiranja ruske garde pred Prešernovim spomenikom, obdobja, ko je bila v času zunanjega ministra Karla Erjavca zunanjepolitična prioriteta slovenske politike Rusija, pa vsakoletna romanja k Ruski kapelici (ki je glede na narodnost pokopanih vojakov pravzaprav ukrajinska) in obsednega stanja, ko se je dogodka, dve leti po protipravni zasedbi krimskega polotoka, ceremonije udeležil diktator, za katerega je zaradi nezaslišanih zločinov zoper človečnost razpisana tiralica Mednarodnega kazenskega sodišča. 

Kaj je tisto, kar slovensko starorežimsko elito tako privlači na Rusiji – in pod vplivom z njene strani nadzorovanih medijev tudi večino slovenskega prebivalstva? Kar se tiče slednjega, lahko le ugibam. Morda je to idealizirana predstava o tej velesili, morda neka mitologija slovanstva, morda očaranost nad rusko kulturo in umetnostjo, morda romantična zagledanost v zibelko komunizma, oktobrsko revolucijo, leninizem, morda strahospoštovanje do neizmernih prostranstev, navidezne moči, morda pa preprosto zagledanost v model nedemokratične, avtoritarne družbene ureditve, ki pomeni antipod liberalnemu Zahodu, zlasti v Sloveniji tako osovraženi Ameriki. A ko gre za staro/novo režimsko politično elito, tvegam tezo, da je njena ljubezen do Rusije pragmatična. Poglejmo, zakaj. 

Putinova resovjetizacija 

Stanje duha sodobne Rusije in sociologijo njene psevdotranzicije je prepričljivo orisala in analizirala postdoktorska raziskovalka na Univerzi Georgetown (Washington, D.C.) Maria Snegovaya v članku Why Russia’s Democracy Never Began (Zakaj se ruska demokracija nikoli ni začela). Avtorica ugotavlja, da so vzroki avtokratske, danes avtoritarne politične ureditve večplastni. Strniti jih je mogoče v nekaj bistvenih točk.  

Ključna je njena ugotovitev, da je ostal prejšnji komunistični sistem z nekaj navideznimi, kozmetičnimi spremembami v svojem avtokratskem bistvu nedotaknjen. Vzrok propada demokratične tranzicije, ki se v resnici nikoli ni začela, je v dejstvu, da so se v vrhu ruske politike ohranile strukture starega sovjetskega režima. Le-te so bile v letih po razpadu SZ formalno obnovljene, a so pod novimi, »demokratičnimi« imeni ostale personalno nedotaknjene.  

Kot v Rusiji so tudi pri nas praktično vseskozi na oblasti – posebej na vzporedni oblasti – politične sile, ki izvirajo iz starega režima. 

Avtorica na primer ugotavlja, da zasedajo elite, ki izvirajo iz sovjetske nomenklature, 80-90 odstotkov vseh sedežev v ruskih Varnostnih svetih, najpomembnejših oblikovalcih zveznih politik. Tudi privatizacija je potekala na način, da je država de facto privatizirala samo sebe. Sovjetska nomenklatura, ki je bila pri koritu, je tam tudi ostala – bodisi tako, da so njeni člani zadržali svoje javne položaje, bodisi izvlekli visoke rente iz porajajoče se privatne ekonomije ali pa so se s svojih državnih upravljavskih položajev preselili v bolj lukrativne poslovne sfere. Z drugimi besedami, rdeči direktorji so bili zmagovalci ruske privatizacije. Zato stari/novi razred »gospodarstvenikov«, leta 1993 je bilo med temi kar 82 odstotkov takih, ki so pet let prej zasedali najvišje položaje v sovjetskem gospodarstvu, ni bil dejavnik demokratičnih sprememb. V takih razmerah je bila končna reavtokratizacija Rusije le vprašanje časa. 

