V Londonu se je nedavno odprla umetniška razstava The Exhibition, s katero želijo avtorji slik, risb, kiparskih del in tapiserij umetnosti povrniti lepoto, ki je po njihovem mnenju ostala v zgodovini.
Ocenjujejo, da sta se umetnost in človek odtrgala drug od drugega. »Človek se je namesto tega obrnil h kinematografiji in sčasoma k računalniškim igricam, z vizijami veličastne preteklosti ali prihodnosti, v svetu, ki je čedalje bolj sovražen do njegovega obstoja,« piše kulturni kritik Titus Techera za IM v pogovoru z enim od avtorjev, kiparjem Fenom de Villiersem.
»Celo fraza 'moderna umetnost' je za večino ljudi neznosna, morda zato, ker v njeni grdoti vidijo svojo odpravo.«
Gre za razstavo del likovnikov s konservativnimi prepričanji, vključno z vero v lepoto oziroma zavračanjem estetskega relativizma in liberalne perspektive umetnosti. »Ne pa kul, prekanjenega jezika liberalne umetniške kritike niti posmehljivih in sarkastičnih navad družbenih omrežij,« piše Techera, ki meni, da umetniki, ki so del razstave The Exhibition, iščejo odličnost v dobi povprečnosti.
Avtorji razstavljenih del so Fen de Villiers, Alexander Adams, Matthew Fall McKenzie, Harald Markram, Vladan Pejanovic, Sam Wild in Ferro.
Glede na nazadnje objavljene podatke so do sedaj prodali približno tretjino od več kot 40 del.
Fen de Villiers o opuščanju umetniških veščin, sodobni viziji umetnosti in politizaciji
»Skozi leta kiparjenja sem spoznal, da postmodernizem kot prevladujoči umetniški trend ne pušča prostora za resnično, oprijemljivo skulpturo. Pogrešam čilost, ki je nekoč tekla po žilah naše kulture,« je na svojem blogu zapisal De Villiers.
Fen De Villiers je tekom šolanja v Glasgowu spoznal, da je sodobna vizija umetnosti terapija za nevoščljive, da se umetniško šolanje ne posveča tradicijam in veščinam obvladovanja oblike in orodij umetniških tehnik, temveč uči vse od propagande do izpovedovanja – z izjemo veščin likovnega ustvarjanja. Dodal je, da so bili v šoli ponosni marksisti.
Zaradi teh izkušenj je zapustil Veliko Britanijo in se izšolal v belgijski akademiji v Antwerpu. Tudi tam je doživel razočaranje, saj naj bi se v šolah čedalje bolj imitiralo britanske trende, proizvajalo umetnike, odtujene od orodij in materialov.
Meni, da je zanemarjanje zgodovine, samo-zaničevanje in imitacija, kot navaja Techera, »prestižnih smeti, s čimer se [šola] modernizira v smetnjak«, za institucije samomor, saj ustvarjajo propagandistične umetnike, ki za izražanje svoje nesreče in bolezni posegajo po političnih pritožbah.
Poskus upora proti pridigarski nekompetentnosti
Fen meni, da lahko umetnost služi kot duhovna disciplina za individualne dosežke v času, ko umetniki tekmujejo z ideološkimi kritiki in tehnološko proizvodnjo (denimo z računalniškimi igrami).
De Villiersovi primeri slabe sodobne umetnosti. Vir: Twitter @FendeVilliers.
Dodaja, da se trenutno nahajamo v dobi barbarske umetnosti, kar se odraža v izgledu del sodobne umetnosti s pogosto prebujenskimi sporočili – a se lahko z naporom vrnemo k odličnosti.
Avtorji razstave so izpostavili več izhodiščnih načel. Prvo med njimi je vera v resničen obstoj lepote in torej ne v estetski relativizem. Prav tako so prepričani, da umetnost na najvišji ravni izključuje egalitarizem med deli in umetniki ter zahteva izjemne dosežke (skupin) posameznikov, saj »nadomestila za talentiranega umetnika ali genija ni«.
Izpostavljajo tudi, da mora umetnost izkazovati junaštvo, pogum, prizadevnost, plemenitost in vitalnost.
Subvencionirana prebujenska umetnost zanemarja svojo zgodovino
Mnogi od omenjenih umetnikov v svojih delih upodabljajo arhetipe evropske kulture, denimo iz antične Grčije in krščanstva.
»Likovna umetnost je danes v rokah administratorjev, ki sovražijo tehnične dosežke in pojmujejo estetiko kot namišljeno igro, ki jo igrajo poznavalci,« je na svojem blogu zapisal slikar in umetniški kritik Alexander Adams, ki je leta 2020 napisal tudi knjigo o prebujenskem valu ikonoklazma v Evropi in Severni Ameriki.
V ZDA naj bi protestniki in oblasti skupno z javnih prostorov odstranili preko 160 kipov in drugih spomenikov, povezanih s Konfederacijsko vojsko.
De Villiers opozarja, da vsiljena enakost onemogoča kakovost. Ocenjuje, da so umetniške institucije in umetniki sami financirani in usmerjani s strani politike: »Organske kulture je zelo malo.« Želi si, da bi tradicionalno misleči ne le kritizirali progresivno kulturo, temveč ustvarjali novo in boljšo umetnost.
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.