Komu sploh še diši po Slovenski vojski?
POSLUŠAJ ČLANEK
Dogajanje okoli slabega stanja Slovenske vojske, ki ga je v zadnjem tednu povzelo več slovenskih medijev, je zopet razgalilo temeljne razklanosti v slovenskem političnem prostoru. Vojska je vedno eden izmed najmočnejših simbolov vsake suverene države. Zapleti okoli odnosa do vojske v slovenskem primeru lepo kažejo na popolno razhajanje političnih polov glede tega, kaj Slovenija sploh je, kdaj je nastala in kam gre.
Lahko rečemo, da gre za konflikt vizij, ki ga na eni strani lahko osvetli napoved prvega demokratično izvoljenega predsednika slovenske Vlade, Lojzeta Peterleta v Kočevski Reki »Zadišalo je po slovenski vojski!« ter na drugi strani kakofonija klicev iz levice »Ne NATO!« »Na Slovenskem smo mi gospodar!« »Evropa, banda tatov!«.
Vedno se je čutilo, da je ta ideološki konflikt tlel, toda v času krize po letu 2008 je ta konflikt postal še močnejši in zdi se, da ga leva politična stran niti ne skuša več toliko skrivati. V bistvu ga niti ne more, četudi bi ga hotela. Obtoževanja v stilu da, kljub opozorilom o slabo ocenjeni pripravljenosti vojske, gre za pretirano slikanje slabih novic in naj odgovornost prevzame sedaj že odstavljeni načelnik Generalštaba Andrej Osterman - medtem ko obrambna ministrica ter predsednik vlade zaradi sprememb proračuna ne nosita odgovornosti - je neprepričljivo in tudi neopravičljivo.
Določen odstotek proračuna za obrambo in vojsko namreč ni kaprica NATO standardov, temveč je to odraz politike, ki je odgovorna za varnost države in njenih državljanov. V luči dogodkov, sploh zadnjih nekaj let, ko migrantska kriza, terorizem in oboroženi konflikti na vzhodni meji Evrope ter na Bližnjem Vzhodu vplivajo na spreminjanje mednarodnih razmer, je takšno vodenje politike v tem trenutku milo rečeno povsem neodgovorno.
Slovenska prerekanja o vojski kažejo tudi na težavo, ki jo ima slovenski politični prostor s skorajda popolnim izginotjem pragmatične, pro-zahodne leve sredine. Tako pokojni Janez Drnovšek kot tudi številni zmerno-levo usmerjeni politiki, kot so bili npr. Jelko Kacin, Anton Grizold, Ljubica Jelušič ter bivši predsednik vlade in sedanji predsednik države Borut Pahor, so pomembno vplivali na ohranjanje pro-zahodne usmerjenosti države v tranzicijskemu obdobju.
V zadnjem času pa so jih izrinili politični oportunisti ter nekompetentni ministri v podobi Karla Erjavca, Janka Vebra, Andreje Katič. Posledica je razpad varnostno-obrambne politike države, izguba ugleda v naših mednarodnih povezavah v EU, v zvezi NATO in v širši mednarodni skupnosti ter potisk države v roke novodobnih avtoritarcev z Vzhoda, ki bi našo lojalnost kupili za pest srebrnikov.
Razvojni tok dogodkov kaže na dvojni pomen. Po eni strani je levi politični pol s tem manevrom političnim nasprotnikom dejansko podaril lepo potencialno predvolilno temo, saj bi ob stopnjevanju težav varnostno-obrambna tema dejansko lahko postala pomemben del predvolilne kampanije.
Slovenski desni pol pa ima še drugo težavo: desnica in desna sredina je od časa devetdesetih izgubila pomembnega levo-sredinskega sogovornika pri določanju pro-zahodne prihodnje usmeritve države.
Tematike o obrambni politiki se je potrebno lotiti odločno, toda ne izključevalno in obtoževalno; v primeru, da bo prihodnja vlada vsaj malo desno-sredinska, bo ravno pomoč sredine ključna, da se tok dogodkov zaustavi in da ne bodo besede Lojzeta Peterleta preroške le v smislu, da je po slovenski vojski samo 'zadišalo', medtem ko se je vonj hitro razkadil.
Lahko rečemo, da gre za konflikt vizij, ki ga na eni strani lahko osvetli napoved prvega demokratično izvoljenega predsednika slovenske Vlade, Lojzeta Peterleta v Kočevski Reki »Zadišalo je po slovenski vojski!« ter na drugi strani kakofonija klicev iz levice »Ne NATO!« »Na Slovenskem smo mi gospodar!« »Evropa, banda tatov!«.
