Koliko se znotraj Cerkve sploh pogovarjamo? 2. del intervjuja s Tonetom Česnom

V drugem delu intervjuja z duhovnikom Tonetom Česnom, ki v Cerkvi na Slovenskem usmerja mladinsko pastoralo, smo se z njim pogovarjali o sodobnih duhovnih potrebah mladih, razlogih za to, da mladi slabo sprejemajo nauk Cerkve in da do potrebnih sprememb na področju mladinske pastorale v slovenski Cerkvi ne pride. 

Kakšne so sodobne duhovne potrebe mladih? 

Mladi potrebujejo možnost za iskren pogovor, včasih je dovolj že samo poslušanje, kadar je mlad človek v stiski morda tudi svetovanje; potem imeti izkušnjo zakramentov v manjši skupini (npr. maša za eno skupino mladih), kjer se gradi osebni odnos pa potrebo po preseganju ustaljenih (tradicionalnih) vzorcev življenja in izklopu od vsakdanjega življenja ter seveda še pogovor o življenjskih vprašanjih.

Kaj pa je največji razlog, zaradi katerega se mladi odločijo opustiti vero?

Menim, da se ne odločijo biti ne-verni, ampak zapustijo strukturo Cerkve. Mi pojem vere razumemo v povezanosti s skupnostjo, strukturo. Vera kot osebna človekova drža človeka odpira za vprašanja presežnosti. Sprašujem se, kakšne odgovore najde človek, ki se odvrne od vere in iskreno premišljuje življenjska vprašanja; tista, ki presegajo to bivanje in resničnost.

Koliko je vera med mladimi tradicionalna in koliko osebna?

Mislim, da je vedno več osebne vere. Zato je tudi vedno manj tistih, ki sebe opredeljujejo kot pripadnike Cerkve. Tisti, ki verujejo zaradi tradicije, večinoma sploh več ne pridejo v Cerkev, ker ne zdržijo odklonilnega pritiska družbe. Morda smo izgubili to, kar je včasih bilo, namreč velike družine so prenašale vero in jo živele. Danes so družine majhne in se temelji za življenje v veri precej hitreje zamajejo.

Kako priti do osebne vere? Kako se bo otrok iz krščanske družine sam odločil za oseben odnos z Bogom?

Vsak on nas išče poti najprej do svoje lastne osebne vere. Morda je odgovor lahko v tem, da delimo z drugimi svojo izkušnjo Jezusa Kristusa. O molitvi lahko govorimo, lahko se naučimo obrazce. Izkušnja Boga pa je takrat, ko ustvarimo prostor, okolje in čas, kjer bo posameznik tega deležen, npr. adoracija, molitev križevega pota, rožnega venca, pripravljene starosti primerno. Eden takih trenutkov je zagotovo Svetovni dan mladih.

Če mladostnik vidi vrstnika, kako navdušeno živi svojo vero, potem je to bolje kot deset škofov, ki bodo prišli nekaj povedat.

Zdi se, da je katoliška Cerkev mladostniško živa predvsem v deželah tretjega sveta, kot so Afrika, Južna Amerika, medtem ko v Evropi deluje staro, utrujeno. Kaj bi Cerkev pri nas še lahko naredila, da bi bila bolj »za mlade«, katerih sprememb si želite vi?

Problem je tudi v tem, da se je Slovenija (in Evropa) v zadnjih 30-ih letih postarala za skoraj 30%. V generaciji mladih je zato več kot 100.000 mladih manj. To je ogromno. Umanjkanje mladih je že zato, ker se sploh niso rodili. Dežele tretjega sveta nimajo težav z rodnostjo. Pri nas je bilo tudi v 70-ih letih ogromno mladih. Nato pa upada tudi število tistih, ki prejemajo zakramente.

V Cerkvi se moramo naučiti, da duhovniki ne moremo narediti vsega. Med mladimi je veliko pripravljenosti, da prevzamejo odgovornost za to, kar se v Cerkvi dogaja z mladimi. Mladi najbolj znajo živeti in deliti izkušnjo Jezusa Kristusa z drugimi mladimi. Potem se evangelizacijski prenos naredi po skoraj naravni poti.

Če mladostnik vidi vrstnika, kako navdušeno živi svojo vero, potem je to bolje kot deset škofov, ki bodo prišli nekaj povedat. Druga stvar je, da moramo razmišljati iz perspektive mladih v Cerkvi in zanje omogočimo posebne prostore in termine ter da skrbimo za odnose sprejemanja, odprtosti in odnosi, v katerih ne bo prostora za zavračanje in obtoževanje.

Za mladostnika, ki živi na »kavču udobnosti« z mobilnikom, tisoči prijateljev na Facebooku, ki jih nikoli ni srečal … dvomim, da je resnično srečen.

