Kongres NSi: kaj pomeni verjeti v sredino?

Nova Slovenija še vedno verjame v sredino. Takšno je bilo vsaj sporočilo sobotnega kongresa, katerega slogan #verjamem so si sposodili pri propadlem političnem projektu, katerega edini sad je bil evroposlanski stolček za Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa.



Vemo, opredelitev krščanskih demokratov za sredino se naslanja na vsebino družbenega nauka Katoliške cerkve, za katerega je spoštovani teolog in filozof prof. dr. Anton Stres zapisal, da se ga »ne da uvrstiti ne na levo, ne na desno«, ker se je družbeni nauk Katoliške Cerkve izoblikoval kot »poskus preseči nasprotje med levico in desnico«.

In najbrž je v tem smislu NSi morda res bližje nauku, če je že vrhu slovenske Cerkve bližje kakšna druga stranka. Saj krščanski demokrati svojo politiko pogosto utemeljujejo ravno na »preseganju nasprotij med levico in desnico«. To naj bi jih kot nekakšne mediatorje postavljalo v sredino (sčasoma pa tudi v središče) političnega prostora. Nekako na način, kot se v mehurčku evropskega konservativizma skuša umestiti Janša kot mediator med Viktorjem Orbanom na eni ter večinskim delom družine Evropske ljudske stranke na drugi strani.

Pa vendarle, ali je po dobrem letu, odkar so na programskem kongresu napovedali repozicioniranje v sredino, že kaj bolj jasno, koliko je ta sredina sploh otipljiv pojem, koliko pa zgolj PR-ovski konstrukt za širjenje na drugo stran od na desno omejene volilne baze? In še bistvenejše vprašanje, a ta sredina v izjemno polariziranem in vse bolj toksičnem slovenskem političnem prostoru sploh obstaja?!?

Zakaj torej NSi ne gre navzgor?

Tukaj pridemo do ključnega odgovora, zakaj NSi, tudi s poskusom rebrandinga, javnomnenjsko ne pridobiva, in ostaja zabetonirana na svojih sedmih odstotkih opredeljenih volivcev. S pomembno izjemo, ki nam z resnice pomaga omesti še nekaj zastirajočega prahu.

Stranka je v prvih mesecih po lanskem kongresu začela beležiti postopno, a zanesljivo rast podpore, ki je nekje do januarja lani že dosegla 10 odstotkov opredeljenih anketirancev javnomnenjskih raziskav. A trend je bil presekan s padcem Šarčeve vlade ter sestavo nove, tretje koalicije pod vodstvom Janeza Janše. Ob tem ni odveč ponoviti; NSi je edina od partnerskega četverčka, ki je koalicijo omogočila v dobro Slovenije in na škodo same sebe.

NSi je edina od partnerskega četverčka, ki je koalicijo omogočila v dobro Slovenije in na škodo same sebe.

Argument, da Nova Slovenija programsko mnogo bolj sodi v desnosredinsko kot katerokoli levosredinsko vlado, drži. A dejstvo je, da so politične okoliščine menjave oblasti prekinile proces utrjevanja lastne identitete, ki je pomenila tudi vzpostavljanje resne alternative na zmerni konservativni desni-sredini. In dobršen del (potencialnih) volivcev, ki so jo v javnomnenjskih anketah kot takšno vse bolj prepoznavali, je podporo tej stranki odtegnil, ko se je začel krepiti občutek, da se NSi ponovno utaplja globoko v senci dominantne SDS.

Na desni se seveda najdejo mnogi, ki trdijo ravno nasprotno – da NSi izgublja, kadar se »dobrika levici« in se gre »kocbekijanstvo«, kot razumejo vsako stališče, ki ni v sozvočju z Janševimi "podvigi" na Twitterju.

Vendar, dejstvo je, da takšna mnenja širi predvsem komentariat volilne baze SDS, ki nekako čuti pokroviteljsko dolžnost, da sorodni stranki svetuje, kako naj se politično obnaša. A glasnost tega je lahko zavajajoča podobno kot pohvale z leve ter visoke uvrstitve Ljudmile Novak na lestvici priljubljenosti politikov. Dvoreznost hvaljenja tistih, ki na praznik demokracije svoj glas raje kot kopiji oddajo originalu, je na lastni koži najbolj tragično izkusil veliki krščanski demokrat Andrej Bajuk, katerega popolna predanost državi in njenemu takratnemu voditelju je stranko, za katero je bil odgovoren, potisnila iz parlamenta.