Vedno se je čutilo, da je ta ideološki konflikt tlel, toda v času krize po letu 2008 je ta konflikt postal še močnejši in zdi se, da ga leva politična stran niti ne skuša več toliko skrivati. V bistvu ga niti ne more, četudi bi ga hotela. Obtoževanja v stilu da, kljub opozorilom o slabo ocenjeni pripravljenosti vojske, gre za pretirano slikanje slabih novic in naj odgovornost prevzame sedaj že odstavljeni načelnik Generalštaba Andrej Osterman - medtem ko obrambna ministrica ter predsednik vlade zaradi sprememb proračuna ne nosita odgovornosti - je neprepričljivo in tudi neopravičljivo.
Določen odstotek proračuna za obrambo in vojsko namreč ni kaprica NATO standardov, temveč je to odraz politike, ki je odgovorna za varnost države in njenih državljanov. V luči dogodkov, sploh zadnjih nekaj let, ko migrantska kriza, terorizem in oboroženi konflikti na vzhodni meji Evrope ter na Bližnjem Vzhodu vplivajo na spreminjanje mednarodnih razmer, je takšno vodenje politike v tem trenutku milo rečeno povsem neodgovorno.
Slovenska prerekanja o vojski kažejo tudi na težavo, ki jo ima slovenski politični prostor s skorajda popolnim izginotjem pragmatične, pro-zahodne leve sredine.
Levico so prevzeli radikalci
Slovenska prerekanja o vojski kažejo tudi na težavo, ki jo ima slovenski politični prostor s skorajda popolnim izginotjem pragmatične, pro-zahodne leve sredine. Tako pokojni Janez Drnovšek kot tudi številni zmerno-levo usmerjeni politiki, kot so bili npr. Jelko Kacin, Anton Grizold, Ljubica Jelušič ter bivši predsednik vlade in sedanji predsednik države Borut Pahor, so pomembno vplivali na ohranjanje pro-zahodne usmerjenosti države v tranzicijskemu obdobju.
V zadnjem času pa so jih izrinili politični oportunisti ter nekompetentni ministri v podobi Karla Erjavca, Janka Vebra, Andreje Katič. Posledica je razpad varnostno-obrambne politike države, izguba ugleda v naših mednarodnih povezavah v EU, v zvezi NATO in v širši mednarodni skupnosti ter potisk države v roke novodobnih avtoritarcev z Vzhoda, ki bi našo lojalnost kupili za pest srebrnikov.
Razvojni tok dogodkov kaže na dvojni pomen. Po eni strani je levi politični pol s tem manevrom političnim nasprotnikom dejansko podaril lepo potencialno predvolilno temo, saj bi ob stopnjevanju težav varnostno-obrambna tema dejansko lahko postala pomemben del predvolilne kampanije.
Slovenski desni pol pa ima še drugo težavo: desnica in desna sredina je od časa devetdesetih izgubila pomembnega levo-sredinskega sogovornika pri določanju pro-zahodne prihodnje usmeritve države.
Tematike o obrambni politiki se je potrebno lotiti odločno, toda ne izključevalno in obtoževalno; v primeru, da bo prihodnja vlada vsaj malo desno-sredinska, bo ravno pomoč sredine ključna, da se tok dogodkov zaustavi in da ne bodo besede Lojzeta Peterleta preroške le v smislu, da je po slovenski vojski samo 'zadišalo', medtem ko se je vonj hitro razkadil.
Zadnje objave
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Lahko mediji, ki od države prejemajo denar, delujejo objektivno?
9. 12. 2024 ob 14:30
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Slovenski rogonosci
9. 12. 2024 ob 6:00
Alojzij Šuštar: svetovljansko življenje, domoljubna duša
8. 12. 2024 ob 18:15
Dotik kot temelj človeške povezanosti
8. 12. 2024 ob 15:00
Film: Marija, hči svojega Sina
8. 12. 2024 ob 12:12
Ekskluzivno za naročnike
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00
Prvi mož policije Senad Jušić v breme vladi
9. 12. 2024 ob 12:00
Ob rob odločitvi ustavnega sodišča
9. 12. 2024 ob 9:00
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Telovadba zase - vaje za hrbtenico, HSD Črnomelj
17:00 - 18:00
DEC
09
DEC
10
Elda Viler in Ivo Gajič: Elda
19:19 - 21:30
DEC
10
Sozvočje svetov: Zahodni veter (predavanje in koncert)
19:30 - 21:00
DEC
10
Video objave
Izbor urednika
Otrok ni »pravica«, temveč je neodvisna oseba
6. 12. 2024 ob 6:00
Oploditev z biomedicinsko pomočjo tudi za samske in istospolno usmerjene ženske
5. 12. 2024 ob 6:00
Domovina 177: Želja žensk nad koristjo otrok
4. 12. 2024 ob 6:00
5 komentarjev
Kugy
In komunisti Stalinu, ki je po vojni uresničil vse tisto kar Hitlerju ni uspelo.
