Komu sploh še diši po Slovenski vojski?

Postroj ob 25-letnici 72. brigade Slovenske vojske (vir: Youtube)
POSLUŠAJ ČLANEK
Dogajanje okoli slabega stanja Slovenske vojske, ki ga je v zadnjem tednu povzelo več slovenskih medijev, je zopet razgalilo temeljne razklanosti v slovenskem političnem prostoru. Vojska je vedno eden izmed najmočnejših simbolov vsake suverene države. Zapleti okoli odnosa do vojske v slovenskem primeru lepo kažejo na popolno razhajanje političnih polov glede tega, kaj Slovenija sploh je, kdaj je nastala in kam gre.

Lahko rečemo, da gre za konflikt vizij, ki ga na eni strani lahko osvetli napoved prvega demokratično izvoljenega predsednika slovenske Vlade, Lojzeta Peterleta v Kočevski Reki »Zadišalo je po slovenski vojski!« ter na drugi strani kakofonija klicev iz levice »Ne NATO!« »Na Slovenskem smo mi gospodar!« »Evropa, banda tatov!«.

Vedno se je čutilo, da je ta ideološki konflikt tlel, toda v času krize po letu 2008 je ta konflikt postal še močnejši in zdi se, da ga leva politična stran niti ne skuša več toliko skrivati. V bistvu ga niti ne more, četudi bi ga hotela. Obtoževanja v stilu da, kljub opozorilom o slabo ocenjeni pripravljenosti vojske, gre za pretirano slikanje slabih novic in naj odgovornost prevzame sedaj že odstavljeni načelnik Generalštaba Andrej Osterman - medtem ko obrambna ministrica ter predsednik vlade zaradi sprememb proračuna ne nosita odgovornosti - je neprepričljivo in tudi neopravičljivo.

Določen odstotek proračuna za obrambo in vojsko namreč ni kaprica NATO standardov, temveč je to odraz politike, ki je odgovorna za varnost države in njenih državljanov. V  luči dogodkov, sploh zadnjih nekaj let, ko migrantska kriza, terorizem in oboroženi konflikti na vzhodni meji Evrope ter na Bližnjem Vzhodu vplivajo na spreminjanje mednarodnih razmer, je takšno vodenje politike v tem trenutku milo rečeno povsem neodgovorno.
Slovenska prerekanja o vojski kažejo tudi na težavo, ki jo ima slovenski politični prostor s skorajda popolnim izginotjem pragmatične, pro-zahodne leve sredine.

Levico so prevzeli radikalci


Slovenska prerekanja o vojski kažejo tudi na težavo, ki jo ima slovenski politični prostor s skorajda popolnim izginotjem pragmatične, pro-zahodne leve sredine. Tako pokojni Janez Drnovšek kot tudi številni zmerno-levo usmerjeni politiki, kot so bili npr. Jelko Kacin, Anton Grizold, Ljubica Jelušič ter bivši predsednik vlade in sedanji predsednik države Borut Pahor, so pomembno vplivali na ohranjanje pro-zahodne usmerjenosti države v tranzicijskemu obdobju.

V zadnjem času pa so jih izrinili politični oportunisti ter nekompetentni ministri v podobi Karla Erjavca, Janka Vebra, Andreje Katič. Posledica je razpad varnostno-obrambne politike države, izguba ugleda v naših mednarodnih povezavah v EU, v zvezi NATO in v širši mednarodni skupnosti ter potisk države v roke novodobnih avtoritarcev z Vzhoda, ki bi našo lojalnost kupili za pest srebrnikov.

Razvojni tok dogodkov kaže na dvojni pomen. Po eni strani je levi politični pol s tem manevrom političnim nasprotnikom dejansko podaril lepo potencialno predvolilno temo, saj bi ob stopnjevanju težav varnostno-obrambna tema dejansko lahko postala pomemben del predvolilne kampanije.

Slovenski desni pol pa ima še drugo težavo: desnica in desna sredina je od časa devetdesetih izgubila pomembnega levo-sredinskega sogovornika pri določanju pro-zahodne prihodnje usmeritve države.

Tematike o obrambni politiki se je potrebno lotiti odločno, toda ne izključevalno in obtoževalno; v primeru, da bo prihodnja vlada vsaj malo desno-sredinska, bo ravno pomoč sredine ključna, da se tok dogodkov zaustavi in da ne bodo besede Lojzeta Peterleta preroške le v smislu, da je po slovenski vojski samo 'zadišalo', medtem ko se je vonj hitro razkadil.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

triglav, aljažev stolp, slovenija, gore
Slovenec sem!
9. 12. 2024 ob 18:00