Državotvornost kot edina opcija

Vse to seveda še ne pomeni, da bi NSi prosperirala v vlogi upornega najstnika, ki neprestano in ob vsaki priložnosti demonstrira, kako zelo mu gredo tastari na živce. Ali bognedaj, da bi potem, ko sta se Janša in Počivalšek vse zmenila, zavrnila vstop v desnosredinsko koalicijo.

Pomeni zgolj to, da Nova Slovenija državotvorno ravna tudi zato, ker druge možnosti niti nima. Pravzaprav je celotna njena politična identiteta zgrajena ravno na državotvornosti, zato je državotvorno ravnanje nujen del njene politike; brez njega namreč ne obstaja, oziroma, vsaj dolgoročno več ne more obstati.

Pogojenost političnega obstanka z državotvornostjo pa je med slovenskimi političnimi strankami prej izjema kot pravilo. Tako glavne leve kot dominantna desna stranka se lahko obnašajo izrazito nedržavotvorno, pa se to na njihovi politični podpori sploh ne bo poznalo, vsaj ne v negativnem smislu. Konkretno in aktualno – Janša lahko gladko preuranjeno zapiše, da je na volitvah zmagal Trump, Socialni demokrati pa lahko povsem nedržavotvorno škodujejo Slovenski vojski z namerno zavajajočimi oglasi, da jo opremljamo s tanki, ne pa z nujno vojaško opremo, pa jima takšno početje ne bo odneslo nič več volivcev, kot jih bodo potencialno pridobili novih.

Nova Slovenija se z državotvornostjo ne more igrati, ker manipulacija in zavajanje na račun države ni del njenega političnega DNK

Nova Slovenija se z državotvornostjo tako ne more igrati, ker manipulacija in zavajanje na račun države ni del njenega političnega DNK. In zato je morda ravno Tonin najprimernejši, da ugrizne v kislo jabolko vlaganja v javnomnenjsko izrazito nepopularno področje, kot je državni obrambno-varnostni sistem.

Verjeti v spoštljivost

Pod črto, politika sredine, ki se jo skuša iti NSi, je trenutno žrtev slovenskih političnih okoliščin, ki so zaradi izrazite histerizacije levih interesnih političnih omrežij ob izgubi oblasti sprožile vihar, ki je dobršni del sredine odpihnil bodisi na levi, bodisi na desni breg slovenskega političnega prostora.

Ob tej siloviti vsesplošni protivladni ofenzivi pa NSi in njen predsednik Matej Tonin ob nekaterih nesoglasjih ali solističnih potezah največje vladne stranke v javnosti spet državotvorno stiskata zobe. Zavedajoč se, da agresivna leva opozicija z vso spremljajočo aktivistično in medijsko falango zabije klin v vsako razpokico, ki se pokaže na koalicijskem tkivu – ter jo nato najeda do onemoglosti.

Kadar pa se v NSi vendarle oglasijo, to storijo na umirjen in spoštljiv način, kar je trenutno v slovenskem političnem prostoru netipična in izredno redka praksa.

In ravno preko načina komuniciranja je v teh okoliščinah najbolj očitna manifestacija sredinske drže Nove Slovenije. V tej poziciji se je znašla praktično osamljena. In ker javnomnenjsko ne prosperira, bi morda celo kdo sklepal, da v naši politiki očitno vsi drugi vedo, kaj delajo, le krščanskim demokratom ni jasno, kako se igra ta igra.

A resnica je, da je to edina pozicija, v kateri lahko Nova Slovenija z identiteto, kot si jo je ustvarila, preživi kot zanimiva in logična izbira za del volilnega telesa. Kolikšen bo ta, pa, dokler se držijo začrtane smeri, ni več toliko odvisno od njih samih, temveč širšega spoznanja, da politična histerizacija, hujskaštvo, izključevanje, blatenje in demonizacija političnih nasprotnikov Slovenijo vodi stran od poti prosperitete, razvoja ... in, navsezadnje, dozorevanja politične kulture ter krepitve naše mlade demokracije.