Ksenija Benedetti: Želela bi si, da tisti, ki hodijo po državnih rdečih preprogah, ne usmerjajo pozornosti nase

Dolgoletna šefinja protokola Republike Slovenije Ksenija Benedetti je v 18-letni karieri bdela nad večino največjih protokolarnih dogodkov naše države. Sicer diplomirana muzikologinja je tako od blizu s povsem drugega zornega kota spoznala slovensko politiko in svet. Nedavno je izdala avtobiografijo v obliki serije intervjujev, po odhodu iz državnega protokola pa predava in svetuje.

Povprašali smo jo o pogledu na politiko, protokol skozi čas in nedavne spremembe, pa tudi o slovenskih prvih damah, spretnosti slovenske politike v protokolu in odnosu Slovencev do njega.

Čeprav niste bili nikoli aktivno v politiki, ste ji bili ves čas na neki način blizu. Kako je spremljati politično dogajanje ob tem, da ste osebno poznali vse ključne akterje?

Poučno in povedno.

Kaj je bilo najbolj poučno in kaj najbolj povedno?

Za odgovor na to vprašanje bi potrebovala še eno knjigo :) Nekaj odgovorov boste našli v Hiši sozvočja.

O čem se vodja protokola pogovarja s premierjem? Zgolj o profesionalnih zadevah v smislu, kako se mora obnašati in obleči, ali ste navezali tudi bolj osebne stike?

Pri protokolu ne gre le za primerna oblačila in obnašanje. Protokol je veliko več kot to. Nekateri (najbolj tisti, ki ga v resnici ne poznajo)  ga skušajo potiskati samo v predal forme, a z njim lahko sporočite tudi ogromno raznovrstne vsebine. Z nekaterimi predsedniki vlad sem bila bližje kot z drugimi. Sicer pa raje nisem mešala službenega in zasebnega, to ni najbolje za posel.

Ste s kom od njih ostali v stiku tudi po tem, ko ni bil več na funkciji oz. ste s kom še vedno v stikih?

Odnosov, ki so ostali, ne bi poimenovala stiki. Se pa vedno oglasim na telefon oziroma odgovorim na sporočilo, če me kdo od njih kontaktira.

Kateri premierji oz. ministri so vam povzročali največ preglavic pri protokolu in kateri so bili najbolj »pridni« pri upoštevanju navodil?

O imenih raje ne bi. Večinoma pa z nikomer nisem imela izzivov. Bile so posamezne točke, kjer smo se razhajali, a teh nikakor ni bilo toliko, da bi mi bilo v službi neznosno. S tistimi funkcionarji, ki so razumeli, da jim protokol pravzaprav pomaga, je bilo »vozlov« manj.

Kaj vam najbolj ostaja v spominu iz tega časa? Bi delili z nami kakšno zanimivo anekdoto?

Najbolj so mi ostali v spominu moji sodelavci in sodelavke. Bili so dragoceni in znali smo se nasmejati, tudi ko je bilo težko in ko je bilo delo gosto in naporno. Anekdot je veliko, nekaj jih boste našli v moji novi knjigi.

Kako se je spreminjal odnos politike do protokola skozi leta, ko ste ga vodili oz. spremljali? Je ta odnos danes drugačen, kot je bil pred 25 leti? Je postal bolj profesionalen ali raven pada zadnja leta?

Morda je postal protokol bolj samoumeven kot v preteklosti, kar ni najboljše. Če delaš »po defaultu«, se kakšen Murphy ali spotik hitro prikrade. Mnoga pravila, mnoge ceremonije so bolj utečeni in jasni, a je kljub temu prav ob vsakem dogodku treba biti pozoren in »buden«. Raven vzdržujejo moji nekdanji sodelavci in sodelavke, ki še vedno delajo v Protokolu. Želela bi si, da jim prisluhnejo, kadar imajo protokolarna navodila in kakšne predloge, kako kaj izvesti. Najbolj me je motilo, kadar so na nas nekateri gledali zviška kot na nekakšne služabnike. In to večinoma niso bili funkcionarji, za katere smo delali, pač pa nekateri njihovi sodelavci/sodelavke in tu pa tam tudi kakšen poslanec.