Po mnenju avtorice igrajo pri demokratični tranziciji ključno vlogo politične elite. Prvi korak k demokratični prenovi družbe je namreč storjen šele, ko pripadniki nove, demokratične, liberalne elite prevzamejo ključne položaje v družbi in ustvarijo pogoje za institucionalne spremembe, ne da bi bilo treba sklepati gnile kompromise za uveljavitev demokratičnih pravil. Izkušnje postsovjetskega prostora kažejo, da več ko je možnosti za izvolitev ali imenovanje pripadnikov stare sovjetske nomenklature na pomembne javne funkcije, večja je verjetnost abortiranja demokratične preobrazbe. 

Rusija je izstopajoč in temačen primer propadle tranzicije. Tam so sile starega režima zadržale tolikšno (para)oblastno premoč, da jim je povsem uspelo zadušiti porajajoče se poskuse uvedbe demokratičnih sprememb. Med sto najvišjimi pripadniki politične elite v letih med 2010 in 2020 jih je okoli 60 odstotkov pripadalo sovjetski nomenklaturi ali pa so bili potomci članov nomenklature. Ohranila se je sovjetska politična kultura vzporednega mehanizma, utelešenega v nomenklaturi s podedovanimi pravili lojalnosti in subordinacije ter etiko aparatčikov. Zahodne vrednote pluralizma, sprejemanja različnosti, strpnosti do drugače mislečih, odprtosti in predvsem priznavanje posameznikove svobode in njegovega dostojanstva so ostale zunaj za demokracijo neprebojnih meja »Matere Rusije«. Kot zanimivost, Putinova resovjetizacija je obnovila tudi sovjetske simbole, npr. himno in Stalinove portrete. 

V Rusiji se je ohranila sovjetska politična kultura vzporednega mehanizma, utelešenega v nomenklaturi s podedovanimi pravili lojalnosti in subordinacije ter etiko aparatčikov. 

Slovenska tranzicija v sovjetskem kontekstu 

Zveni domače. Kot da bi Maria Snegovaya opisovala slovensko tranzicijo v sovjetskem kontekstu. Tudi pri nas ni prišlo do uravnoteženja nove, demokratične elite s starorežimsko, kaj šele prevlade prve nad drugo. Ekonomska moč je, tako kot v Rusiji, ostala pretežno v rokah nomenklature, ki izvršuje, tako kot v Rusiji, vzporedno oblast. Slovenski gradualizem je pomenil način ohranitve monopolov slovenskega novega/starega razreda in v povezavi z lažjo o »nacionalnem interesu« ustvaril pogoje za utrditev moči in položajev rdečih privatizerjev. Institucije pravne države delujejo po Putinoven zgledu – v njih se kadruje po lojalnosti in ne po meritokratskih merilih, v oblastni orbiti prevladujejo aparatčiki. Tak je tudi njihov »output« – samo poglejte odpise dolgov in imuniteto ene od ključnih osebnosti slovenskega vzporednega mehanizma.  

Kot v Rusiji so tudi pri nas praktično vseskozi na oblasti – posebej na vzporedni oblasti – politične sile, ki izvirajo iz starega režima. Zato smo, podobno kot v Rusiji, priča institucionalizaciji vrednot bivše avtoritarne države in vsega, kar je z njo povezano, pa naj bo to še tako v nasprotju s tistim, kar je zapisano v ustavnih dokumentih. Tako kot v Rusiji pri vsem tem ne gre za ideologijo (pri nas levo, v Rusiji pretežno konservativno). Ta je le slepilo, fetiš, vaba za naivno ter vse bolj poneumljeno rajo. Resnični dejavnik retrogradnih procesov je vzorec vladanja. Ne gre za vrednote, ideale in podobno lažnivo šaro, s katero oblastniki oponašajo narativ zahodnih liberalnih družb. Gre preprosto za slo po surovi oblasti, moči, vplivu in končno denarju. In za novi/stari razred (nomenklaturo) je bližnjica – v resnici edina pot, po kateri znajo hoditi – avtoritaren, nedemokratičen družbeni vzorec. Pri njem se začne in konča zagledanost v Rusijo. 

Slovenski gradualizem je pomenil način ohranitve monopolov slovenskega novega/starega razreda in v povezavi z lažjo o »nacionalnem interesu« ustvaril pogoje za utrditev moči in položajev rdečih privatizerjev. 

(D165, 38-39)