Kugy
TO in kasneje SV je bila vedno v rokah stare nomenklature. To, da so bili proti osamosvojitvi in SV, je bil samo slepilni manever, ki je omogočil obdržati vse Yugo in komunistično zavedne na njihovi strani. Za neprijetne spremembe, ki so sledile , so bili krivi Pomladniki. Za njimi, so ves čas stali strici iz ozadja, ki so pisali zakone po svojih željah in na ta nacin soustvarili novo Yugoslovenijo. Danes je problem , da se strici iz ozadja starajo in rahlo izgubljajo vajeti. Laž je postala renica in predvsem mladi verjamejo v lažno propagando o nepotrebnosti vojske in izkoriščanju Nata, kar se vrača kot bumerang in postaja nevzdržno tudi za Yugoslovenijo in povzroča že škodo nomenklaturi. Pričakujem nov slepilni manever pred volitvami, ki naj bi ponovno utiril nomenklaturo in verjetno zamenjal njene glavne igralce, grešne kozle, ki so dosedaj dobro služili, z novimi obrazi. Ideološki predznak novih obrazev postaja vedno manj pomemben. Verjetno bo tudi nomenklatura zamenjala svoj ideološki predznak, ko bo lastninjenje dokončo dokončano ( v pravih rokah). Ceno sestopa, ki ga nikoli ni bilo, tranzicija ali beri- menjava barve, boma placali pa mi - raja. Mogoče bomo takrat postali normalna evropska džava.
Alojzij Pezdir
Medijsko uprizorjeni škandal z negativno ocenjeno enoto SV ter posledično razrešitvijo načenika generalštaba SV Ostermana in zamenjavo z njegovim dosedanjim namestnikom "smrdi do neba".
Najbrž je ni države na svetu in ne odgovorne državne oblasti, ki bi se na tako pobalinski in ponižujoči način poigravala s svojo vojsko, z obrambno doktrino in strategijo ter vsemi njenimi potencialnimi ključnimi nosilci oz. protagonisti.
Zdi se, da niže, kot je ugled SV padel v očeh vladajoče politične elite in v očeh presenečene javnosti, pasti ne more. Predvolilno razpuščena vlada dr. Mira Cerarja in medsebojno popadljiva vladajoča koalicija strank SMC-Desus-SD obravnavajo vprašanja državne obrambe in varnosti kot "drugorazredna" in "obstranska", posamezne opozorilne "krike" pripadnikov in častnikov SV pa neodgovorno prezirajo in podcenjujejo kot osebnostna "čustvena pretiravanja".
Ni naključje, da se nikomur od najvišjih državnikov v RS (od predsednika RS, premiera vlade RS in do predsednika DZ RS) ob vseh poraznih javnih ocenah o pripravljenosti enot SV ter o popolni moralni razpuščenosti med nezadovoljnimi vojaki in častniki ne zdi vredno sklicati Sveta za nacionalno varnost RS, ki bi moral že zdavnaj opraviti svoje poslanstvo v skladu z veljavno ustavo in zakonodajo. Da je "nacionalna varnost" oz. "varovanje ustavne ureditve" ter "izpolnjevanje mednarodnih zavez", med drugim tudi do zavezništva NATO, za razglašeno in razpadajočo vladajočo koalicijo nekaj "obstranskega" in "postranskega", kaže tudi pasivno opazovanje deklarativno stavkajočih uslužbencev v državni obveščevalni agenciji Sova, ki je neposredno pod pristojnostjo predsednika vlade dr. Mira Cerarja, ki pa očitno raje, kot da bi se spopadel z resnimi obrambnimi in varnostnimi izzivi, vztrajno "gleda vstran".
Ni presenetljivo, da zmoreta Cerarjeva vlada RS in Erjavčevo zunanje ministrstvo ob vsem tem nespoštovanju in neuresničevanju danih zavez do EU in zavezništva NATO vzdrževati kolikor toliko korektne politične in diplomatske stike le še s Putinovo Rusko federacijo, znotraj EU in razvitega zahodnega sveta pa ostaja RS vse bolj izolirana, osamljena in nerazumljena. In logično, da se ob popolnem razsulu v SV ter v obrambni politiki in strategiji RS ponovno pojavljajo politični hujskači, ki zahtevajo izstop RS iz zavezništva Nato. Da bi RS tudi vojaško povsem podredili imperialističnemu "ruskemu medvedu", ki vztrajno, sistematično in načrtno osvaja dežele na Balkanu.
Tone
pojavljajo politični hujskači, ki zahtevajo izstop RS iz zavezništva Nato. Da bi RS tudi vojaško povsem podredili imperialističnemu “ruskemu medvedu”, ki vztrajno, sistematično in načrtno osvaja dežele na Balkanu. Prej bi rekel da bi ti hujskači radi pozobali še te milijone, zaem so to quislingi
AlojzZ
Zanimivo je tudi , da sicer komunisti zelo skrbijo za vojsko. Vsi komunisti razen naših. Zanimivo.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.