Zakaj bi se danes mladi še odločali za Boga, za Cerkev, ko pa imajo toliko alternativ, ki jih ponuja postmoderna družba, od raznih new age ideologij do življenja v blagostanju ob vseprisotnosti informacijskih tehnologij?

Mislim, da je na to temo papež vsem nam postavil vprašanje v Krakovu: Ali želimo živeti življenje, udobja, navidezne sreče in prijetnosti, medtem ko v istem trenutku v sebi ob takem načinu življenja čutimo, da to ni to. Žal v ljudeh, ki živijo navidezno srečo težko vidimo iskreno veselje, zadovoljstvo in sproščenost.

Za mladostnika, ki živi na »kavču udobnosti« z mobilnikom, tisoči prijateljev na Facebooku, ki jih nikoli ni srečal … dvomim, da je resnično srečen. Papež vse izziva, da začnemo živeti, da stopimo v življenje; obujemo čevlje in gremo. Na poti ni vedno prijetno, lažje je sedeti. Zato je včasih za mladega človeka to preveč izzivalno. Krščanstvo pa ima odgovor tudi na vprašanja križa, trpljenja in tega, kar je težko.

Zakaj mladi tako zavzeto iščejo Pokemone in nekoliko manj zavzeto Kristusa?

Ker je to enostavneje, lažje, bolj udobno pa še čas mine. Najhujša stvar v življenju je, da ima človek preveč časa in ne ve, kaj bi s seboj počel. Če potem pride stvar, ki je izziv, je to zabavno. A na koncu - ne vem, kaj ostane od tega, ko ti ujameš Pokemone. Cilj sicer dosežeš, pa si zato v življenju kaj bolj izpolnjen? Življenje s Kristusom in iz vere je v tem smislu večji napor, a prinaša večjo srečo.

 

Morda je problem v Cerkvi, da smo jih ali še vedno delamo stvari črno-bele. Življenje pa barvito, sestavljeno iz različnih barv, kot mavrica.

Mnogi Cerkvi očitajo, da zagovarja zastarele poglede in ni šla v korak s časom z družbenim razvojem, predvsem na področju partnerstev, spolnosti, kontracepcije in podobno. Kako odgovarjate na te očitke in koliko mladi sprejemajo nauke Cerkve povezane z naštetimi tematikami?

Zame je tukaj pomembnejše vprašanje, koliko se mi o tem sploh pogovarjamo: O bioetičnih vprašanjih, o vprašanjih celostne osebnostne zrelosti, o vprašanjih odraslega vstopanja v odnose in sprejemanja odgovornosti in posledic svojih dejanj? Koliko se pogovarjamo o udejstvovanju v družbenem življenju, prevzemanju odgovornosti za dobro države ...? To so vsa velika vprašanja o družbenem nauku Cerkve, o katerih se premalo ali skoraj nič ne pogovarjamo. Večina mladih žal sploh ne ve, kakšno je zares stališče Cerkve.

Nauke Cerkve, če gledamo skozi statistike, sprejemajo zelo slabo, tudi zato, ker ga ne poznajo. Drugo vprašanje pa je, kaj kljub temu lahko naredimo. Če za primer vzamemo področje spolnosti; če bi se začeli odkrito pogovarjati o človekovi spolnosti na način, kot je govoril Janez Pavel II. (teologija telesa), bi najbrž omogočili nek drugačen nivo pogovorov marsikje, ne samo znotraj Cerkve.

Morda je problem v Cerkvi, da smo jih ali še vedno delamo stvari črno-bele. Življenje pa barvito, sestavljeno iz različnih barv, kot mavrica.

Zakaj v Cerkvi ne pride do tako potrebnih sprememb, kje je problem?

Ne pogovarjamo se dovolj. O določenih vprašanjih se vsi v Cerkvi preprosto ne upamo odkrito pogovarjati, ker so stvari, ki so boleče in človek ob njih čuti neuspeh. Duhovniki se med seboj na osebni ravni pogovarjamo, a včasih težko sprejmemo nekaj, kar predlaga nekdo drug. Do odločitev moramo priti sami, sicer je to pritisk od zunaj, ki sproži blokado »Kaj boš ti meni govoril?«.

Kaj bi se torej moralo zgoditi, da bi se v Cerkvi kaj premaknilo?

Duhovniki bi se morali srečati in se pogovarjati o vsem; o ranah, ki nas skelijo in o vsem, ob čemer nam je v naši pastoralni izkušnji težko. Pa tudi o stvareh, kjer doživljamo tako uspehe in lepoto svojega poslanstva. Neka sprememba pa ne more in ne sme biti vsiljena iz vrha, je pa stvar procesa, ki ga začnejo škofje.