Najbolj me je motilo, kadar so na nas nekateri gledali zviška kot na nekakšne služabnike. In to večinoma niso bili funkcionarji, za katere smo delali, pač pa nekateri njihovi sodelavci/sodelavke in tu pa tam tudi kakšen poslanec.

Zadnja leta smo videli nekaj »novosti« v slovenskem protokolu. Zdi se, da so nekateri politiki bolj sproščeni glede nekaterih pravil protokola. Kako gledate na rdeče čevlje, strgane kavbojke, globoke dekolteje in tudi novosti pri obnašanju, denimo poplesovanje na rdeči preprogi pred častno četo slovenske vojske ali pa pevske vložke v slavnostnih govorih predsednice DZ Urške Klakočar Zupančič?

Sproščenost me prav nič ne moti, kadar ostaja na tisti zadnji mejni črti, ki je pri meni zelo radodarno široka, a strgane kavbojke, krila, ki jih skoraj ni, visoki razporki in zelo globoki dekolteji so izven teh meja. Zavedati se je treba svoje državne funkcije in kaj s svojimi dejanji in obnašanjem sporočate. Mojih treh tattoojev v službi nihče ni videl, pač ni bil še čas za to.

Je pa res, da obstajajo dvojna merila. Kadar nekaj naredijo »naši«, je v redu, če to enako reč naredijo »njihovi«, pa ni. Ko je rdeče čevlje obula gospa Klakočar Zupančič, se je zgodil vihar v kozarcu vode, ko pa je nekdo kasneje našel starejšo fotografijo vedno modno, a tudi primerno urejene gospe Irgl v rdečih čevljih, je vse nekako potihnilo.

Letos je junijska državna proslava minila brez ekscesov, morda je bila le kakšna izmed dam oblečena za kak drugačen, nedržavniški dogodek. Pomembno je, da na državnih slovesnostih ne usmerjamo pozornosti nase, in želela bi si, da to razumejo tudi vsi, ki hodijo po državnih rdečih preprogah. Pod črto pa: najbolj pomembno je, kaj kdo NAREDI za dobrobit ljudi, vse drugo je drugotnega pomena. Oziroma – kot je nekoč izjavila danska kraljica glede klobukov: »Ni važno kaj je na glavi, važno je, kaj je v njej.«

Pomembno vlogo v protokolu igrajo tudi »prve dame«. Kako problematično z vidika protokola je dejstvo, da je premier Robert Golob formalno še vedno poročen s svojo ženo, naokoli pa paradira svojo novo ljubico Tino Gaber?

Prva dama je izključno soproga/partnerka predsednika države. Že zelo dolgo tudi v protokolu ni več pomembno, če je par poročen ali sta partnerja, razen morda v Vatikanu in v nekaterih arabskih državah. Kolikor sem seznanjena, je predsednik vlade sedaj ločen in živi s partnerko in s svojimi otroki. Menim pa, da se temu namenja preveč pozornosti in premalo res ključnim izzivom naše države. Poglede, kamere in reflektorje bi bilo torej bolje usmeriti tja, to so bistvene stvari za vse nas. In ne partnerka predsednika vlade, ki pač je, kakršna je.

Kako sicer gledate na vlogo prvih dam oz. prvih partnerk v slovenski politiki? Katera se je izkazala kot najbolj spretna po vašem mnenju?

Od prvih dam, ki so – kot prej rečeno –  izključno le soproge/partnerke predsednika države (in ne predsednika vlade, kot mnogi zmotno menijo) gospa Štefka Kučan. Bila je razgledana, kultivirana, vedno je znala stkati primerne vezi na primeren način, bila je topla, prijazna in spoštljiva do vseh, ravno dovolj resna in obenem ravno prav sproščena. Zavedala se je svoje vloge in jo znala uporabiti naši državi v prid.